Intervju Miha Lampreht

Planinski vestnik 2015/01

Plezanje te prestavi v neko drugo dimenzijo

Večina vprašanj, ki sem jih imel vnaprej pripravljenih za pogovor z Mihom Lamprehtom, dolgoletnim direktorjem Radia Slovenija, ki v prostem času tudi pleza, je ostala zgolj na papirju, kajti že pri prvem odgovoru se je sogovornik razgovoril, dobesedno padel v svoj svet gora, plezanja in soplezalcev, da meni ni bilo treba prav nič drugega, kot le slediti mu.

Ko teče beseda o alpinizmu in gorah, Lampreht govori zagreto in vzneseno, misli mu tečejo mirno, ne zapleta se, ne išče se, ima izdelana stališča, zdi se, da mu je vse zelo jasno, saj odgovore pozna. Če si morda še lahko predstavljam, kako je bilo takrat tam, o čemer ravno govori, pa tega zagotovo sam ne bi znal tako avtentično povedati. Včasih preseneti s kakšno mislijo ali stališčem, ko pa jo razloži, postane blizu tudi tebi. Je človek, ki daje prednost doživetju in užitku pred dosežkom, prijateljstvu in dobri “kemiji” pred tekmovanjem. Hvaležen je, da je imel možnost plezati z izjemnimi plezalci, obenem pa silno skromen, čeprav je preplezal težke smeri in stopil na nekaj izjemnih vrhov. Znal je “prebaviti” tudi neuspehe. Uživa v svobodi, v soočenju s samim seboj, preseganju mej svoje zmogljivosti, v “voljnem ujetništvu”, ki ga ponujajo gore.

Ko sva se dogovarjala za pogovor, ste omenili, da imate poškodovano ramo. Nam lahko opišete, kako je prišlo do poškodbe?
Vleče se mi stara poškodba natrgane rotatorne manšete … Ker smo letos malo več drajtulali, so ob obremenitvah bolečine postale neznosne, zato sem sedem mesecev posvetil reševanju tega problema. A največji specialist za ramenske sklepe mi je po domače povedal, da je ”šel ležaj”, podobno kot pri avtomobilu. Imam izrabljen sklep in zdaj živim s tem. Z operacijo se še ne sprijaznim. V telovadnici poskušam pridobivati moč. Kakšno klasiko bi še rad stisnil …
Poznamo vas kot plezalca, ki je plezal z mnogimi vrhunskimi alpinisti. Koliko pogrešate plezanje?
Bolj kot marsikaj drugega. Ob tem razmišljam, kaj takšna poškodba pomeni za vrhunske športnike, če je že pri nas, navadnih smrtnikih, to takšna blokada. Potem iščeš nadomestne cilje, greš na cestno in gorsko kolo, malo več hodiš, tečeš … Trideset let sem imel srečo, da sem lahko plezal ter spoznal čudovite ljudi in izjemne plezalce. Nekaj teh na žalost ni več tukaj, a so navzoči na nek drug način. To je bila dobra izkušnja. Imel sem možnost biti zraven in sem mogoče zato opravil vzpone, ki jih sicer ne bi.
Navzoči na drug način?
Reinkarnacija? Tudi v svojih razmislekih o minljivosti našega bivanja pogosto na nek način poskušam meditirati z njimi in drugimi bližnjimi, jim mogoče slediti v njihovih dejanjih, presojah, estetskih in etičnih pogledih na to, kar danes počnem. Oni so v naši percepciji realnosti brezčasno navzoči.
Imate koga konkretno v mislih?
