Intervju: Tanja in Andrej Grmovšek

Planinski vestnik 2013/06

Odpravarja v alpskem slogu

Zakonca Grmovšek sta že skoraj veterana na plezalni sceni; letos bo minilo dvajset let od Tanjinega prvega vzpona, Andrej pa je v vertikalo zašel še nekaj let prej. Za njima so kilometri preplezanih sten, tako kot za marsikaterim drugim plezalcem, a le redki med njimi tako dolgo delujejo na najvišji ravni.

Andrejeva posebnost je namreč težko prosto plezanje v gorah in vzponi, ki jih je opravil v zadnjem desetletju, sodijo med najtežje slovenske skalne vzpone v velikih stenah. Tanja se je podpisala pod nekaj legendarnih vzponov v ženski navezi: Nos v El Capitanu, Compressor Route v Cerro Torreju in Eternal Flame v Trango Towerju (slednja sta pomembna tudi v svetovnem merilu, saj je šlo za prvo žensko navezo na omenjenih vrhovih), če omenimo samo nekatere. Poklicno sta oba povezana z naravo. Andrej je kot geograf zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave, Tanja pa se je po študiju gozdarstva posvetila arboristiki. Ljubezen do raziskovanja, plezanja in narave že nekaj let združujeta v odpravah v odmaknjena, neraziskana področja, ki so bile rdeča nit našega pogovora. Več o njunih dosežkih si lahko preberete na spletni strani www.grmoclimb.net.

Katera je bila vajina najbolj raziskovalna odprava doslej? Katera je terjala največ priprav doma, največ truda na terenu, preden sta sploh prišla do sten?
Andrej: Oba že zelo dolgo plezava in v teh dobrih dvajsetih letih se je čas zelo spremenil. Včasih ni bilo interneta, guglmepa in mejli niso tako hitro leteli po svetu. Bistveno težje je bilo dobiti informacije in zato je bilo toliko bolj raziskovalno. Zdaj je veliko težje najti pionirsko stvar, ker je vsem dosti lažje dobiti podatke. Ko sva bila leta 1998 z Drejkotom (Andrejem Sotelškom) na Madagaskarju, sva imela samo sliko iz neke revije, vedela sva le, da je ena ogromna stena nekje na Madagaskarju. Rekla sva si, da bova že izvedela, saj taka stena ne more biti skrita. Tega zdaj več ni, zdaj se da z Googlom vse preleteti. Marsikatera najina odprava je bila na kak način posebna. Tista na Kitajsko (Sečuan, Qionglai) je bila zelo zanimiva. Sicer sva točno vedela, kam morava iti, nisva pa vedela, kaj naju čaka, kakšen hrib bo, slik ni bilo skoraj nič. Kitajska je bila tudi zaradi logistike nekaj posebnega, pa zaradi kulture in jezika.
Za to odpravo sta se tudi naučila kitajščine … Verjetno za nobeno drugo odpravo nista potrebovala toliko splošnih, organizacijskih priprav?
Tanja: Prva stvar je, da čisto zamenjaš kulturo, druga pa, da je najina želja potovati brez agencij. Lahko bi si olajšala zadevo in najela agencijo, ker pa nisva pristaša tega, sva šla sama. Vedela sva, kam hočeva iti, nisva pa vedela, kako bova tja prišla in kaj naju tam čaka. Da bi torej prišla tja, se sicer nisem naučila kitajsko govoriti, ker je to nemogoče …
Andrej: Ni nemogoče, ampak ful težko, nekateri to znajo … (smeh)
Tanja: … že zato, ker je Kitajska tako velika in imajo veliko dialektov. V vsaki provinci sva se nekaj naučila, ampak v drugi provinci tista beseda ni bila več uporabna. Ugotovila sva, da če se naučim pismenke prerisati, naju to lahko kam pripelje. Najbolj zabavno je bilo potovati z avtobusom. Imela sva dva zemljevida, enega v naši pisavi, drugega s pismenkami, in sva ju primerjala. Ko sva ugotovila, da je kraj pravi, sem prerisala pismenke na listek, ki sem ga pomolila prodajalcu kart. Nikoli nisva vedela, kam greva, upala sva, da bova prišla tja, kamor sva želela. Pestro je bilo. Letos imava tiho željo, da bi šla spet tja.
