Planinski vestnik 2013/04
Ko se želje uresničijo
Z Nedo sva se spoznali v službi v Ljubljani pred nekaj leti, zdaj pa sem jo imela priložnost spoznati še v drugačni luči. Izpostavila je, kaj ji je v življenju najbolj pomembno, kako dosega zastavljene cilje, in mi odgovorila na za ženske vedno pereče vprašanje – kako združuje družino in alpinizem. Priznam, da so me nekateri odgovori presenetili, hkrati pa sem spoznala, da sva si še kako podobni.
Ko sem se pripravljala na tale pogovor, sem kar nekaj časa brskala po zapisih, spletnih straneh, alpinističnih zbornikih in raznih drugih objavah, a sem o tebi zasledila zelo malo napisanega. Kdaj se je začela tvoja plezalna aktivnost?
O tem bi lahko več povedala mama, ki me je na vsakem družinskem izletu lovila po skalah in drevesih. Skratka, krivi so starši, ker so me od mladih nog zastrupljali s športom in naravo. Za radosti alpinizma pa se moram zahvaliti vsem soplezalcem/kam, ki so mi pokazali različne vidike tega sloga življenja in od katerih se (še vedno) učim.
Ko se človek sooči z željo, da bi se v življenju ukvarjal z neko aktivnostjo, ima pred sabo pester izbor raznih adrenalinskih in manj adrenalinskih športov. Kaj je tebe pritegnilo pri plezanju?
Leta 2000, ko sem šele začela s plezanjem, sem s soplezalcem plezala na hrvaškem Kleku. Zaradi nedavne vojne je bilo področje ena sama divjina. En raztežaj pod vrhom 200metrske stene sem naredila varovališče v niši, v zapuščenem orlovem gnezdu. Sedeč v gnezdu so mi noge bingljale v prazno, pogled je poskušal zaobjeti mogočnost pragozda pod mano, počasi sem pobirala vrv in se počutila svobodno kot orel, ki je krožil nad mano. Režala sem se kot pečen maček in vedela sem, da je to to.
Leta 2003 si bila v Peruju, kjer si preplezala Vzhodno smer v Ranrapalci (Cordillera Blanca). Kakor vem, je bila to edina tvoja zimska odprava. Potem si se več ali manj odpravljala na odprave tja, kjer ni snega. Kakšen je tvoj odnos do zimskega plezanja? Ti plezanje v kopnem bolj leži ali si imela kakšno neprijetno zimsko izkušnjo?
Ljubim zimo in zimsko tišino v gorah in ravno želja po zimskem plezanju me je pripeljala v alpinistično šolo. Pozimi dostikrat sama skočim v hribe “za dušo”, na smučkah in obvezno s stroji (Stroji so v plezalnem žargonu plezalni cepini.) na nahrbtniku, če bo ob poti slučajno kaj “popikljivega”. Na odprave ne hodim, saj imam, kot verjetno še kdo, zaradi službe plezalni dopust bolj ali manj omejen. Odprava v Peru je potekala, ko sem si vzela čas za podiplomski študij, v Yosemite pa, ko sem menjala službo. Mogoče pride Himalaja na vrsto ob naslednji menjavi službe. (smeh)
Če sem iskrena, imam čisto preveč rada varnost in ne želim samo plezati, živeti v avtu ter čakati na slavo in denar. Alpinizem mi ne pomeni dovolj, da bi zanj, za vrhunskost, tvegala vse, kar mi kaj pomeni. Lahko bi rekla, da če razdelimo tveganja na subjektivna in objektivna, tako kot v alpinistični šoli, je tu objektivno tveganje, da boš na koncu ostal brez vsega, enostavno preveliko. Zato pa neizmerno uživam v svojih rekreativnoalpinističnih izletih, in ko mi včasih uspe kakšen presežek, se mi zasvetijo oči. Ti trenutki so nagrada. Enako dnevi, ko kot v transu letiš čez smer … Nekje v ozadju zavesti veš, da je sicer težko, a te kar nese preko. Opažam, da kadar sem zelo utrujena, pa vem, da je do konca še daleč, res plezam kot v transu – hitro in zanesljivo, kot da bi odklopila telo in bi ostala samo čista koncentracija. Mogoče je skrivnost tudi v večji podkožni maščobi pri ženskah, ki jo lahko, če si relativno dobro natrenirana, učinkovito izrabljaš. Pri soplezalcih sem pri dolgotrajnih naporih večkrat opazila blokado, še posebej, če je zmanjkalo hrane. Se mi zdi, da so moški na to precej bolj občutljivi, ne glede na to, kako močni so. Ko jih pobere, jih pobere, in potem imaš za nalogo spraviti enega velikega tečnega otroka iz stene. Je pa res, da večdnevnih naporov nisem še nikoli premagovala v navezi z ženskimi soplezalkami, tako da težko primerjam.
