Intervju Sašo Hribar in Luka Kodra

Planinski vestnik 2013/10

Živeti za minuto užitka

Sašo Hribar in Luka Kodra, skakalca in letalca BASE

Vse skupaj se je začelo okrog leta 1970. Seveda takrat mojih dveh sogovornikov še ni bilo na svetu, njun šport pa se je ravno izvijal iz plenic. Eden najbolj zanimivih in ekstremnih športov je postal relativno množičen in priljubljen veliko kasneje, zadnjih deset let pa številčnost in priljubljenost eksponentno rasteta.

Luka in Sašo, oba s kamniškega konca, iz Tuhinjske doline, sta na prvi pogled povsem običajna mladeniča. Sproščena, zgovorna, za hece. Le kdo bi si mislil, da hranita tako zanimive in obenem nenavadne, povsem nevsakdanje izkušnje? Da znata v pičlo minuto strniti znanje in koncentracijo, da varno pristaneta tudi po padcu čez tisočmetrsko steno? Oba sta namreč zavzeta gorska skakalca in letalca. Pa to ni kakšna posebna vrsta iz gorske favne, ampak povsem natančna definicija njunega ukvarjanja s precej mladim športom – skoki BASE (op.: BASE je kratica za buildings, antennas, spans, earth) in letenjem z letalno obleko (wing-suit flying), ki se razvija šele zadnjih pet let. Sta dva izmed približno desetih, ki se pri nas ukvarjajo s to dejavnostjo.

