Planinski vestnik 2004/03
Rada plezam hitro in enostavno
1993. leta sem vodil alpinistično šolo in med tečajniki je bilo tudi drobno dekle, ki je marsikateremu inštruktorju izvabilo nasmeh na usta. »Le kako bo to dekletce izbijalo kline za nami? In kdo ji bo nosil nahrbtnik?« je marsikdo pomislil. Po desetih letih zagotovo nikomur od tistih ne gredo več takšne misli po glavi. Celo več, večina alpinistov iz njenih tečajniških dni ji sedaj sploh ne bi mogla več slediti čez strme stene. Tanja, nekoč Rojs, sedaj Grmovšek, sicer daje videz krhkega dekleta, vendar pa se v njej skriva velika moč, predvsem pa volja in ljubezen do gora. To pa je darilo, ki ga je dobila od svojih staršev, ki prav tako ne morejo brez potepanja po gorah.
Njena prva alpinistična smer je bila Igličeva smer v Mali Rinki nad Okrešljem. Petica za začetek. Ko smo kasneje skupaj preplezali nekaj smeri v avstrijskih stenah in nad Martuljkom, je bila edina težava njen droben glasek, ki nikakor ni prišel do nas okoli vogalov. Od začetka je sicer kladivo nekoliko opletalo s Tanjo, kline je bolj božala, vendar pa je kasneje tudi tukaj postala domača. In že kmalu se je srečala z Dolomiti, severnoameriškimi stenami, opravila dobre vzpone v ženskih navezah … S Sandro Voglar je opravila prvo slovensko žensko ponovitev Nosa v El Capu, skupaj pa sta preplezali še vrsto drugih smeri. Velikokrat se naveže tudi s svojim soprogom Andrejem, prav tako odličnim plezalcem in enim vodilnih pri nas v prostih ponovitvah dolgih smeri. Prišle so stene v Mehiki, pa na Norveškem, Sfinga v perujskih Andih, ponovno Mehika, tokrat El Gigante, kilometri in kilometri smeri po Dolomitih in Alpah, na koncu še prvenstveni vzponi in prvi pristopi na vrhove v Sečuanu na Kitajskem. Pohvali se lahko z dvema vzponoma v ženski navezi čez južno steno Marmolade, kar ji zavida marsikateri alpinistični kolega. In preizkusila se je celo v lednem plezanju, natančneje tekmovanjih, kjer je v lanski sezoni v skupnem seštevku za slovenski pokal v težavnosti celo zmagala, v hitrosti pa bila druga. In še bi lahko naštevali. Mogoče velja omeniti le še to, da je za vzpone v letu 2002 prejela naziv alpinistke leta. Na žalost so bili rezultati izbora razglašeni precej sramežljivo, šele sredi junija minulega leta na zboru načelnikov, ki se je odvijal na Mengeški koči. In skoraj nihče razen alpinistov ni tega izvedel. A to so zadeve, ki bi jih morala razčistiti Komisija za alpinizem. Sicer slovenski alpinizem pogosto ob pravih dosežkih nekako sramežljivo reagira, na žalost pa se včasih preveč govori o vzponih, ki so bolj prodajanje megle. A kakorkoli, dejstvo je, da sedanja generacija alpinistk, kamor poleg Tanje spadajo še Tina di Batista, Mojca Žerjav, Irena Mrak in še kakšno bi našli, krepko stopa ob bok svojim moškim kolegom, ki se pogosto »odlikujejo« tudi s kakšnimi podcenjevalnimi izjavami. A tisti, ki gredo nekaj plezat samo zato, ker je to pač »splezala baba«, imajo verjetno težave s samim seboj in s svojim dokazovanjem. Mogoče pa marsikoga preseneča dejstvo, da tudi Štajerke plezajo, celo dobro plezajo in dosežejo celo naziv alpinistke leta. Kljub temu, da imajo nekoliko dlje do hribov.