Verjetno je bila povsem drugačna izkušnja leta 2007, ko si se v septembru odpravila s fantom Grego v Yosemite. Za smer Triple Direct (VI, 5.9, A2) v steni El Capitana sta potrebovala tri dni. Lahko malo opišeš, kakšni so občutki, ko tri dni dejansko živiš v steni?
Najprej bi poudarila, da samo število dni v steni ni merodajno. Ta podatek je treba kombinirati s težavnostjo smeri in stilom vzpona. Eno leto prej sva, na primer, preplezala Regular Route v Half Domu v dveh dneh, dva prijatelja pa v 24 urah in neimenovanemu komentatorju se je zapisalo, da se tu vidi razlika v kvaliteti vzponov. A je pozabil na stil – kolega sta si za cilj postavila hitrostno plezanje in sta s pomočjo metuljev in prižeme kar najhitreje “letela” navzgor. Midva sva hotela prosto plezati v granitu, in to tako prvi kot drugi v navezi. Cilj sva tudi dosegla, saj sva, razen treh raztežajev, vse preplezala prosto. Na isti način sva plezala tudi v El Capitanu. So pa planirane večdnevne počitnice v steni zame čisti užitek, saj vse potrebno vlečeš za seboj v prasici (Še ena beseda iz plezalskega žargona, pomeni pa transportno vrečo, v kateri plezalci tovorijo vse potrebno za večdnevno plezanje v eni smeri oz. steni, tako da jo z vrvjo potegnejo za sabo.) in te pri plezanju ne ovira nahrbtnik. Tistih nekaj dni si v svojem svetu in vsaka ovira, ki jo moraš premagati, je le dodatek h končni vrednosti. Brez snežnega viharja in borbe s poledenelimi počmi proti vrhu El Capa bi bil to verjetno vzpon kot vsak drug.
Nekaj let nazaj si postala mama. Vsaka alpinistka pravi, da se s to vlogo spremeni tudi pogled na alpinizem, da se bolj zavedaš tveganja in nevarnosti. Kako to doživljaš ti? Kako kombiniraš starševstvo in alpinizem, saj oboje zahteva veliko časa?
Hm, vedno sem verjela, da če hočeš, tudi zmoreš, in sem malce idealistično predvidevala, da bom karieri in alpinizmu pač dodala še materinstvo. Tako sem po koncu porodniškega dopusta svoj dan razdelila na službo, Brina ter nočne plezalne treninge. Ko je potem končno prišel konec tedna in čas za resno plezarijo, sem se od neprespanosti še komaj premikala. A odločila sem se, da vztrajam vsaj pol leta, da se “navadim” na nov tempo. No, po pol leta sem si morala priznati, da nisem vsemogočna. Predvsem tisti občutek, da si slaba mama, ko kot en zombi poskušaš skrbeti za otroka, je hudo najedal. Resno sem razmislila, kaj mi je zares pomembno v življenju, in dala odpoved v službi. Nato sem dve leti delala le občasno in raziskovala vsa tista vprašanja, kaj vse bi lahko, če bi …, ki so se nabrala v (pre)natrpanem življenju. Prioriteta sta postala Brin in plezanje. Uživala sem, ko sem končno lahko “stopila po gasu” in spoznala, koliko zares zmorem v alpinizmu. Sama sebe sem presenetila z rezultati. Reden, načrten trening in dovolj počitka delata čudeže!
Zdaj spet unovčujem možgane, ker si je nekako pač treba prislužiti penzijo. Je pa situacija vseeno drugačna, saj ni več glodajočih vprašanj, izpolnila sem si želje, odkljukala svoj spisek ciljev “do štiridesetega”. Z veseljem sestavljam novega, da bom pripravljena, ko pride mimo naslednja priložnost! Vsekakor pa kot mama zavestno manj tvegam, kot sem prej, predvsem v smislu, da izbiram bolj varne smeri – z boljšo skalo, boljšimi možnostmi varovanja – ter da včasih tudi rečem ne in se obrnem.