Veliko mi jih je bilo zelo blizu, zlasti Pavle (Kozjek), Miha (Valič), Šiso (Rok Šisernik), Zoki (Zoran Radetič), ravno je bila obletnica Tomaža Humarja … Vse sem dobro poznal, z nekaterimi sem plezal več, z nekaterimi manj. To so rane, ki jih moraš znati pri sebi zaceliti, za kar pa je potreben čas. Človek, ki mi je v razmislekih zelo pomagal, je Franček Knez. On sam je imel podobne izkušnje. Zlasti po letu 2008 se ponovno druživa in razpravljava ali pa skupaj le molčiva, ker ni treba govoriti. To je realnost. V velikem svetu je človek le igračka, ne živi, pač pa ga živi naključje. To so reči, o katerih premišljujem, o tisti tanki črti med tukaj in zdaj, med biti in ne biti. Odkar človeštvo obstaja, so to neodgovorjena vprašanja, ki nas spremljajo v osebnih izkušnjah, v življenju, ko so nam ljudje odhajali ali pa smo se gibali v okoljih, kjer smo mislili, da so določene stvari nemogoče. Dejansko smo mislili, da se te stvari ne morejo zgoditi, pa so vendarle se …
Torej so vam tudi plezalski kolegi pomagali, da ste iz sebe stisnili še več …
Predvsem so imeli smele ideje, načrte, treninge. Oni so bili nek azil, opora. Védenje, da si s takimi ljudmi, te dodatno napolni. Nihče te ni vlekel, sam si iztisnil iz sebe. Je bil prijeten izziv. Osebnosti, ki so manj medijsko znane, so čudoviti plezalci, npr. Štuli (Primož Štular), Puhi (Igor Puhan), Leska (Bojan Leskošek), Auspuh (Samo Krmelj), Aljaž Tratnik, Peter Mežnar. Mene je s plezanjem okužila generacija: Tedi (Tadej Slabe), Koki (Andrej Kokalj), Janez Skok, Staško Vešligaj, Iztok Sajko … Dneve in dneve smo preživeli na Šancah in ”brusili krempeljčke”. Zgodile so se prave stvari ob pravem času. To je izvirna izkušnja, dogodivščina, deliti podobne trenutke s podobnimi ljudmi.
Vrniva se na začetek: kdo oziroma kaj vas je zvabilo v gore in stene?
Moja generacija je igrala košarko. Po prihodu na študij v Ljubljano leta 1975 sem spoznal ljudi, ki so pri športnem plezanju naredili velik korak naprej. Mene sta z norimi treningi, s plezanjem v domačih stenah ali Paklenici okužila zlasti Tedi in Koki. Še z drugimi soplezalci sem potem obiskoval Julijce in Kamniške. Bili smo kar dobro natrenirani, da smo se podajali tudi v bolj zahtevne stene. O tem sem veliko razmišljal. Po tem, ko je Sir Chris Bonington preplezal Old Man of Hoy in je BBC to prenašala, smo mi pozneje, leta 1986, z genialnim, žal pokojnim režiserjem Benom Hvalo s TV SLO pripravili epski celodnevni projekt Pajek pod previsom, v Ospu, ko sta Srečo Rehberger in Tadej Slabe v živo in prosto suvereno preplezala zelo previsno Gobo. Neposredno smo snemali s štirimi kamerami in se petkrat v živo javili v program. Seveda sem to delal kot nekdo, ki mu plezanje ni bilo tuje. Vedel sem, kaj pomeni viseti v Gobi, ki jo je takrat večina plezala z lojtrcami ali od svedrovca do svedrovca. Odprle so se nove dimenzije, ko spoznaš, da je možno več, kot bi domneval. Druga zadeva, ki me je privabila v alpinizem, pa je bila gorniška literatura, ki te še dodatno zastrupi, ti da nove razmisleke, ko preverjaš in primerjaš, kar si videl na svoje oči, na svoje prste, s svojimi mišicami, telesom, znojem, krvjo. Ki te pregnete na nek drug način, z neko literarno izkušnjo ali potopisno, epsko zgodbo.
To je že blizu definicije plezanja. Gotovo vas je že kdo vprašal, zakaj plezate, kaj vidite v tem naporu in tem početju. Kaj mu odgovorite? Kaj pomeni plezanje vam?