Vaju je poleg Kitajske še kakšen košček zemlje tako prevzel, da bi se rada spet vrnila tja?
Andrej: Mislim, da nikoli nisva šla dvakrat na isti kraj, razen npr. v Yosemite, ampak tisto skoraj ni odprava. Sicer nama je bilo povsod všeč, ampak čar spoznavanja nečesa novega je nekaj povsem ekstra; vedno, ko je drugič, ni več prvič. Zdaj imava sicer željo še enkrat iti na Kitajsko, ampak ne v iste hribe. Pri vseh najinih odpravah je plezanje le pol zgodbe. Plezanje je tisto, zaradi česar greš tja, ampak vse, kar je okoli tega, je vredno vsaj polovico.
Tanja: Plezanje se zgodi, ko se vse ostalo uredi. Ko prideš v bazo, je prvi uspeh. Da si postaviš šotor, da ti dela gorilnik, torej da si na suhem in imaš nekaj za jesti, to je osnovno. Plezanje pride pozneje in je pravzaprav pika na i. Bila sva tudi na odpravah, kjer greš z agencijo, kjer je vse osredotočeno na plezanje, ampak za naju to sploh niso prava potovanja, so brez bistvenih odpravarskih izkušenj in doživetij!
Rada obiskujeta bolj odmaknjene stene, ki nimajo dosti obiska, v baznih taborih sta pogosto edina plezalca.
Tanja: Dostikrat sva šla v območja, kjer res nisva vedela, kako bo. In veliko jih je slovelo po slabem vremenu. Ne vem, kakšno srečo imava, ampak na odpravah imava v redu vreme ali pa ga vsaj znava izkoristiti. Ponavadi prideva domov z veliko več preplezanega, kot sva si mislila, da je sploh mogoče.
Andrej: V alpinizmu zadnje čase nekaj pomeni samo alpski stil, do gore pa ljudje prihajamo na zelo različne načine. Ljudje imajo v Himalaji v bazi napol hotele, vse imajo organizirano. Nekaj drugega je, če ti je izziv priti že do hriba in moraš v to vložiti ogromno napora, če je veliko čejev, možnosti, da stvari ne gredo tako, kot hočeš … potem je stvar bistveno bolj komplicirana. Midva na alpski način že dostopava do hriba (smeh) – malo se šalim. Seveda ni zadaj neke grozne etike, ampak dejstvo je, da če več vložiš, dobiš dosti več tudi nazaj. Sicer iščeva bolj skalne cilje, ki so pretežno pogojeni z nižjimi nadmorskimi višinami. Tu je avantura zaradi opreme, ki jo imamo na razpolago, manjša v primerjavi z velikimi himalajskimi stenami. Ampak če si dodaš avanturo pred plezanjem ali po njem, zahteven dostop by fair means, in poskušaš plezati čim bolj lahek, s čim manj opreme, lahko dobiš zelo avanturistične odprave in tudi skalna stena postane nekaj čisto drugega, kot je sicer.
Himalaja vaju torej ne mika?
Tanja: Mene zadnja leta grozno zebe (smeh), ne prenašam več mraza tako, kot sem ga recimo pred par leti. Absolutno nimam nobene želje, da bi me mesec in pol zeblo.
Andrej: V Himalaji sva sicer že plezala, a ne na osemtisočake. Oba rada plezava predvsem skalo, čeprav bi bilo zanimivo splezati tudi kakšen malo bolj snežen hrib. Res pa je večina himalajskih odprav povezanih z veliko logistike, ki se ji ne moreš izogniti že zaradi dovoljenj, kar pomeni, da je način odprave tak, ki nama ni blizu. Zato ker vsi hodijo v Himalajo, jaz vsekakor ne bom. Če me bo kdaj zamikal kak tamkajšnji hrib, pa bom mogoče tudi šel.