»Ja, iz Štajerske, vsaj iz Maribora, je kar dolga pot do hribov in do sten. Najbolj zanimivo je to, da imamo do hribov najdlje, v povprečju pa smo med tistimi, ki preživijo tam največ časa. In ob tem, mogoče tudi žal, pogosto odidemo raje v Dolomite, kot pa v Kamniško-Savinjske Alpe ali Julijce. Glede na to, da se moramo na vse konce kar precej voziti, lahko v Dolomitih za to dobiš precej več, kakor v naših gorah.«
Rušici junija 1994.
Ko smo že pri Dolomitih, ti veliko plezaš tam. Kje se po tvojem odvija pravi alpinizem? So to Alpe, Dolomiti ali pa Himalaja, Andi in podobna gorstva?
Mislim, da se alpinizem odvija povsod. Tudi v naših gorah imaš lahko zelo resne ture, še posebej zimski vzponi so velikokrat zahtevnejši kot kje v Andih. Vsekakor naših Alp ne gre podcenjevati in se z njimi celo igrati. A v Alpah in podobnih gorstvih te lahko v primeru nesreče pridejo rešit s helikopterjem, na odpravah v kakšne zakotne konce pa si odvisen od samega sebe. Tam si v neki veliki steni sam, odvisen si samo od sebe tudi v primeru težav moraš imeti ta riziko že v glavi. Seveda pa vodi pot do najvišjih in najzahtevnejših sten preko vrste nižjih in lažjih.
Kdo te je sploh pripeljal v gore?
Tja so me spravili moji starši, vendar so bile to bolj lahke ture, predvsem pristopi na vrhove. Sta bila pa oba včasih alpinista. Z alpinizmom sem se našla pri mojih 16-ih letih, ko sem prišla v alpinistično šolo. Prva štiri leta sem imela, tako pravim jaz temu, uvajalna leta, ko delaš največje bedarije in si v največji nevarnosti. Takrat sem preplezala veliko lahkih smeri v naših stenah in mislim, da je to odskočni kamen za daljše in težje ture. Vsak alpinist bi moral imeti za seboj predvsem veliko lahkih smeri, ker kasneje v težjih smereh črpaš prav iz teh izkušenj. Jaz sem v tem obdobju bila nekakšen »zapečkar«, saj se skoraj nisem premaknila iz slovenskih gora, dobro sem »obdelala« Kamniško-Savinjske Alpe, kakor tudi Julijce. Kasneje sem bivala leto dni v ZDA in tam sem spoznala velike možnosti za plezanje ter se čez dve leti – leta 1999 – vrnila tja ob svoji prvi plezalni odpravi. Takrat sva s Sandro preplezali Nos v El Capitanu, ker sva kot ženska naveza želeli spoznati tovrstno plezanje. In nato sploh ni bilo več kakšne posebne debate, da ne bi odšla vsako leto na kakšno odpravo. Postale so nekakšen obvezni del leta. Potovanje naokoli napolni človeka z novo energijo, spoznavaš druge dežele … Zanimivo je tudi, da spoznavaš drugačno skalo in druge načine plezanja.
A kljub vsemu tukaj ne gre samo za plezanje?
Zelo me pritegne, da greš na področja, ki jih moraš raziskovati. Področja, ki še niso bila veliko oblegana s strani drugih alpinistov oziroma odprav, torej dokaj neznana in logistično zahtevnejša. Se pravi, da se moraš sam veliko bolj znajti v smislu, da sploh prideš kam. Tukaj je seveda možnost neuspeha veliko večja. Zelo hitro se lahko odločiš napačno. Delati moraš vse sam in če gre kaj narobe, si prepuščen samemu sebi. Ampak to je tudi čar vsake takšne odprave.
Katero tvojo odpravo pa bi izpostavila po zahtevnosti?
Po zahtevnosti in resnosti bi vsekakor dala na prvo mesto steno El Giganta v Mehiki. Stena je visoka kot El Capitan, vendar pa veliko bolj resna, tudi nevarna. V nobeni drugi steni si še nisem tako želela splezati ven, na vrh, kakor tam. Da prideva z Andrejem od tam nepoškodovana, v enem kosu. Bilo je psihično zelo naporno. Zame je bila stena nekoliko prezahtevna in v primeru, da bi se Andreju kaj zgodilo sredi stene, bi težko prišla ven.
