Planinski vestnik 2011/04
Delo gorskega reševalca je častno delo
Pri svojem delu v gorski reševalni službi se srečujem z mnogimi posamezniki, do katerih začutim neko neprisiljeno spoštovanje. Takšen je tudi Janez Brojan iz Mojstrane, ki sodi med prave legende. Kot je povedal, je imel priložnost, da je že zelo zgodaj začel spoznavati gore in alpinizem, saj je njegov oče sloviti Janez Brojan starejši. Vzponov nikoli ni štel, ni pa jih bilo malo. V svoji zbirki dejanj ima številne vrhunske plezalne vzpone predvsem v druščini mojstranških veveric v letih 1961–1978 v najtežjih stenah domačih in tujih gora. Spominjamo se ga tudi po prvem smučanju z vrha Triglava, ki ga je 12. maja 1973 opravil z Mitjo Koširjem in Francijem Mrakom. Bil je udeleženec alpinističnih odprav v Hindukuš in Himalajo. Je eden od ustanoviteljev mednarodnega tabora mladih alpinistov treh dežel.
Čez dve leti bo petdeset let, odkar se je priključil gorskim reševalcem. Sodeloval je pri skoraj sedemsto reševalnih akcijah. Šestindvajset let je bil na čelu postaje GRS Mojstrana. Je tudi inštruktor letalskega reševanja. V GRS je opravljal več drugih pomembnih funkcij, med drugim je bil namestnik načelnika slovenske GRS in načelnik podkomisije za letalsko reševanje. Je edini prejemnik plakete za solidarnost v gorah Targa d’ Argento iz Slovenije. Po poklicu je metalurški tehnik, najdlje zaposlen v Železarni na Jesenicah, zdaj pa je v pokoju.
Kako poteka vaš dan? Koliko se še ukvarjate z gorami in reševanjem?
V tako rečeno zasluženem pokoju sem že šesto leto. Vsak dan poteka po ustaljenem redu. Vstanem malo pred sedmo, pozajtrkujem, grem na kavico, potem pa kakor kdaj. V zimskem času se največkrat odpravim na turno smuko, po večkrat na teden, poleti pa kar nekaj časa preživim ob morju, kjer ima prijateljica manjše stanovanje. Tudi v hribe iti in malo poplezati je treba že zaradi kondicije. V hribih sem več pozimi, ker mi je zadnjih 25 let turna smuka prirasla k srcu, kako leto imam tudi preko sedemdeset smukov. Prav tako se še danes rad odzovem klicu na pomoč, a zaradi težje bolezni in operacije pred leti moram zadnje čase malo bolj paziti na svoje zdravje. Zato pri težjih in napornih klasičnih reševanjih nisem več toliko aktiven. Takrat raje pomagam pri sami organizaciji.
Kakšna je bila mladost Janeza mlajšega ob tako slovitem očetu?
Moja najstniška leta so bila, vsaj mislim tako, takšna kot od vseh drugih. Imel sem privilegij le v tem, da je bil moj oče odličen alpinist, gorski reševalec in med drugim tudi ustanovni član naše postaje GRS. Tako me je kljub zrelim letom (50 in več) pri sedmih letih začel uvajati v gorniške dejavnosti. Prva smer, ki sem jo pri teh letih preplezal v njegovem varnem zavetju, je bila Slovenska smer v Triglavu. Dobro se spominjam tudi naslednjih vzponov, ko me je vedno vzel seboj, ko je opremljal Slovensko in Nemško smer z zabetoniranimi klini za primer reševanja. Tako sem si nabiral izkušnje v stenah in na brezpotjih. Pri trinajstih letih pa sem se podal na alpinistične tečaje že sam.
Je bil oče tisti, ki vas je navdušil za gore in plezanje?
Razlog je najbrž res v očetu. Vemo pa, da se za vsako stvar, ki jo gojiš, prej ali slej odločiš sam. Če pogledam nazaj v tiste čase, je kar veliko takratnih alpinistov imelo sinove, pa nihče ni šel po njihovih stopinjah. Se pravi, da mora želja zrasti nekje v tebi. Lahko pa rečem, da sem v veliki meri podedoval skromnost in požrtvovalnost oziroma se ju naučil od očeta.