Zadnje čase sta na odpravah začela plezanje kombinirati tudi z veslanjem.
Tanja: Andrej je prišel na idejo, da se v Kanadi iz odmaknjenega plezalnega področja odpeljeva nazaj v civilizacijo po reki (dobrih 400 kilometrov veslanja). Pol leta prej sva začela trenirati, moj oče nama je pokazal, kako se naj voziva v čolnu za dva. Jaz sem od malega veslala, ampak vedno v kajaku, kjer sem bila sama svoj mojster, ne pa da imam zadaj še enega, ki vesla kontra. Ampak potem so nama reke tako prirasle k srcu, da sva tudi po odpravi z veseljem šla kdaj veslat, za sprostitev, odkrivanje novih krajev, pustolovščino. Pravzaprav naju je veslanje na nek način zasvojilo. Drugače je kot plezanje. Potuješ kot skozi sanje, skozi neko pokrajino …
Andrej: Oba sva rada v naravi. V hribih tega dobiš veliko, ampak po tridesetih letih samo hribov ugotoviš, da so lahko tudi reke, obrežja in obale oaze ohranjene narave, začneš spoznavati še neki drug svet, ki ti je zelo všeč.
Ampak – ali ni vse skupaj preveč naporno? Odpravita se v divjino, v težke stene in potem si nakopljeta na glavo še kakšno zahtevno reko, da sploh prideta v civilizacijo.
Tanja: V Kanadi (Cirque of the Unclimbables) je bilo zelo težko. Ta odprava z veslanjem nazaj v civilizacijo se je izkazala za zelo trd oreh. Kot si rekla, po plezanju si pravzaprav na začetku avanture. Nekomu, ki pride samo veslat, je to popolna avantura, ti pa si eno že imel in si na začetku nove. To je bilo zame takrat fizično in psihično preveč. Ampak nikoli ne veš, dokler ne poskusiš (smeh).
Andrej: Doma se ti zdi super, potem pa … V Kanadi sva dobila tisti šus divjine, ki si je v Evropi ne znamo predstavljati, osamljenosti in zavedanja, da si odvisen samo od sebe …
Tanja: Eno so bili napori, ampak cela odprava je bila psihično zahtevna, bila sva sama, Andrej se ponavadi na odpravah vedno nekaj potolče, satelitskega telefona nisva imela, ker sva bila preveč “pametna”. Karkoli bi se nama zgodilo v hribih ali na reki … ne vem, koliko jokerjev moraš imeti, da prideš od tam ven. Ko plezam z Andrejem, mi ni do tega, da bi dvigovala svoj nivo, ki je toliko nižji od njegovega, ker mi je bolj pomembno, da prideva v enem kosu nazaj (smeh). V zadnjih letih to dojemam povsem drugače. Grem uživat, plezat in podpirat Andreja pri njegovih izzivih, meni je dovolj plezanje zaradi plezanja.
Kljub vajinemu pustolovskemu duhu vaju v divjini, daleč od civilizacije in brez sodobnih pripomočkov za ohranjanje stika z njo spreletavajo nelagodni občutki. Plezata v tako osamljenih stenah bolj obremenjeno ali med plezanjem popolnoma pozabita na težo samote?
Andrej: Skoraj nikoli med plezanjem ne čutim obremenitve. Saj veš, ponavadi te je strah stene, potem pa vstopiš, in ko plezaš, ne razmišljaš. Bolj je napeto, težavno, bolj si skoncentriran samo na tisti meter pred sabo. Pri skalnem plezanju težave in nevarnosti niso vzporedne, dostikrat je težavnejši teren celo varnejši, nesreče se pogosteje dogajajo kje drugje.
Tanja: Andrej se ponavadi na ravnem poškoduje, ne v steni (smeh).
Andrej: Drugače ne bi mogel splezati niti slučajno toliko, kot mi uspe.