Že večkrat sem od dobrih plezalcev, predvsem moškega spola, slišala, da ni vedno dobro plezati v navezi s svojim partnerjem v zasebnem življenju. Ti večino dobrih vzponov opraviš ravno skupaj s svojim partnerjem Gregorjem.
Ko je Gregor prišel v našo alpinistično šolo, so se inštruktorji križali, da je nor kot Neda … Takrat sem se ravno vrnila iz Amerike, kjer sem bila nekaj let, in sem bila čisto out iz tukajšnje plezalne scene. V pomanjkanju resnih plezalnih partnerjev sem z veseljem preskusila tudi kakšnega malo bolj ambicioznega pripravnika. Tako je Gregor postal v prvi vrsti moj plezalni partner, nato prijatelj in šele dooolgo zatem kaj več. Ravno plezanje naju je močno povezalo. Skupno načrtovanje in nato premagovanje ovir se mi zdita več kot dobra osnova za partnerstvo. Drugače se pa zelo razlikujeva, tako po stilu plezanja kot razmišljanja, kar je pravzaprav dobro – v kritičnih trenutkih se izogneš pasti preveč poenotenega mišljenja, ki lahko vodi v napačne odločitve.
Če že vprašaš, si zvezo plezalec-neplezalec težko predstavljam. Čez teden verjetno vsak dela na svojem koncu, za vikend sta pa spet vsak na svojem koncu, eden v hribih in drugi doma. Verjetno sploh nimaš časa za kvaliteten prepir, ko tako živiš drug mimo drugega … Je pa res, da postanejo logistični izzivi, ko dobiš otroke, malo težavnejši, če oba plezata. Ampak, a nisem prej rekla: vse se da, če se hoče?
Leta 2010 si bila nominirana za najuspešnejšo alpinistko, na koncu si prejela nagrado za posebne dosežke v alpinizmu. Enako tudi naslednje leto. Kaj ti pomenijo te nagrade? Le potrditev za ves trud, trening in močno voljo med letom ali ti dajejo motivacijo za še bolj trdo treniranje?
Priznam, da sem bila ob prvi nominaciji pošteno presenečena, saj sem plezanje vedno dojemala kot nekaj zelo osebnega, celo egoističnega. Gre za čas, ki ga porabim za zadovoljevanje lastnih užitkov. Ne vem, zakaj bi si to zaslužilo še dodatno nagrado. Morda nagrada v smislu priznanja za vloženi trud, pa čeprav trud v “nekoristnem svetu”. (smeh) Alpinizem je super za raziskovanje in potrjevanje samega sebe, ampak kaj bo tvoj prispevek k temu svetu, če boš počel samo to celo življenje? Se mi zdi, da pride čas, ko moraš svoje presežke energije usmeriti še kam drugam, dati tudi kaj nazaj.
Letos je bil pod okriljem KA PZS organiziran ženski alpinistični tabor v Karnijcih. Kakšni so tvoji vtisi s tabora?
Meni se zdi, da je tabor super uspel. Ker smo dekleta z različnih koncev Slovenije in po navadi plezamo z ustaljenimi, večinoma moškimi soplezalci, je to bila res edinstvena priložnost, da se spoznamo in da nastane tudi kakšna dolgoročnejša ženska naveza. Izmenjava znanja in izkušenj je bila pestra, saj smo bile tako po starosti kot po izkušnjah zelo raznolika druščina. Tako smo se vse, tudi mentorice, imele priliko naučiti kaj novega.
Me pa vedno znova preseneti, kako ženske v mladih (mlajših) letih podcenjujejo svoje znanje in sposobnosti. Če že plezajo kot prve v navezi, običajno raje plezajo dve ali tri stopnje pod svojim nivojem namesto nekje “standardno priporočene” ene stopnje. Pomanjkanje ambicioznosti ali pa se je samo tako težko stegniti ven iz svoje cone udobja? Da ne bo pomote – malo posplošujem. Seveda se vedno najdejo izjeme. Mislim, da bi tabor moral postati vsakoletni standard, in upam, da se ostale pridružujejo mojemu mnenju.
Maja Duh