Časi mojstranških veveric so že daleč. Kako gledate nanje z današnjimi očmi?
Res so časi mojstranških veveric zgodovina šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Mislim, da so bila to najlepša leta moje mladosti. Našlo se nas je nekaj fantov z istimi cilji in ob pomoči matičnega alpinističnega odseka ter s kančkom sreče nam je uspelo preplezati kar nekaj zelo težkih in v tistem času zavidljivih smeri doma in v tujih gorah. Če gledam razmere v tistih časih in danes, se praktično skoraj ne morejo primerjati, predvsem v alpinistični opremi in tudi načinu osvajanja sten. Ja, “veverice” so bile v tistih časih tudi v Cortini, pa “pajki” v Leccu itd. Veverice smo imeli za prepoznavni emblem, ko smo v severnih stenah Treh Cin preplezali najtežje smeri. Na začetku smo bili štirje: Janko Ažman, Zvone Kofler, Klavdij Mlekuž in jaz. Ko sta izpolnila normo (dovolj vzponov šeste stopnje), pa sta se nam pridružila še Janez Dovžan in Miha Smolej.
Kakšen je današnji alpinist v primerjavi s tistim v vaših časih? Kaj bi izkušeni alpinist svetoval mladim generacijam alpinistov?
Dober alpinist v naših časih je pomenilo biti odličen poznavalec gora, izvrsten alpinist v kopni skali in snegu, dober smučar in še kaj. Takrat smo lahko plezali le v prostem času, to pa so bile samo nedelje, drugače si moral vzeti dopust, trening ture pa so bile po službenem času. Oprema je bila slaba in predvsem zelo težka. Če omenim le vzpon preko Walkerjevega stebra, ki smo ga opravili kot prvi Jugoslovani, in prvo letno ponovitev Mrtvaškega prta v Grandes Jorasses v Franciji, je nahrbtnik posameznika tehtal preko dvajset kilogramov. Zato je bilo tudi napredovanje počasnejše. Za prvega smo porabili tri dni, za drugega pet, danes pa vrhunski alpinisti s sodobno opremo in tehniko te smeri plezajo nekaj ur, največ dan. Kaj lahko svetujem mladim alpinistom? O tehniki zelo malo. Mogoče to, da naj si pri načrtovanju plezanja neke smeri najprej ogledajo, kje je pot za sestop. Cilj vsakega vzpona je dosežen ob varnem povratku v dolino in ne na vrhu stene ali gore. Drugo je velikokrat precenjevanje lastnih sposobnosti.
Bili ste član odprave v Hindukuš in na Makalu. Kako ste se znašli v tako visokih gorah in zakaj s plezanjem na osemtisočake niste nadaljevali?
Naš cilj v Hindukušu je bil preplezati južno steno Istor o-Nala (7403 m) in osvojiti vrh. Steno smo preplezali, a ob povratku prve naveze z vrha je prišlo do nesreče. S tem se mi je izmaknila osvojitev vrha, kajti pomoč je bila nujna. Tako sem se srečal tudi z reševanjem na velikih višinah (krepko čez 7000 metrov), ki se je po štirih dneh srečno končalo v baznem taboru. Pri odpravi na Makalu leta 1972 sem po zelo obetavnem prvem mesecu pri delu na gori zbolel (vnetje slepiča) in to me je praktično prikovalo na posteljo do konca odprave. Odprave so v tistih časih trajale po več mesecev. V naslednjih letih sem si ustvaril družino in poskrbeti je bilo treba za topel dom. Tako sem leta 1978 prenehal z aktivnim alpinizmom in se še bolj posvetil reševanju v gorah.
Že po dveh letih plezanja ste se priključili skupini gorskih reševalcev. Je prevladala želja pomagati drugim?