Tanja: Ko greva plezat, ne razmišljava, kaj se ti lahko zgodi, ker se ti potem ravno to zgodi. Enostavno takrat odklopiš, pa jaz sem vedno absolutno prepričana, da bo vse v redu. Ko Andrej pleza, vedno mrmram nekaj pozitivno naravnanega in ponavadi zleze, skoraj vedno na pogled (smeh).
Kdor vaju pozna, ve tudi, da sta zelo brezkompromisna, zagrizena plezalca, ki v steni zlepa ne odnehata – kot je nekoč dejal Andrej, mu je fajt (Boj) položen v zibelko. Morda v odmaknjenih stenah malo manj fajta do konca?
Tanja: Kolikor ga poznam, vedno fajta do konca, ne glede na to, kje je (smeh).
Andrej: Ne, saj to sta dve različni stvari: eno je prostoplezalni fajt do konca, drugo pa je, če bi šel z glavo skozi zid v slabem vremenu, krušljivi steni. Vsekakor z leti postaneš malo bolj previden, pa malo manj zagnan.
Tanja: Moja prednost pa je mogoče to, da bolj ko sem utrujena, bolj sem previdna. Ponavadi nekdo, ko postane utrujen, ne reagira več na nevarnosti, začne delati napake. Zdi se mi zelo pomembno, da bolj ko je zahtevna situacija, bolj znaš prav odreagirati. To ti seveda prinesejo izkušnje in leta, in mislim, da tudi zato v redu peljeva vse odprave. Verjetno bi bil nekdo, ki je manj izkušen, v veliko večji nevarnosti.
Nista pa zaradi brezkompromisnosti nikoli zašla v težave?
Andrej: Ne. Kot sem rekel, ni nujno, da je zato, ker je fajt, tudi bolj nevarno. Pri težkem prostem plezanju padec večinoma ni nekaj usodnega.
Tanja: No, Andrej ima tako visoke meje, da se čez stene, ki bi bile za nekoga drugega nevarne, sprehodi. Če je slabo varovanje, bi nekdo zablokiral, on pa pač gre. Meni čez take stvari ni težko priti kot druga, ampak vem, da bi imela blazne probleme, če bi šla tisto naprej.
Andrej: Jaz sem tak tip, da se spotaknem na pločniku, ampak takrat, ko bo nekaj zelo izpostavljeno ali napeto, bo pa vse šlo perfektno. Ko sem pod adrenalinom, takrat šele začnem delati.
O razlikah v zvezi z dostopnostjo informacij nekoč in danes smo že nekaj rekli, pa vendar – kako se dokopljeta do podatkov? Vedno sta znala izbrskati zanimive cilje.
Andrej: Mislim, da te mora zadeva najprej zanimati, potem več iščeš in na koncu tudi najdeš. Drugo pa je, da moraš iti, tudi če imaš malo podatkov. Nekdo želi prej vedeti vse, kakšna bo stena, vreme … Dostikrat pač tega na začetku ne veš.
Tanja: Dosti področij je bilo takih, da nisva vedela, kaj naju čaka. Lahko bi prišla domov tudi praznih rok. Ponavadi te premami ena slika, da si rečeš “kje te to je, tu pa je lepo”.
Andrej: Večina rada hodi tja, kjer je nekdo že bil. Nekateri so ponavljalci, nekdo pa pač vedno išče nekaj novega. Saj marsikdaj to ni nek presežek, ampak midva rada greva tja, kjer ni bilo dosti ljudi, ker nama to predstavlja dodaten raziskovalni čar.
Tanja: Včasih nama je kar žal za področja, ki sva jih obiskala, kjer je bil najin stik z domačini zelo pristen. Ko kasneje pride dosti odprav na neko področje, se to sčasoma degradira in res je težko včasih videti, kako turizem in mi s svojim egoističnim početjem spremenimo ljudi, ki so tam. Deloma si tudi sam kriv za to.
Andrej: Nama je zelo všeč spoznati ljudi, ki živijo tradicionalno življenje, in vzpostaviti z njimi pristen prijateljski kontakt. Zelo je pomembno, kako prišleki funkcionirajo z domačini. Midva poskušava z njimi vedno vzpostaviti enakovreden stik, žal pa ima večina (tudi plezalnih) turistov do domačinov izrazito podcenjujoč in materialistično obarvan odnos.
