Planinski vestnik 2013/09
”Če ne bi plezal, bi bil astronavt!”
Mlada in perspektivna alpinista Nejc Marčič (AO Radovljica) in Luka Stražar (AAO) sta širši alpinistični javnosti poznana po svojih odličnih prvenstvenih smereh in alpinističnih vzponih v različnih gorstvih.
Na svoji prvi odpravi v Himalajo sta preplezala novo smer Modri dirkač, za katero sta lansko leto prejela nagrado zlati cepin (Najvišje alpinistično priznanje v svetovnem merilu.). Luka je vstopil v alpinistično šolo z namenom, da bi postal dober turni smučar in da bi spoznal koga, s katerim bi smučal. Šele kasneje se je predal plezanju in alpinizmu. Nejc, ki je doma na Bledu, pa je že od otroštva obdan s hribi in stenami, tako da so ga domači hribi že kaj kmalu zasvojili in plezanje mu je postalo način življenja. Spoznala sta se v Peruju, ko sta bila tam vsak s svojo odpravo, in takrat sta se prvič navezala na isto vrv. Sta polna optimizma, zagona in idej … In z mislimi že na naslednji odpravi v Himalajo.
Vse vajine prvenstvene smeri imajo zanimiva imena: Sanjači zlatih jam, Modri dirkač … Od kod vama ideje? Imajo imena kakšen poseben pomen ali so zgolj trenutni navdih?
Luka: Najbrž je razlog to, da imaš v bazi po vzponu dovolj časa za izmišljanje “zanimivih” imen.
Nejc: Pozabila si še na najino prvo prvenstveno smer v Veliki Mojstrovki z imenom Žica v uč (Prvenstvena smer v severni steni Velike Mojstrovke (VII/VI+, 400 m).). Ta besedna zveza ni zrasla ravno na najinem zelniku, izposodila sva si jo od prijatelja, ker dobro zveni.
V skupni navezi se pojavljata dokaj malo časa, vsaj odkar vaju poznamo v javnosti. Kdaj in kako se je pravzaprav začela vajina skupna plezalna pot? Kdaj sta si rekla, da vama kot navezi gre super in da lahko preplezata kaj res dobrega in zanimivega?
Luka: Skupaj sva, zanimivo, prvič plezala v Peruju.
Nejc: Ni zanimivo. (smeh) Samo plezanje in načrti se razvijajo čisto naravno, ne vidim neke dramatične prelomnice. Zakaj skupaj plezava malo časa? Ker je tudi najina plezalna kariera kratka. Vseeno pa sva že polovico najine kariere v navezi.
Ali kot naveza tudi trenirata skupaj? Kako potekajo priprave na posamezne odprave – plezata skupaj ali se pripravljata vsak posamezno in vsak na svoj način?
Luka: Pred odpravo poskušava narediti čim več vzponov skupaj. Samo kondicijo in podobno pa pridobivava vsak zase, na svoje preverjene načine.
Nejc: Pred zadnjo odpravo sva se težko uskladila, zato sva plezala bolj ločeno. Luka se je trudil z izpiti na faksu, jaz pa z nabiranjem sredstev za odpravo. Tako nama ni preostalo drugega, kot da trenirava vsak zase, saj je na odpravi treba biti dobro pripravljen!
Stisk roke in odločen ”srečno”, najprej leva plezalka, potem šele desna, vedno v isti majici … Vse to so nekakšna vraževerja, ki naj bi posameznikom prinesla srečo pri vzponu. Imata tudi vidva poseben ritual, ki ga izvedeta pred vstopom v smer?
Luka: Na žalost nimam nobenega rituala, a se bo treba mogoče česa spomniti, da bova lahko na taka vprašanja bolj zanimivo odgovarjala. (smeh)
Nejc: Vedno iste hlače, to mi je znano, a ne zaradi vraževerja. (smeh)
Imata kdaj tudi trenutke nemoči, slabosti in neuspeha? Trenutke, ko si želita odvreči plezalke in vrv nekam daleč in nikoli več plezati? Kako se spopadeta s tem?
Luka: Seveda pridejo tudi trenutki, ko “ne gre”, ampak po krajšem počitku se zagon vedno vrne. Posebne taktike spopadanja s tem osebno nimam, morda je potreben obisk športnega psihologa. (smeh) Nejc: Dvakrat zapored sem začutil spomladansko utrujenost. Tisti čas se posvetim športnemu plezanju in včasih obiščem košarkarsko igrišče.
Od lanskega leta sta oba tudi člana slovenske alpinistične reprezentance SMAR(Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca, ustanovljena aprila 2012 pod vodstvom vrhunskega slovenskega alpinista Marka Prezlja.), ki jo vodi Marko Prezelj. Kaj sta pridobila s tem članstvom? Mislim predvsem na izkušnje.
Nejc: Glede izkušenj je težko kaj reči, ker je za nama šele prvo leto reprezentance in smo se še malo iskali oziroma bolj spoznavali med sabo in ugotavljali, kako bi delovala vsa zadeva. To vprašanje nama zastavi drugo leto in bo odgovor zagotovo bogatejši. (smeh)
V slovenskem alpinizmu smo imeli oziroma še vedno imamo kar nekaj legend, alpinistov, ki so tako ali drugače zaznamovali slovenski alpinizem doma in po svetu. Povejta mi, koga izmed njih najbolj spoštujeta ali občudujeta in zakaj.