Plezanje, gorništvo, hribi. Da, absolutno se mi zdi to neizmerna svoboda. Nekdo je rekel, da ko si v gorah, piješ na izviru vesolja. Nemški pesnik Friedrich Hölderlin v pesmi Vrnitev domov piše: ”Kjer me gora drži v voljnem jetništvu.” Hočem reči, gre za izziv, za elementarno dojemanje lepote, kozmosa kot takega. Biti tam tisti trenutek in odmisliti vse ter se globoko posvetiti zadevi, s katero se spopadaš. Lahko je to dolga smer, celodnevna, večdnevna tura ali pa kratka športna smer, kjer v 20–30 metrih stisneš vse iz sebe. Hkrati tudi izjemna čistost, pošten način, kjer ni goljufije. Tudi mi smo začeli plezati z lojtrcami (po navadi iz narezanih aluminijastih prečk za antene in prusika), pa smo jih potem za vselej pustili v dolini in poskušali premagati smeri na čisti način. Več treninga je pomenilo boljše rezultate. Skratka, pomikati meje težavnosti in estetike više in ob tem neizmerno uživati. Enostavno, biti v tem prostranstvu, odmakniti se od zadev, ki se dogajajo v dolini in se prestaviti v ”voljno jetništvo”, ki ga ponujajo gore. Če to lahko doživiš z ljudmi, ki imajo podobne ali enake vrednote, je nekaj najlepšega. Plezal sem tudi z mlajšimi plezalci. Zame nepozabni so npr. ledni vzponi z Aljažem Tratnikom, recimo Psihoanaliza ali Desni Leštanovec v Koritnici. Hkrati je to super zabava, če se dobro izide in če te zgreši padajoči led.
Koliko vam pomeni rezultat, dosežek, koliko pa doživetje, o katerem ste govorili?
Največ mi pomeni doživeti prvinskost, soočiti se s samim seboj, s svojo majhnostjo in ničevostjo ter videti, kje so presežnosti. Rezultat? Nimam rezultatov. So pa smeri, o katerih sem sanjal, zanje treniral in so se zgodile v nekem času. So smeri, zaradi katerih teden dni nisem spal, so problemi, ko od centimetra do centimetra študiraš gibe in kombinacije. Seveda so pa zgodbe, ki ostanejo za vekomaj – to so daljše, večraztežajne smeri, ki se zavlečejo v noč, ko te ujame dež, nevihta … Vsi smo ponavljali nabor nekih smeri, ampak vsak jih je doživljal drugače, imel drugačne razmere. Absolutno šteje bistveno več, ko je treskalo, ko je šlo zares. Tudi vidiš, kaj pomeni biti z nekom navezan na vrv in z njim deliti usodo. To so trajna prijateljstva. Ni nujno, da té ljudi vidiš vsak dan. Lahko koga ne vidiš vse leto, a ko ga, se spomniš tistega valovanja, enake percepcije nekega presežnega stanja, ki se te globoko dotakne.
Vsi, ki hodimo v gore, se radi spominjamo smeri in gora, ki so nam ostale za vedno v spominu. Kako se jih spominjate vi?