Tanja: Dostikrat jim greva kaj pomagat …
Andrej: In pravzaprav so oni vedno zelo veseli gostitelji, od naju ne dobijo nič negativnega.
Tanja: Midva vedno potujeva z lokalnim prevozom. Če prideš v neko okolje z domačini, z javnim avtobusom, ki je pobruhan, na njihov način, je tvoj odnos do domačinov drugačen, kot če se nekam pripelješ z belim džipom, iz katerega ti je skorajda težko stopiti ven, da se ne boš umazal. Zelo pomemben je kontakt z ljudmi … Hribi so pač lepi, ampak z njimi ne moreš vzpostaviti nekega čustvenega odnosa … No, mogoče ga kdo (smeh).
Svet se torej spreminja zaradi odprav, ampak odprave pa so najbrž spremenile tudi vaju in vajin pogled na svet.
Tanja: Absolutno.
Andrej: Odprave oblikujejo najin pogled na svet. Vsak kulturni šok in primerjava vrednot ti ogromno da, predvsem začneš dojemati, da so vse stvari zelo relativne glede na to, kje si, od kod gledaš …
Tanja: Vidiš, da ni ene resnice, da to, da gre tebi dobro, ponavadi pomeni, da živiš na račun nekoga drugega … S tem, ko greš na odpravo, ne glede na to, kam greš, vplivaš na ljudi in na naravo. Tudi če greš v najbolj neokrnjeno naravo, si včasih šokiran – to, da ima en sloj ljudi luksuz, se pozna po vsem svetu. Na Grenlandiji si recimo misliš, da je neokrnjena narava, pa je morje onesnaženo – najprej ti ni jasno, od kod, potem pa vidiš, da ima to močno zvezo s tvojim razkošjem in načinom življenja.
Sta kdaj razmišljala o tem, da bi na problematiko, ki jo opazita na odpravah, javno opozorila, bila nekakšna okoljevarstvena aktivista? Tomo Križnar recimo zagovarja načelo, da bi tisti, ki hodijo po svetu, morali opozarjati na probleme.
Tanja: Ne soliva rada drugim pameti. Dokler nekdo sam ne občuti težav, ne spremeni svojega mišljenja. Zdi se mi bolj pomembno, da sam nisi enak. Zdi se mi, da največ narediš sam na sebi.
Andrej: Po eni strani je sicer fino biti aktivist, izobraževati in osveščati druge, je pa pri vsakem aktivizmu fer prej pomesti pred svojim pragom. In če veš, da nisi toliko boljši, je zelo etično sporno obsojati druge. Včasih si mogoče želim, da bi bila bolj aktivista, ampak nisem tak, da bom šel s transparenti na ulico. Vsak problem ima vsaj dva pola.
Tanja: Vseh težav ne moreš rešiti, pa tudi popolna asketa ne želiva postati, še vedno se za vikend peljeva v plezališče …
Andrej: Ali pa se usedeva na letalo in skuriva ne vem koliko nafte … Res pa je, da sva tudi zaradi odprav po ideologiji kar se da antipotrošniška. No, to je relativno, če se primerjamo z Indijo, smo še vedno grozni potrošniki, ampak vsekakor se bremzava in raje prisegava na nezreklamirane in manj materialne vrednote.
Kako se po odpravarskem odklopu privadita na ponovno življenje v civilizaciji in vsakodnevne obveznosti?
Tanja: Če se spomnim petnajst let nazaj – ko sem prišla z odprave, sem bila še kak mesec ali dva z mislimi na odpravi. Zdaj naslednji dan preklopim na službo. A je škoda, ker tako hitro preklopim. Najboljše pri odpravah je, da me sčistijo vsega nepotrebnega. Že to, da en mesec nimaš dostopa do interneta in da nisi dosegljiv po telefonu, je absolutni luksuz, ki si ga vsako leto želim vzeti, zato da zbistrim glavo, izostrim, kaj je pomembno in kaj ne.

Mateja Pate