Kako pa vzponi v ženskih navezah, ali niso zahtevnejši, saj je oprema enako težka, ženske pa ste v povprečju šibkejše?
Za naju s Sandro, ko sva plezali v El Capitanu, je bilo to zagotovo težje. Predvsem transport opreme navzgor, vlečenje transportnih vreč. Da sem ‘prepričala’ transportko, da je prišla nekoliko bližje, sem porabila precej več energije, kot za plezanje. Jaz imam običajno okoli 50 kilogramov, transportka pa je bila kar precej težja od mene. Takšno plezanje je za ženske naveze zagotovo težje. Z moškim soplezalcem bi bilo nekoliko lažje. Sicer pa je postala oprema v zadnjih letih toliko lažja, da je alpinizem postal tudi za ženske na splošno bolj dosegljiv. Je pa res, da mora tista, ki se odloči za alpinizem, imeti to zares rada in veliko vložiti v to. Vse plezalke, alpinistke, ki so dobre, v alpinizem vlagajo velik del sebe, prav zato so tudi uspešne. Mlade alpinistke bi morale več vlagati v plezanje; tako bi bila raven ženskega alpinizma lahko precej višja.
Težko je sicer primerjati, pa vendar. Ali je pot do uspeha pri alpinistkah težja, kot pri alpinistih, ali pa to ne igra kakšne posebne vloge?
Vsaj od začetka je pri dekletih to težje, ker so fizično šibkejše in je zato nekoliko daljša tista uvajalna doba. Kasneje pa ne vem … Dejstvo je, da nas je precej manj, kot moških. V Himalajo na primer hodi manj alpinistk kot alpinistov. Tam je treba imeti konjsko kondicijo in predvsem motivacijo v glavi, da sploh prideš kam. Po drugi strani, celo sedaj, pa so se tudi dekleta prijavljala na himalajske odprave, pa jih niso izbrali v ekipo, čeprav so bile veliko sposobnejše kot kakšen moški kandidat. To pa je verjetno težava vodij odprav.
Tanja je med tistimi, ki skrbijo za to, da se plezalke in alpinistke v zadnjih letih redno srečujejo, plezajo skupaj in tudi na takšen način pritegnejo v svoje vrste mlade moči, obenem pa so se na ta način nekatere iz starejših generacij ponovno našle z alpinizmom. Ženski vikend v Ospu je že nekakšna tradicija, ideja pa se je razširila tudi na srečanja v gorah, kjer se pravzaprav odvija pravi alpinizem.
Kako pa tiste iz starejših generacij alpinistk gledajo sedaj na vas iz mlajših generacij? Koliko so njihove izkušnje drugačne od vaših?
Kako gledajo na nas bi bilo sicer zelo dobro vprašanje za njih. Nobena mi tega do sedaj še ni povedala in to me prav zanima. Kar pa se razlike med nekoč in sedaj tiče, pa gre tukaj predvsem za velik napredek opreme. Manjša teža opreme nas je naredila precej bolj enakopravne z moškimi. Marsikateri vzpon je na tak način postal za ženske veliko lažji. Tudi za moške, vendar je to pri ženskah veliko večji faktor. Kar pa se preteklosti tiče, je bil vsekakor tudi takrat med alpinistkami že visok nivo in velika konkurenca.
So se ti na tvoji alpinistični poti kakšni vzponi, tako po dobrih kot tudi po slabih izkušnjah, posebej vtisnili v spomin?