Kako postaneš skakalec BASE?
Sašo: Najprej si moraš to želeti, potem se vpišeš v šolo padalstva, skačeš iz letala, kjer se naučiš gibanja v zraku in stabilnega padanja.
Luka: Dobro je, da greš v tečaj, kjer narediš čim več skokov s padalom, da se počutiš domačega v zraku, da ti pride v kri. Ko osvojiš tehniko do te mere, da postane avtomatizirana, se lahko usmeriš tudi v BASE.
Preden sta se naučila leteti, sta bila odlična športnika: Sašo športni plezalec, Luka v špici slovenskega gorskega kolesarstva (večkratni državni prvak v krosu). Kako sta začela?
Sašo: Mene je navdušilo Lukovo navdušenje. Skačeva in letiva leto in pol.
Luka: Še ko sem kolesaril, sem imel željo skakati iz letala, nisem pa še razmišljal o BASE-u. To je bilo pred šestimi leti. Imel sem čas, šel sem na letališče in skočil. To sem ponavljal, dokler me ni zamikalo kaj več.
Kakšna je razlika med skokom iz letala in BASE-skokom? Kako v glavi narediš ta preskok?
Sašo: S cmokom v grlu. Vse je bližje, strah te je.
Luka: Za prvi skok s fiksne točke po navadi izbereš balon, kjer dobiš občutek, kako je padati v prazen prostor. Ko skočiš iz letala (ki ni fiksna točka), je zračni tok tako močan, da se lahko nanj nasloniš in ne občutiš padanja. Pri skoku iz balona pa te v prvih sekundah posrka dol, tako kot pri BASE-u. Ko začneš, je to največja uganka. Kako je, ko padaš? Potem pridejo na vrsto mostovi, nato po navadi Arco.
Arco ob Gardskem jezeru?
Sašo: Sicer se skače povsod tam, kjer so hribi, torej tudi v Alpah. Tudi na Norveškem in v Španiji, v Ameriki in še kje.
Luka: Ja, tam je nekakšno vadbišče, gre za najbolj varno skakanje daleč naokoli.
V Sloveniji?
Luka: Problematično je edino območje TNP, kjer je pristajanje s padalom prepovedano. Skače in leti se tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Kakšno opremo potrebuješ, da lahko skačeš varno?
Sašo: Nekaj je skakanje BASE, torej skok, prosti pad, odpreš padalo, pristaneš. Drugo je letenje v letalni obleki, kjer dodaš še element drsenja po zraku. Torej skočiš, letiš, odpreš padalo, pristaneš. Postaneš napol ptič.
Luka: Potrebuješ padalo, letalno obleko, čelado, očala, prav pride kamera, tudi sendvič in pijača. Zadnje je izjemno pomembno, ker moraš biti na odskoku stoodstoten, ne pa lačen in žejen.
Kje se lahko vpišem v tečaj BASE-skakanja?
Luka: Pri nas ne, lahko pa to storiš v Švici, Španiji ali Avstriji, verjetno še kje. Pri nas je tako, da se moraš precej pobrigati, dobiti mentorja, se družiti s takimi faloti, ki skačejo.
Je torej letenje v letalni obleki najboljši človeški približek letenju ptic?
Luka: Tukaj bi lahko debatirali s padalci in zmajarji. Mi lahko zelo hitro padamo (200 km/h) in letimo linije, ne moremo pa pridobivati višine. Smo bolj podobni smučarjem (free-ride): pogledamo, začrtamo linijo in letimo navzdol. Pristanemo s padalom, ne z letalno obleko, zato smo še zelo daleč od ptičjega letenja.
Kakšne razdalje preletite?
Luka: Do razmerja 2,5 (na meter padanja greš dva metra in pol naprej). Več se ne poskuša, ker je nevarno, da bi ti vmes zmanjkalo hitrosti in bi padel dol. Prav tako mora biti konfiguracija terena taka, da se med letom ne znajdeš v situaciji, ko ne moreš pridobivati relativne višine glede na teren. Lahko bi rekel, da ne smeš zapeljati v slepo ulico. Vedno moraš imeti možnost izhoda. Povprečno preletiš kakšna dva kilometra in pol na skok.
Ta užitek verjetno ne traja prav dolgo.
Luka: Odvisno od načina letenja, ampak do minute in dvajset sekund. Več ne.
Koliko časa pa potrebuješ, da prideš do te minute?
Sašo: Odvisno, kam greš skočit. Ponavadi dve uri vožnje z avtom in tri ure vzpona na hrib.
Luka: In še priprave doma, zlaganje padala. Ko greš, se splača narediti dva skoka ali več.
Ne bom vprašala, če se splača, ker sicer tega ne bi počeli. Kakšne so pa predispozicije za dobrega skakalca? Verjetno telesna pripravljenost, koordinacija, smisel za gibanje v zraku, morda občutek za letenje, talent?
Luka: Ja, vse to. Vsak lahko najde način letenja ali skakanja, ki mu najbolj ustreza. Podobno kot pri smučarskih skakalcih so tudi tu pomembne finese in občutki. Če ni občutka, to ni to.
Je telesna konstitucija pomembna?
Sašo: Načeloma lažji prej začnemo leteti, težji pa naj bi dosegli večjo hitrost.
Se priprave na skok lotevata tudi s fizikalnimi izračuni?
Sašo: Ja, ves čas preračunavava, kam bova šla naslednjič (smeh).
Luka: Veliko lahko načrtuješ na ta način in s pomočjo Google Eartha: kje boš lahko letel in kje ne, si lahko izračunaš že doma. Pri vsakem skoku je treba načrtovati plan A in plan B, če ne gre po A. Odgovore moraš imeti pripravljene vnaprej, v zraku ni časa za dvome in negotovost.