Z občutkom ponižnosti. Takih smeri je več. S Štulijem sva imela zanimivo izkušnjo v smeri Oceano irracionale v Val di Mellu, kjer naju je sredi granita ujela nevihta. Trapecio (Huayhuash) je bila odprava, ki je uspela, dokončali smo Lowovo smer. Meni je bilo pomembno, da sem bil tam. Na Chopicalqui smo se dobesedno sprehodili gor in dol, bilo je čudovito in samo kot zla slutnja me je spremljalo dejstvo, da se je Zoki tam za las rešil … Veliko mi pomenijo smeri, kjer sem videl mojstrstvo Kozjeka in Kneza, da sem bil denimo s Frančkom pri prvenstvenih smereh v zahodni Triglavski steni. Pa kakšna imena smeri, npr. Dotik in Nasmeh, ki govorijo sama zase. Vidiš Frančka, kako bravurozno pleza in dobesedno voha, kje je možna linija, kje so prehodi. Ko pa te spusti naprej, vidiš, da to ni tako enostavno, da ti tega ne vohaš na enak način. (smeh) Zelo cenim Frančkov Meč v Malem Koritniškem Mangartu, ki sem ga preplezal z Dolfom (Blaž Nadvršnik). Pa Bonattija z Jakom (Tomaž Jakofčič) v Grand Capucinu, pa Levega Piussija v Vevnici z Auspuhom, ko je treskalo okrog naju … To so zgodbe, ki se začnejo zgodaj in končajo pozno in si prevzet in ponotranjen. Pa odprave, Čo Oju … Z Mihcem Valičem sem leta 2008 hotel na vrh, pa je zadnji dan pred odpravo prišla tragična, meni še danes nedoumljiva novica o Pavletu na Mustang Towerju in sem pot odpovedal. Ironija usode je bila, da se je prav na tej odpravi, med vračanjem z vrha Čo Oja, Mihec ponesrečil … To so stvari, ki so racionalno nedoumljive. Hotel sem izkušnjo z 8000 metri, a mi pozneje, leta 2010, na Čo Oju ni bilo naklonjeno, ko smo na dobrih 7000 obrnili zaradi velikega plazu … Vseeno je bila dobra izkušnja. Človek mora to znati predelati. Vse, kar se dobro konča, je dobro. Očitno je zame v tem življenju ta priložnost zamujena.
To pomeni, da ste tudi ta dogodek uspeli predelati …
Sem. In je navzoč, saj ga zapečatiš v spomin. To je neka začaranost, ki nas spremlja, ki ti da trajen pečat. Plezanje bi lahko ponazoril s filozofskim pojmom ”biti v ekstatični odprtosti biti”. Nekako se mi zdi, da to razumem. Morda po svoje, a vendar. Tvoji lastni registri se odprejo na drug način in zaživijo v sozvočju z registri, ki so milijone let odprti, a smo nanje pozabili, ker nas dolinski način bivanja s pehanjem za dobičkom, tekmovalnostjo, optimizacijo delovnih procesov, nižanjem stroškov dela in podobnimi novotarijami delajo drugačne ljudi. Ampak se čistimo, se sprašujemo, iščemo odgovore. Eni tako, drugi drugače. Mogoče se nekaj podobnega dogaja v glasbi. Meni pač plezanje ustreza in ga zdaj, ko sem poškodovan, najbolj pogrešam.
Pred poškodbo ste razmeroma veliko športno plezali, se preizkušali v velikih stenah, v ledu in snegu, na odpravah na visoke vrhove. Kaj od tega vam najbolj leži in zakaj?
Prav gotovo skala, platke, manj pa previsi. Na platkah sem rad zategnil, izkoristil drobne razčlembe, žiletke. Pavle se je včasih šalil in mi rekel: “Ajde, pojdi naprej, platenmajster.” Zame velike stvari so pa vedno hribi pozimi, to je čudovito. In dolge večraztežajne smeri, slovenske ali druge klasike, težko pa bi jih razvrščal. Pozimi ”odpikaš” Stenar ali Severno triglavsko … Centralne Alpe, Francija, zimske klasike – to so pa že bolj kompleksne zadeve. Vse imam rad. Joj, pa turni smuki …
Prevedli ste nekaj knjig iz ruščine. Lahko kdaj pričakujemo tudi vašo knjigo?