Med tistimi, ki bi jih dala na prvo mesto, je zagotovo vzpon čez Dru. Predvsem zaradi tega, ker je bil tako kompleksen, prava ‘grande’ alpska tura in eden mojih večjih vzponov. Z Andrejem sva celotno smer zelo hitela, saj je visoka kar 1300 m. Preplezala sva jo v enem dnevu do vrha in ne, kakor večina navez, samo do polovice. Zgoraj sva si hotela olajšati vzpon z eno varianto in zavila sva v poč, ki nama je vzela nato tri do štiri ure plezanja na meji. Slabo varovanje, široka in odprta poč … Andrej, ki je plezal naprej, se je boril do konca in še naprej, meni pa sta zadaj ostala dva nahrbtnika in sem nato umirala med plezanjem. In potem še sestop z vrha čez ledenik Charpoua … To je bilo leta 2002, sedaj je ta vzpon skoraj nemogoč, ker ledenika ni več mogoče prečiti. Zdi se mi, da sva ujela še tisti zadnji vlak, ko je bilo to mogoče. Sicer pa kar se ostalih vzponov tiče, ne vem … Slabe izkušnje? Niti jih nimam oziroma, če je že kaj slabega, hitro pozabim. Gre kar mimo. Slabi in mrzli bivaki, padajoče kamenje, … poskušaš odmisliti, srečen si, da preživiš. Na zahtevnih vzponih sem v nekakšnem stanju, kot da me ni tam, kot da se to sploh ne dogaja me ni, in tako se lažje prebijem. Iz marsikaterega vzpona lahko narediš veliko epskih zgodb, vendar jaz nisem takšnega karakterja. Kot vzpon se mi je še vtisnil v srce tisti, ko sva z Alenko (Lukič) preplezali južno steno Marmolade. Tudi zaradi tega, ker sem se zavedala, da je to Alenkina prva tako dolga smer. Marko mi jo je prepustil v roke in naročil, da jo moram pripeljati celo čez steno. Alenka je bila super partner, zato sva steno zelo hitro preplezali. Na najtežjem mestu sva sicer naredili manjši zamašek, vendar sva nato spet pobegnili ostalim.
Dekleta se v zadnjem času lotevate vse več dolgih in zahtevnih vzponov. Kaj je vzrok temu napredku?
Daljših vzponov oziroma resnih sten se lotevaš takrat, ko imaš že dovolj izkušenj. Mislim, da je sedaj na sceni generacija alpinistk, ki so vse dokaj izkušene. Tina zelo vleče naprej, Irena Mrak ima za seboj dosti odprav, dosti velikih sten, prvenstvenih smeri … Mislim, da tiste najboljše vlečejo za seboj vse ostale, ki lahko z njihovimi vzponi sploh vidijo, da se nekaj da preplezati. V ženski navezi ali skupaj z alpinističnimi kolegi. Se mi pa zdi, da je s strani alpinistične javnosti vzpon v mešani navezi včasih za moškega manj vreden, za žensko pa prav tako. Jaz mislim, da ni tako. Ne zdi se mi kakšna velika razlika, če plezajo skupaj samo ženske ali pa plezajo v mešani navezi.
Kaj pa podcenjevalne izjave ob nekaterih ženskih vzponih? To je bil tudi primer ob lanskih odličnih ženskih zimskih ponovitvah kot sta Eiger in Matterhorn.
Ponavadi največ govorijo tisti, ki nečesa še niso preplezali. Jaz sprejmem kritike oziroma poglede na neko zvrst alpinizma ali pa na določene vzpone od ljudi, ki so tudi sami to opravili. Potem vem, da jim je jasno, za kaj tam gre. Kar se je govorilo v alpinističnih krogih o Eigerju, Matterhornu in podobnih vzponih, je neupravičeno. Sicer pa dobre ženske vzpone težko kdo pohvali v javnosti. Če ženske presežejo moške, v alpinizmu moški to težko prenesejo. Mislim, da je treba vsakemu, ki nekaj prepleza, pa ne glede na to, katerega spola je, čestitati. Tukaj ne bi smeli delati razlik. Tudi v športnem plezanju ne odobravam tega, da včasih šele takrat, ko ženska prepleza kakšno težko smer, zbijejo oceno smeri.
Rada bereš alpinistično literaturo? So ti kakšne knjige še posebej pri srcu?