Je čas tudi v primeru letenja relativen? Je tista minuta res daljša kot npr. deset minut pomivanja posode doma?
Sašo:Tista minuta je minuta intenzivnega užitka. Zgoščena. Včasih se zelo vleče.
Luka: Meni se zdi pomivanje posode nadvse dolgočasno, zato tudi traja dlje. Brez heca, ta minuta je drugačna kot druge in tudi traja dlje, se strinjam.
Kakšen je občutek na robu prepada, ko veš, da se boš vrgel v prazno?
Sašo: Pred odskokom je vedno malo nervoze, razmišljam, ali sem si vse prav zapel. Nožne vezi, prsna vez. Je wing-suit prav zapet? Ko odrineš, je dobro.
Luka: Priprava na skok se začne že prej. Ko zlagaš padalo, ga zložiš tako, da ni več pomislekov. Vse narediš stoodstotno. Na robu ne sme biti vprašanja, ali imam prav zloženo padalo. Pred skokom preverim prsno in nožne vezi, pogledam padalček, ki odpira glavno padalo, in to je to. Ni mi všeč živčnost, jaz ponavadi nisem živčen.
Na točko odskoka vedno dostopate, če se le da, po planinskih poteh, potem se začne popolnoma druga zgodba. Ste planinci, ki “šparate” kolena?
Sašo: Jaz sem postal planinec, ja. Nikoli še nisem toliko hodil po hribih kot zdaj.
Luka: Mi smo planinci s hitrimi sestopi. Pristop je zelo dobra stvar za umiritev pred skokom. Je nekakšna meditacija. Če bi se npr. pripeljal na skok, bi bili občutki zelo drugačni.
Se vama je že kdaj zgodilo, da sta si premislila pred skokom?
Sašo: Ne, obrnil sem le zaradi vetra, zaradi vremenskih pogojev.
Luka: Enkrat sem obrnil, ko sem začel z vzponom. Nekaj ni bilo v redu, nisem se počutil dobro. Poslušal sem sebe in obrnil.
Kaj je dober skok? Obstajajo kakšni ocenjevalni kriteriji?
Sašo:Dober skok je tisti, po katerem se dobro počutiš. Ko opraviš takšen skok, da si zadovoljen. Da je vse tako, kot si si zamislil pri načrtovanju.
Luka: Skoki se ocenjujejo samo glede na to, koliko je prostega pada takoj po odrivu, torej kako hitro začneš leteti in kako daleč moraš prileteti, da pristaneš. Linije so stvar umetnosti, navdiha.
Kakšni so občutki ob pristanku?
Sašo: Dobri.
Luka: Moj polet ima dve točki vznemirjenja: preden se odrinem in ko potegnem ročko padala in čakam, da zagrabi. Vmes se počutim kot doma, popolnoma miren sem.
Kako na vas gledajo drugi obiskovalci gora? Ste zelo invazivni za gorsko okolje?
Sašo: Kamnov ne krušimo, živali ne plašimo, vsaj namenoma ne. Naša dejavnost je zelo neškodljiva. Planinci in pohodniki so navdušeni in se vedno hočejo fotografirati z nami. Z njimi in z alpinisti pa še s kom si delimo hribe.
Luka: Plezalci, vsaj tisti, ki veliko plezajo v hribih, so nas že navajeni, ker vejo, da letimo. Da nismo npr. padli čez steno.
Kako pa bližnji gledajo na vašo dejavnost?
Sašo: Moji niso ravno navdušeni.
Luka: Odvisno, kako jim predstaviš. Svoji mami nisem predstavil dejavnosti kot take, za katero moraš biti norec, ki veliko tvega in ga ni ničesar strah. Naša dejavnost je zelo premišljena, načrtovana. Na prvi pogled je res nevarna, če se poglobiš, je pa dokaj varna.
Adrenalinska?
Sašo: Preveč adrenalina je pri BASE-u pravzaprav nezaželena stvar.
Luka: Meni gre ta izraz malo na živce. Za nekoga, ki ne skače v vodo, je lahko salto nazaj s treh metrov hudo adrenalinsko doživetje, za nekoga pa rutinski skok.
Ste samomorilci, tako kot nepoučeni imenujejo alpiniste?
Luka: Na vse načine si prizadevamo ostati živi. Ne vem, kakšno zvezo ima to s samomorom? Če že primerjamo z alpinizmom: naša dejavnost je zelo intenzivna in traja zelo kratek čas, dve minuti. Takrat si lahko maksimalno skoncentriran. Pri alpinističnem vzponu, ki lahko traja več dni, si težko tako osredotočen toliko časa. To je pomembna razlika. Tudi nevarnosti so drugačne.
Dober skakalec/letalec je torej star skakalec/letalec.
Luka: To drži. Moji kolegi vsi štejejo čez trideset, štirideset let. Obstaja pa seveda statistika smrtnih primerov; veliko stvari gre lahko narobe. Če kdo slučajno umre, je treba primer razčleniti: koliko časa je skakal, kakšne izkušnje je imel, kaj je šlo narobe. Pri večini smrtnih primerov gre za človeški faktor, torej napako človeka. Iz tega se lahko ogromno naučiš. Če greš skočit samo z malo dvoma, to ni dobro. Biti moraš stoodstoten.
Te lahko ta šport zasvoji?
Sašo: Lahko.
Luka:Jaz to rad počnem. Kolesaril sem, ker mi je bilo všeč tekmovati, ne kolesariti. To pa rad delam zaradi dejavnosti same. Fino je iti v hribe, fino je skočiti, družba je fajn. To je lep hobi.
Hobi?! Primerljiv s kvačkanjem ali modeliranjem?
Sašo: Nekaj moraš početi v življenju.

Mojca Volkar Trobevšek