Prevajalstvo mi je bilo, ob redni službi, v nekem obdobju poseben izziv, soočenje z Rusijo in ruščino. V Moskvi sem bil od leta 1989 do 1996. Pozneje sem prevedel štiri knjige. Največ sem se ukvarjal z Ano Politkovsko, z njeno tragično, a pogumno zgodbo. Cenil sem jo kot novinarko, ki se ni predala, ki vrednot ni zamenjala za lastno udobje. Nismo vsi taki in to izrekam tudi kot kritiko na lasten račun. Pri sebi občasno beležim neke dnevniške zapiske. Blizu mi je lirika, verzi. Ne razmišljam, da bi to lahko bilo tako dobro, da bi kdaj ugledalo luč sveta. Ukvarjal sem se z novinarstvom, pisanjem, zunanjo politiko, pot me je potem zanesla v drugo obliko delovanja. O knjigi nisem razmišljal, mogoče o pesniški zbirki. Kdo bi vedel …
Kaj pa kakšna planinska oddaja na vašem radiu?
Dobro vprašanje. Na radiu moramo biti odprti s fleksibilno programsko shemo. Teden dni nazaj so bili v Sredinem intervjuju na Prvem trije imenitni alpinisti – Luka Lindič, Aleš Česen in Marko Prezelj s Hagshua – in to je bil zame podoživet pogovor. Dr. Jeglič je na programskem svetu svojčas opozarjal, da RTV Slovenija premalo časa namenja tovrstnim temam, s čimer se strinjam. Prav bi bilo, da bi nacionalna radio in televizija imela v svoji programski shemi tudi te vsebine – gorništvo, alpinizem. Imamo široko za interesirano javnost, ki bi morala najti to programsko refleksijo lastne aktivnosti. V tem smislu ta pomislek sprejemam kot konstruktivno pripombo. Mislim, da bi táko oddajo veljalo tudi umestiti.
Midva sva predstavnika dveh različnih medijev. Ob odkritju filma so govorili o propadu gledališča, ob televiziji enako za radio, zdaj ob spletu tako pravijo za knjige in tiskane medije. Meni pa se predvsem zdi, da ljudje danes ne berejo več veliko. Kako doseči, da bi več obiskovalcev gorskega sveta kupovalo in bralo planinsko literaturo? Ali kot predstavnik radijskega medija v Planinskem vestniku najdete vsebine, ki so za vas zanimive? Vas tiskani medij še pritegne?
Absolutno. Obstaja fenomen, ki se mu reče medijska konvergenca. Običajno je tako, da tiskani mediji, časniki določajo agendo, dnevni red. Televizija jo upodobi na svoj fascinanten način s sliko in vsem, kar spada zraven, radio pa je navzoč stalno kot generalistični medij, štiriindvajset ur na dan. Za prihodnost radia me ne skrbi, saj s sodobnimi platformami, poslušanjem na zahtevo, podcasti, vzpostavljanjem dialoga preko socialnih omrežij pridobiva nove javnosti. Veliko nas še čaka, saj se medijska krajina stalno spreminja, veliko pa smo že naredili. Planinski vestnik je imenitno posodobil format in ga kupujem. Je estetsko dovršen, ima dober nabor tem. Naj izpostavim intervjuje, pri katerih gre za osebne izkušnje, reportaže z odprav. Ne smemo pozabiti, da veliko ljudi še ni imelo priložnosti povedati relevantnih stvari, da tudi preko tega bralci dobijo povratne informacije. Ljudje, ki so že pred desetletji ustvarjali in imeli smele ideje in jih tudi uresničili.
Zdi se mi, da je zlasti v tako majhnem prostoru, kakršen je slovenski, pomembno, da je teh revij in literature več, da morda tudi več sodelujemo, si izmenjujemo vsebine in da skupaj širimo prostor javnega dialoga in hkrati ponujamo specifičnim uporabnikom neke njihove vsebine. Grif je bil uspešen projekt, ki je žal ugasnil, danes pa spletne platforme, npr. Gore-ljudje, Friko.si in še nekatere, ponujajo relevantne vsebine.
Ste na dobri poti. Jaz sem tradicionalist, saj dobesedno povoham izdelek, ko pride iz tiskarne. Vesel sem, če imam odtis časopisa na svojih prstih. Razprem vse čute. Ko vidim novo edicijo, me začara.

Vladimir Habjan