Planinski vestnik 2015/03
Navdušen plezalec, gorski vodnik, vojaški inštruktor, moj mož
Prvič sva se srečala leta 2007. Kraj srečanja ni bil čisto vsakdanji – polica Hollow flake ledge sredi El Capitana. Nisem se razveselila, ko sem ga z njegovim prijateljem zagledala na polici, na katero sem prižimarila. Zelo me je tiščalo lulat in sem se police veselila, a sem se morala zaradi teh Francozov spustiti malo niže. On je bil takrat že izkušen big wall (Plezalec v velikih stenah.) plezalec, zame je bil to debi v El Capitanu. Nico je bil prvi Francoz, ki mu je uspelo prosto preplezati El Capitan (smer Freerider, 2007). Leto pozneje je prosto ponovil še Golden Gate; 2011. mu je zmanjkal le en raztežaj v El Corazonu (El corazón, špan. srce.). Ko je leta 2009 pisal članek za revijo Vertical, mi je predlagal, naj nekaj napišem o smeri El Niño, in ravno to naju je zbližalo. Zmenila sva se za skupno plezanje, najprej v Chamonixu, potem v Verdonu (Svetovno znano plezališče v Provansi.), kjer je preskočila iskrica, in kmalu sem Triglav zamenjala z Mont Blancom. Nico je prav tako navdušen plezalec kot jaz, njegovo področje delovanja pa je precej širše kakor moje, saj je domač tudi v snegu in ledu, kot vodnik, inštruktor vodnikov, opremljevalec smeri, tudi dve odpravi v višja gorstva ima za sabo.
Foto: Martina Čufar Potard
Rojen si v Boulogne sur mer, daleč od gora, tako da ne moreš reči, da ti je bilo plezanje položeno v zibko.
V Boulogne sur mer sem se rodil in se pri petih, ko sta se starša ločila, tja vrnil za dve leti, sicer pa sem vedno živel v Chamonixu. Čeprav sem jih gledal vsak dan, sem gore spoznal dokaj pozno, zlasti po zaslugi prijateljev in ne očeta, čeprav je gorski vodnik. Pri trinajstih smo začeli hoditi v hribe, najprej v sredogorje, potem postopoma vedno više. Zanimivo je, da prej nisem počel ničesar, dneve sem preživljal ob video igrah. Moj edini šport je bilo smučanje, a sva bila z bratom zaradi dveh let, preživetih na severu Francije, ves čas v zaostanku, tako da nisva bila konkurenčna na tekmah, niti nisva, kot mnogo sovrstnikov, postala učitelja smučanja.
S plezalno druščino ste zelo hitro začeli opravljati resne ture v masivu Mont Blanca. Je mama vedela za to?
Res je, zelo hitro smo preklopili s planinstva na pravi alpinizem. Predvsem zato, ker smo bili res dobri prijatelji in se je vedno vse super odvijalo. Naredili smo veliko ”najmlajših” ponovitev težkih smeri, v Droitih, Drujih, Divine Providence in Frenejski steber v Mont Blancu. Povprečna starost naveze je bila 16–17 let. Mama je vedela za vse, a ni imela pojma, kako resne smeri so. Oče je vedel, za kaj gre, malo ga je skrbelo, a nas nikoli ni zaviral.
Ti je katera od teh mladostnih avantur posebej ostala v spominu?
Gotovo Gervasuttijev steber v Mont Blanc du Taculu, ki smo ga plezali v dveh navezah. Z bratom sva bila prva in ni nama šlo tekoče. Tik pod vrhom sem namreč padel, izpulil metulja, tako da naju je držal le en ubog zatič. Če bi še ta popustil, bi oba padla 800 metrov niže v Supercouloir du Tacul. Poklicali smo reševalce, a ker so nas, nore mladce iz Chamonixa, poznali, so nam rekli, naj se znajdemo sami ali bivakiramo v steni. Seveda nismo imeli potrebne opreme, zato smo se potrudili in izplezali. Za nas je bila to velika izkušnja. Od takrat naprej z bratom nisva več skupaj plezala težkih in nevarnih smeri, saj nisem hotel, da bi mama naenkrat ostala brez dveh sinov.
Z 21 leti si postal najmlajši vodnik v Compagnie de guides de Chamonix. Si bil zato ponosen?
O tem res nisem razmišljal. Od petnajstega leta dalje sem si želel postati vodnik, nič drugega me ni zanimalo. Vedel sem, da si bom, če bom sprejet med chamoniške vodnike, zagotovil najboljše možnosti za delo z gosti, ki želijo plezati ali delati lepe ture. Zato sem takoj, ko sem postal pripravnik, na društvo vložil prošnjo, če me sprejmejo, in pri tem nisem imel težav.