Prvi dve leti, ko sem pričela plezati, sem prebrala prav vso alpinistično literaturo, ki je takrat obstajala pri nas. Zadnja leta berem teh knjig manj, ker sem pač večino prebrala, a mi ne bi škodilo prebrati česa ponovno. Od novejših knjig je zelo pritegnila mojo pozornost knjiga Lynn Hill, zelo zanimiva knjiga o njenem plezanju, njeni zgodovini, tudi nek pogled na žensko plezanje in tudi o tem, kako lahko ženska preseže moške v plezanju, kar je njej tudi uspelo. Na primer s prosto ponovitvijo Nosa v enem dnevu. Rada pa berem pravzaprav vse o alpinizmu, predvsem o zgodovini. Na primer Veliki pionirji alpinizma od Mlača, to branje je zame prava poslastica. Kar so lahko nekoč preplezali s takratno opremo, je še sedaj občudovanja vredno.
Pogosto se kot vrhunec alpinizma pojmujejo odprave v Himalajo. Si tudi ti že kdaj pomislila, da bi se udeležila kakšne odprave, da bi poiskala kakšen himalajski cilj?
Na visoke vrhove me vleče, vendar me himalajske odprave nekako ne pritegnejo. Preveč statično se mi zdi vse skupaj. Ogromno psihične in fizične moči je potrebno, da prideš na vrh. A ne gre za to. Nekako nisem pripravljena vložiti toliko energije, dela, mesec dni časa, da sem po tem samo na eni točki. Greš pod en hrib, plezaš samo na en hrib … Jaz imam raje hiter in enostaven način. Preplezati steno in oditi dalje. Bližje mi je to, da si bolj široko mobilen. Taka je tudi večina mojih odprav. To mi je bližje kot klasične himalajske odprave.
Kaj pa mariborski alpinizem? Včasih se nam zdi, da smo nekako odrinjeni na stran. Je to res ali pa je to samo v naših glavah?
Nismo center Slovenije, Ljubljana ima večjo množico alpinistov za seboj, to se kar pozna. Najbolj zanimivo pa je, da so štajerski posamezniki zelo dobri. Majhni smo, vendar dobri. Mislim, da je v Mariboru dobro vzdušje med plezalci, alpinisti. Vse gre naprej, napredek je viden, ni nevoščljivosti. Se mi zdi, da je v Ljubljani več govorjenja, v Mariboru pa več plezanja. Mislim tudi, da nismo toliko odrinjeni na stran, da bi bili za kaj prikrajšani v slovenskem alpinizmu. Maribor je vselej gojil bolj skalno plezanje kot pa himalaizem, kjer smo mogoče bolj v ozadju. Tukaj imamo na raznih razpisih manj možnosti, da pridemo zraven. Poznamo manj ljudi. Denar je povsod težava in ga je težko najti za odprave. Najlažje ga pa najdeš preko poznanstev. Himalajske odprave, za katere potrebuješ precej več sredstev, so pač toliko težje izvedljive. Manjše odprave s cenejšimi cilji je lažje izpeljati. Zato pa je v zadnjih letih več takšnih odprav in ne več toliko himalajskih.
Z Andrejem sta v zadnjih letih izpeljala kar nekaj zanimivih načrtov. Iščeta cilje na redko obiskanih, še ne toliko raziskanih področjih. Jih imata še kaj na zalogi, če ni to seveda skrivnost?
Moja velika želja so stene in gore na Baffinovih otokih. Andrejeva velika želja je plezati na Grenlandiji, kjer je še veliko neraziskanih sten. Je že bil namenjen tja, vendar mu je to preprečila poškodba. Želiva se še vrniti na Kitajsko, kjer je še veliko možnosti. Rada bi šla v Indijo, Pakistan … Skratka, ciljev ne zmanjka. Celo v Venezueli in v Braziliji sem sedaj odkrila velike stene. Tudi to bo še prišlo.
Se pravi, da še ne načrtujeta naraščaja?
Ja, potovati je res fajn in meni se bo kar težko ločiti od tega in od odprav. Vendar pa glede na najin karakter tudi to kasneje ne bo večji problem. Mislim, da bova še vseeno hodila naokoli in preplezala kaj dobrega.
Boris Strmšek