Želja po pomoči tistim, ki to potrebujejo, je v človeku samem. Je pa res, da sem lahko tako mlad stopil v vrste gorskih reševalcev, ker je bil oče takrat dolgo vrsto let načelnik postaje GRS v Mojstrani in sem to delo opravljal pod njegovim budnim očesom in na začetku glede na svoje takratne sposobnosti. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih pa smo kot odlični alpinisti sodelovali v vseh težjih, predvsem stenskih reševanjih ne le na našem območju, pač pa v vseh Julijcih. Mislim, da je delo gorskega reševalca častno delo.
Za sabo imate mnoge reševalne akcije, tudi tragične. Katerih se danes najbolj spominjate?
V vseh teh letih se je nabralo res veliko število reševalnih akcij, v katerih sem sodeloval. Nabralo se jih je že skoraj sedemsto, v slabi polovici sem bil vodja. Postaja GRS Mojstrana je imela do leta 2000 na svojem območju največ reševalnega dela v Sloveniji. Vsako reševanje je prineslo izkušnjo več. Spominjam se mnogih, predvsem težkih, včasih dolgih tudi po dva ali več dni, pa tistih, ko je bilo treba v enem dnevu trikrat na pomoč ali v enem tednu tudi osemkrat in to vse po opravljenem delu v službi. Vsako rešeno življenje, ki smo ga lahko iztrgali iz objema gora, mi je vedno dajalo moči in elana za naprej. Mnogokrat pa smo žal morali v dolino prepeljati ali prenesti le trupla. Najtežje trenutke sem preživljal, ko se je pod mojim vodstvom zgodil tragičen primer. V akciji v Zgornji Krmi nas je presenetil plaz, v katerem je ugasnilo življenje našega odličnega in požrtvovalnega reševalca Martina Čufarja.
Dolgo obdobje ste bili načelnik postaje GRS. Kaj štejete za največji napredek v tistem obdobju?
Načelnik naše postaje sem postal leta 1978 in jo vodil polnih 26 let. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo dobre reševalne opreme po vseh postajah GRS še malo. Naša postaja je bila z njo vseskozi v velikih težavah, ker je bilo vedno veliko reševanj in se je oprema hitro iztrošila ali uničila. Osebno tehnično in zaščitno opremo smo si kupovali iz lastnega žepa. Dobro se spomnim, kako si v dveh ali treh letih dobil en čevelj, za drugega pa si dal denar sam. Tako so bila tudi moja prva leta načelništva pri pridobivanju zadostne opreme težka in naporna. Nekako mi je uspevalo z dobrim sodelovanjem z drugimi postajami GRS, ki niso potrebovale toliko opreme, in preko Komisije za GRS, v kateri sem vseskozi aktivno sodeloval. V naslednjih letih se je tako v našem skladišču nabralo precej opreme. Z raznimi poznanstvi in navezavo novih stikov mi je uspelo pridobiti tudi nekaj rednih donatorjev finančnih sredstev ali materialnih dobrin (policija nam je podarila prvi in drugi pri njih odpisani avto Landrover). Tako je sčasoma postaja lahko krila tudi stroške nabave osebne tehnične in zaščitne opreme. V tem času sem navezoval tudi vedno več stikov s čezmejnimi gorskimi reševalci, ki so obrodili prenekatere skupne ture, izobraževanja in druženja. Eno takih je tudi ustanovitev tabora mladih planincev v okviru Alpe Adria. Ta je prerasel vsa pričakovanja, saj je postal tradicionalen in poteka že 24 let. Kar nekaj fantičev, udeleženih na teh taborih, je danes dobrih gorskih reševalcev.
Vsekakor sem veliko pozornosti v sami postaji posvetil izobraževanju reševalnega kadra in vključevanju novih članov. V tem obdobju je postaja pridobila tri nove inštruktorje, dvanajst reševalcev letalcev, vodnika lavinskega psa, sam pa sem postal tudi inštruktor letalskega reševanja. Pri tem moram povedati predvsem to, da brez odobravanja večine članov ne moreš dosti doseči. Težnje GRS po zakonski ureditvi naše službe so obrodile sadove z osamosvojitvijo Slovenije. Tri leta kasneje je GRS z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami dobila status javne reševalne službe. S tem je država prevzela tudi obvezo za financiranje reševalne opreme in normativnega števila članov. Vsekakor je za našo postajo to pomenilo največji napredek v lažji nabavi tako tehnične reševalne in osebne kot tudi zaščitne opreme.