Kaj pa samo izobraževanje, je bilo težko?
Ne, vse sem opravil z levo roko, ker sem bil v marsičem na višjem nivoju kot inštruktorji. No, res pa je, da sprejemnih izpitov nisem opravil v prvem poskusu. To so zelo specifični testi in tik pred testom lednega plezanja sem se zaradi odprave v Peru cepil proti rumeni mrzlici. Imel sem tako močno reakcijo, da nisem bil sposoben preplezati, kar so zahtevali. Čez eno leto sem bil na sprejemnih izpitih najboljši.
Vendar zdaj nerad delaš kot klasičen gorski vodnik, ki vodi goste na Mont Blanc in druge klasične ture.
Poklic gorskega vodnika je lep in mislim, da sem ga dobro opravljal. Imaš dve možnosti. Če je voditi ljudi v hribe tvoja prava strast, to lahko delaš dolgo; če pa želiš več plezati zase in s svojimi prijatelji, ti delo začne predstavljati oviro in treba se je odločiti, kaj boš. Na srečo sem od leta 2009 stalno zaposlen kot inštruktor pri EMHM (gorska vojaška šola) in tako v hribe oziroma na plezalne ture vodim le goste, s katerimi rad delam in ki si želijo bolj plezalnih tur. Seveda sem na začetku veliko vodil na Mont Blanc, saj je tako treba začeti, a zdaj tja gor ne hodim več. Če si zadovoljen, ko vidiš na vrhu Mont Blanca goste jokati od sreče, lahko narediš tisoč tur, če pa nisi, hitro nehaš. Če želiš dobro plezati, Mont Blanc postane sovražnik. Dobra stvar je le, da se lahko aklimatiziraš, če želiš na kakšno odpravo ali plezati na višini, sicer samo izgubljaš formo. Poleg tega delaš z gosti, ki si večinoma želijo le stati na Mont Blancu, gore zanje niso prava strast in jih največkrat ne vidiš nikoli več. Na vrhove je relativno lahko voditi, teže je v skalnih smereh, ki zahtevajo višjo raven. Takih gostov je precej manj, a meni to bolj ustreza. Hitro plezanje skalnih smeri z nameščanjem čim manj varovanja, da ima gost manj dela, je to, kar me veseli. Imam tako klientko, z njo sem plezal smeri do 7a.
Katere so tvoje najtežje vodniške ture do sedaj?
Kmalu po začetku vodniške kariere sem po naključju prišel v stik z japonskim gostom, ki je bil sicer malce starejši, a motiviran za težje ture. Tako sem z njim preplezal Walkerjev steber v Grandes Jorassih, Bonnatijevo smer v Grand Capucinu, smer Grepon – Mer de Glace v Greponu. Zdaj jih ima že pošteno preko sedemdeset in si še vedno želi preplezati severno steno Matterhorna. Precej težjih tur sem naredil tudi z Brunom Dupetitom, zdajšnjim spremljevalcem Catherine Destivelle, npr. Les petites Jorasses, Aiguille Verte.
Leta 2008 si Bruna Dupetita peljal v Yosemite. Ni ti povedal, da je njegovo dekle, ki se vama je pridružilo tik pred zdajci, Cahterine Destivelle. Kako si se počutil, ko si imel na vrvi tako znano in izkušeno plezalko? Si imel tremo?
Res me je bilo malo strah, kako se bo vse skupaj izšlo, saj sem o Catherine slišal vse mogoče. A izkazalo se je, da je zelo kul in prijazna punca, skupaj smo preživeli nekaj zabavnih dni. Zaradi nižjega Brunovega plezalnega nivoja smo morali naše načrte precej prilagoditi, zato smo preplezali le smeri Free Blast in Middle Cathedral, a bila je lepa izkušnja.
Kakšno delo opravljaš kot inštruktor v vojaški gorski šoli?
Moja naloga civilnega inštruktorja pri EMHM je, da vojaki odkrijejo gorsko okolje in se naučijo gibanja v njem.
Gojenci, s katerimi delam, so odlično fizično pripravljeni, tehnično so nekoliko slabši, a večinoma zelo motivirani, še posebej tisti iz tujske legije. Veliko jih po končanem izobraževanju nadaljuje s plezanjem po gorah za svoje veselje, nekateri napredujejo celo do naziva gorskega vodnika. S takimi fanti (sem in tja je vmes tudi kakšno dekle) mi je veliko laže delati kakor s klasičnimi gosti. Glavna razlika je v tem, da jih je treba navaditi avtonomije v gorah, tako da je veliko več razlag, pogovorov, pedagogike in to mi je veliko bolj zanimivo kakor samo peljati nekoga navezanega na Mont Blanc.