Luka: Težko je izpostaviti eno samo osebnost, celotna energija, ki se je kazala v vzponih teh generacij, je res občudovanja vredna.
Nejc: Ne morem izpostaviti enega samega. Vsak, ki je nekaj prispeval k slovenskemu alpinizmu, je vreden spoštovanja. O tem, kdo je po moje občudovanja vreden, pa raje ne bi govoril … Vsekakor pa obstaja! (smeh)
Michael Kennedy(Ameriški alpinist, urednik revije Alpinist magazine. Svojo plezalno kariero je začel na Aljaski ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja.) je na podelitvi nagrade zlati cepin dejal, da alpinizem ni tekmovanje, da se alpinizem rodi v srcu tistega, ki iz njega izhaja. Se strinjata s to trditvijo?
Luka: Se mi zdi, da misel govori o nekih idealih alpinizma in se je zato težko ne strinjati z njo.
Nejc: Michael že ve, kaj govori.
Lani sta za prvenstveni vzpon Sanjači zlatih jam v K7 West (Pakistan) prejela prestižno alpinistično nagrado zlati cepin. Kakšni so bili vajini občutki, ko so izmed 88 vzponov izbrali ravno vajinega? Kaj je pri tem vzponu po vajinem mnenju tako posebnega?
Luka: Kot nekemu mulcu na plezalni sceni ti seveda prija pohvala. Treba se je bilo navaditi na svetlobo flešev. Vzpon je bil prva izkušnja iz velikih sten v visokih hribih, zato je bilo veliko stvari novih. Kako posebne so bile, pa se bo pokazalo šele čez leta, ko bom, upam, imel več izkušenj s plezanjem na odpravah.
Nejc: Komisija je imela svoje kriterije in očitno je najin vzpon najbolj ustrezal tem pogojem. Seveda sva bila vesela, da sva dva mulca, kot je rekel Luka, “vzela” nagrado alpinistom, o katerih sva prej le brala in jim sledila preko spleta. Treba bo splezati še na kak vrh, da bom lahko govoril o posebnostih. Imam pa zelo lepe spomine na to odpravo, odlična družba, prvič sem videl taprave himalajske hribe in z Lukom sva opravila super vzpon.
Letos sta bila v okviru Planinske zveze Slovenije izbrana za najuspešnejša alpinista v letu 2012. Luka, v letu 2011 si bil izbran za najperspektivnejšega alpinista, Nejc, ti pa si prejel nagrado za posebne dosežke v alpinizmu. Kako so ti dosežki spremenili vajin pogled na plezanje?
Luka: Prej kot nagrade in dosežki mi pogled na plezanje spreminjajo doživetja v hribih, stenah in dogodki v vsakdanjem življenju.
Nejc: Spremenilo se ni povsem nič. Še vedno počem to, kar imam rad – plezam, turno smučam, obiskujem hribe in se ne obremenjujem z ocenami, saj to počem zase. Mi je pa všeč, da vsako leto priredijo ta dogodek, kjer se srečamo vsi alpinisti.
Februarja sta prejela Bloudkovo nagrado za pomemben mednarodni dosežek na področju športa, ki vama je prinesla tudi prestižno nagrado zlati cepin. Kaj vama pomeni?
Nejc: No, nisva dobila nagrade, sva pa dobila priznanje v obliki plakete, na najlepši del priznanja pa še čakava, upam, da niso pozabili na naju. Nagrade name nič ne vplivajo, še vedno počnem iste stvari kot prej z enako vnemo. Pijem precej staro vino, jem plesniv sir in vozim avto brez strehe.
Imata za letošnje leto kakšen poseben cilj? Nejc, enkrat si omenil, da greste SMAR-ovci v Himalajo …
Luka: Sam o ciljih ne bi preveč govoril. Je pa res, da so mi všeč visoke gore Himalaje.
Nejc: Do naslednjega dopusta je še precej birokratskih ovir, vse ob svojem času. Do takrat bom pa zagotovo preplezal še kako smer v Krmi. Ni težko biti lokalni patriot.
Katera je vajina najlepša preplezana smer in katero si še posebej želita preplezati?
Luka: Ne vem, kateri bi dodelil to titulo, posebej pa si želim priplezati do konca faksa.
Nejc: Če že moram izpostaviti eno, bom izpostavil eno izmed dveh prvenstvenih smeri, ki sva jih preplezala z Lukom. Gre za smer Žica v uč v Veliki Mojstrovki. Zakaj? Od daleč je skala videti kot v Dolomitih (rumena), ko si enkrat v steni, pa oprimke stiskaš povsem drugače, kot si predstavljaš prej.
Kaj bi počela v življenju, če ne bi plezala?
Luka: Bil bi astronavt. (smeh) Ne vem, težko si je predstavljati.
Nejc: Če bi mi kdo napisal diplomo, bi lahko bil mandatar.
Kaj vama v življenju pomeni največ?
Luka in Nejc:To, da lahko počneva, kar naju veseli; zaenkrat še.
Maja Duh