Ste tudi pisec enega prvih učbenikov letalskega reševanja. Danes pri nekaterih obstaja bojazen, da bo helikoptersko reševanje prevladalo in bo klasično izginilo. Je to možno?
Reševalec letalec sem postal leta 1978, inštruktor letalskega reševanja pa 1991. Po tragični nesreči petih srčnih mož v Turski gori sem napisal drugi priročnik letalskega reševanja, ki ga je izdala Komisija za GRS, v katerem so točno opisani in precizirani vsi postopki, ki se izvajajo pri reševanju s helikopterjem. Leta 2005 sem ga dopolnil z novitetami na področju reševalne opreme, sedaj pa je v teku druga dopolnitev, v kateri sodelujemo vsi inštruktorji letalskega reševanja. Tako kot so do leta 1968 vsa reševanja potekala na klasičen način, jih poteka danes približno šestdeset odstotkov. Helikopter, kot vemo, je daleč najuspešnejše transportno sredstvo predvsem za hitro posredovanje v nesreči, kjer so za preživetje velikokrat odločujoče minute. Res je, zadnjih štirideset let potekata klasično in helikoptersko reševanje tako rečeno z roko v roki. Tako bo tudi v bodoče. Možnosti, da bi lahko kdaj koli reševali le s pomočjo helikopterja in da klasično reševanje ne bi bilo potrebno, ni.
Zadnja leta veliko snemate. Bo iz tega nastal kak gorniški film, morda dokumentarni?
Fotoaparat je bil vedno z menoj že v najaktivnejših alpinističnih letih. Z amaterskim snemanjem sem se začel ukvarjati v sedemdesetih letih, tako da se je nabralo že ogromno materiala. Za svoj arhiv si po opravljenem potovanju vedno naredim krajši dokumentarec. Eden prvih je bil o odpravi na Makalu. Vsa ta leta je seveda tehnika tako napredovala, da ji ni mogoče finančno slediti. Tako mi je šele pred osmimi leti uspelo kupiti digitalno kamero, s katero res lahko posnameš tisto, kar si želiš. Nekaj filmov z gorniško tematiko sem že naredil, pa tudi naše reševalno delo je posneto v zajetnem obsegu. Te filme največkrat pokažem na predavanjih šolam v naravi.
Doživeli ste mnogo čarobnih trenutkov, srečali ste se z dalajlamo, prejeli mnogo priznanj, med drugimi t. i. reševalsko Nobelovo nagrado v Pinzolu … Kaj od vsega gorniškega udejstvovanja v teh desetletjih je na vas naredilo največji vtis?
Doživel sem mnogo lepih, predvsem pa težkih in napornih trenutkov, v katerih sem bil najbolj vesel in zadovoljen, če sem lahko še pravočasno pomagal sočloveku v stiski. Za opravljeno delo sem prejel kar nekaj pohval in visokih priznanj. Vsako priznanje mi pomeni svojevrstno zahvalo za opravljeno humano delo in obenem obvezo za še tvornejše delovanje v bodoče. Največ mi gotovo pomeni mednarodno priznanje srebrna plaketa za solidarnost v gorah Targa d’ Argento, ki sem jo prejel kot edini slovenski gorski reševalec do sedaj in jo vi imenujete kar Nobelova nagrada (Targa d’ Argento se podeljuje živečim gorskim reševalcem za solidarnost v gorah. Vsako leto pa ob tej podelitvi podelijo tudi posmrtne zlate medalje svojcem ponesrečenih gorskih reševalcev iz Italije. Na naš predlog so leta 2005 to storili tudi za naše fante, umrle na Turski gori.). Mislim, da bi si jo zaslužilo še nekaj mojih vrstnikov. Največji vtis je pravzaprav upanje, da sem s svojim požrtvovalnim delom in dejanji prispeval kanček dobrega k razvoju naše humane službe.
Vladimir Habjan