Leta 2013 si vojake pripeljal tudi v Slovenijo. Kakšne se ti zdijo naše gore, ki so precej nižje od francoskih?
Nameravali smo izvesti turnosmučarski raid, ki ga je svetoval Klemen Gričar. Imeli smo smolo z vremenom, saj je vse dni močno snežilo in Triglava niti videli nismo. Smo pa po kartah videli, da je teren zelo divji, strm, nevaren za plazove in smo program zelo prilagodili – šli smo na Dovško Babo in Viševnik. Upam, da bomo uspeli turo enkrat izvesti, kot je bilo načrtovano, saj so nas v Sloveniji zelo lepo sprejeli.
Do leta 2009 si tudi ledno plezal, veliko slapov šeste stopnje (90º, brez možnosti počitka, viseča varovališča). Potem so se zgodile nesreče, najprej obeh bratov tvojega takratnega dekleta in še dveh dobrih alpinistov, in si prenehal. Si še želiš vrniti v led?
Ledno plezanje sem imel res rad, saj je blizu pravemu plezanju, potrebna je vzdržljivost, navije te v podlahteh. Leta 2009, po vseh nesrečah, sem rekel “Stop”. V Chamonixu je težko, saj te zmeraj kdo želi zvabiti s seboj, vedno slišiš, da je treba iti, ker je neki slap super narejen. Bilo je nekako tako, kot odvaditi se cigaret, a zdaj, po nekaj letih, lednega plezanja nič več ne pogrešam.
Že skoraj od samega začetka plezanja si tudi opremljal nove smeri, najprej v masivu, zdaj še drugje. Od kod ta motivacija?
Iskati nove linije in jih opremljati je nekaj najboljšega. To ne samo vzdržuje strast do plezanja, ampak jo tudi regenerira, kot pravi Bruno Clement (plezalec iz Verdona, ki je navrtal že stotine smeri). Gre za neko celoto; biti prvi, ki se dotakne skale, iskanje linije, nameščanje svedrovcev, izdelava vodnička, reklamirati smer, da jo bodo ljudje ponavljali, in upanje, da bodo drugi zadovoljni s smerjo. Prvo sem naredil z bratom v Aiguille de l’M (Rapin du toit), prva res markantna pa je bila smer Rat benit, (450 m, 6c) v Pointe L’Argentière, na Pointe JMC, z bratom in še enim prijateljem smo preživeli tri res super dneve.
Na katere smeri si najbolj ponosen in katero so največ ponavljali?
Na smeri Tresor du Romain (300 m, 8a) v Grand Capucinu in Fiesta de los metallos (8b, 200 m) v Verdonu; največ ponavljajo Ciao Vinc (7b+, 200 m) in Rasta metal (6c, 250 m) v Argentièru.
S športnim plezanjem si začel relativno pozno. Kaj je je povzročilo, da si gore zamenjal za nižje stene?
Na začetku mi je bilo za športno plezanje čisto vseeno. Neumno se mi je zdelo plezati le po en raztežaj, zlasti če se je končal sredi stene. Zame je bilo pomembno preplezati neko steno, doseči vrh. Potem mi je postajalo vedno bolj všeč, saj sem po naravi precej vzdržljiv. Ko sem leta 2003 preplezal svojo prvo 8a, me je zares potegnilo in od takrat vse manj plezam v hribih, predvsem v snegu in ledu, kjer ne najdem pravega zadovoljstva, in vedno več v plezališčih.
Si tudi ljubitelj Yosemitov, natančneje El Capitana. Tam si bil že desetkrat. Si ponosen na to, da si postal prvi Francoz, ki je prosto preplezal El Capitan?
Preden sem obiskal Yosemite, sem bil v Nepalu (2004), kjer smo s prijatelji preplezali novo smer na Pom Laka (6200 m) – Sourire de migma, 1300 m, TD. A tam nisem užival, bilo me je strah, nisem mogel niti občudovati lepote pokrajine. Ni mi všeč način odprav, kjer plačuješ šerpe in potrebuješ dovoljenje za vrh. Leto zatem sem šel v Yosemite in videl, da je to tisto, kar me resnično privlači. S prijateljem Paulom sva prvi dve leti preplezala veliko smeri, ne vseh prosto, in kmalu sem pomislil, da še nihče od Francozov ni prosto preplezal El Capitana. No, sicer malo neumna motivacija, a vseeno. Smer Freerider sem preplezal malo pred Stephanie Bodet, spomladi leta 2007, razlika je le ta, da sva se midva s Paulom menjavala v vodstvu, ona pa je vse preplezala naprej.
Zdaj malo bolj poznaš slovenske alpiniste. Kakšno je tvoje mnenje o njih in njihovih dosežkih (upam, da je drugačno od povprečnega francoskega, sicer se ločim). (smeh)
Slovenski alpinisti so zelo nadarjeni. V Franciji pogosto težko sprejmemo, da smo slabši kot drugi. Zdi se mi, da se Slovenci manj bojijo slabega vremena. Pridejo v Chamonix in gredo v hribe, četudi vreme ni najboljše, mi pa čakamo na idealne pogoje. Slaba lastnost Francozov nasploh je, da smo, žal, skeptični do mnogih stvari. Veliko francoskih športnikov zavira ravno to, da imajo neke usidrane ideje in niso sposobni spoštovati dosežkov drugih, ker jih niso dosegli oni.
Kako je biti poročen s Slovenko, punco, ki je tako nora na plezanje kot ti?
No, tudi jaz nisem dosti boljši od povprečja: Slovenije prej nisem poznal, čeprav sem slišal zanjo. A za nas je vse, kar je na vzhodu, Rusija, Poljska, revščina. Vse imamo v enem žaklju. Vem, da je neumno, a na žalost je tako. Zdaj seveda vem, da je Slovenija bliže Ameriki kakor Rusiji, sploh po velikih nakupovalnih središčih in ameriških filmih na televiziji. Glede plezanja pa – nikoli si nisem predstavljal življenja z dekletom, ki ne pleza oziroma ki ne hodi vsaj v hribe. Je pa res, da je s tabo včasih težko, saj si hiperaktivna in se ne morem spočiti. Jaz bi kak dan samo sedel na kavču pred televizijo, kar je s tabo nemogoče.
Če kako smer preplezam prej kot ti, si malo tečen in slabe volje. Se ti ne zdi, da je neumno tekmovati z ženo?
Ti tako ali tako plezaš bolje v tehničnih smereh, s tem sem se sprijaznil. Zavedam se, da je dobro, da plezaš z nekom, s katerim sta približno na istem nivoju, saj tako hitreje napreduješ, a včasih si ne morem pomagati in sem slabe volje, če si boljša. Ne pojezi me toliko, da smer preplezaš pred mano, temveč predvsem lahkotnost, s katero jo preplezaš. Sploh ko si bila pod vplivom nosečniških hormonov in se ti je vse zdelo lahko, si prenizko ocenjevala smeri, ki sem jih naredil. To mi je vzelo zaupanje vase.
Kako je prihod Tommyja, in skorajšnji njegovega bratca, spremenil tvoje plezalno življenje?
Glede športnega plezanja se ni veliko spremenilo. Mogoče plezam malo manj in imam projekte malo bliže domu. Glede plezanja v gorah je pa res, se mi zdi, da nimam več pravice narediti napake ali preveč tvegati. Zato je izbira tur zelo omejena. Čutim, da sem pod večjim pritiskom. To je očitno, ko grem plezat s prijatelji, ki nimajo otrok in ne razmišljajo kot jaz. Oni vidijo veliko manj nevarnosti.
Življenje v Chamonixu ti je vedno manj všeč. Zakaj?
V Chamonixu sem od malega in na začetku sem videl vse idealno. Sčasoma so me vedno bolj začele motiti določene stvari, ki jih zdaj ne prenašam več. Vse se preveč vrti okoli denarja, vse prepogosto hodim na pogrebe prijateljev alpinistov, vodnikov, plezalcev, zdi se mi, da je sistem bolj naklonjen turistom (da bi dobili od njih čim več denarja) kakor alpinistom, zlasti čakalne vrste za gondole in urniki obratovanja. Domačini so se po mojem slabo odločili, ko so začeli zemljišča prodajati Angležem, ki jih je vse več, zdaj pa se morajo zaradi previsokih cen nepremičnin umikati niže v dolino.
Tvoje sanje?
Nekoč bi rad živel v La Palud sur Verdon. Je zagotovo najboljše plezalno področje na svetu, najbolj raznoliko in izredno lepo. Sicer je tam malo teže dobiti delo, a upam, da bom sanje uresničil.
Martina Čufar Potard
