Planinski vestnik 2015/11
Žal mi je za neuresničene vzpone
”Začne se, ko si še nepopisan list,” niza svojo življenjsko povest Ivan Rejc. Že od leta 1976 jo tesno povezuje z razvojem alpinizma v Posočju. Na primorski strani Julijcev je malo sten, kjer ne bi preizkusil svojih mladostnih moči. Te nikakor ne pojenjajo, saj mu ne zmanjka kakovostnih novih ciljev. Pritrjuje misli, da ostane v sanjah alpinista vedno še kakšna neizpolnjena želja.
Prvo, otroško plezanje je okusil blizu rojstne Kneže v Baški grapi: ”Okrog domačije sem imel skalce, kjer sem trgal srajce in hlače, še preden sem vedel, kaj je alpinizem.” Bolj resno je začel v drugem letniku srednje šole, sredi prodorne skupine AO Nova Gorica, kjer je po večkratnih poskusih zagona iz tamkajšnje alpinistične šole leta 1975 izšla perspektivna skupina mladih zagnancev. V tistem času je najmočnejši vtis nanj napravila alpinistična literatura, Rochejeva knjiga Prvi v navezi, Terrayevi Osvajalci nekoristnega sveta idr. Ivan se je nato leta 1979 pridružil kolegom v novo nastalem domačem Soškem alpinističnem odseku in postal član GRS v Tolminu, kjer še vedno deluje. Dolgoletno poznanstvo in tikanje je pripomoglo k sproščenosti najinega pogovora.
Jubileju 1. primorske alpinistične odprave na Aconcaguo 1982 na rob si zapisal: ”Saj ni treba, da vzamem v roke tiste stare, zaprašene diase, sila spomina je dovolj močna …”
Ja, takrat smo bili strašno motivirani, čeprav je bila na vstopu prisotna neka tesnoba, ob zavedanju, da ni poti nazaj, samo navzgor. Psihološko je bila zame težka še odločitev za sedmi bivak v steni, saj smo bili že zunaj najtežjega. Tista noč je bila res dolga. Pred to odpravo je bila moja bolj resna smer zgolj Švicarska v Les Courtes in odprava v El Alter v Ekvadorju (Capac Urcu), če izvzamem plezanje v domačih stenah.
S svojimi željami in dejanji si segel tudi drugam, v Centralne Alpe, Dolomite, Karnijske Alpe, Grčijo, Ekvador, Tien Šan, Patagonijo, Wadi Rum itd. Bi med spomini katerega posebej izpostavil?
Ne bi hotel pozabiti nobenega od številnih vzponov. Najmočnejše vtise name in verjetno tudi na soplezalca Darka Podgornika so pustili vzponi v dolini Wadi Rum v Jordaniji, kjer sva plezala dvakrat po en mesec. Poleg izredne slikovitosti in divjine ambienta in zahtevnega plezanja v peščenjaku so bili avanture zase tudi sestopi; orientacijsko zahtevni in izpostavljeni, spusti so potekali večinoma na naravnih ušesih v skali. Varovanje, tako na sidriščih kot vmes, je bilo velikokrat z močnim “inšalah” faktorjem (Inšalah, arab., nekaj podobnega kot bog pomagaj.), tako da so prav prišle izkušnje iz trentarskega načina plezanja. Tja si še želim. Sanjam o legendarni smeri Joly Joker Alberta Prechta (Albert Precht (1947–2015), avstrijski alpinist in pisec.) v gori Nassrani.
Tudi nekatera srečanja v gorah ostanejo nepozabna, verjetno zaradi intenzivnosti podoživljanja. Tako je bilo slučajno srečanje z Marijo in Slavkom Frantar na vrhu Torre Trieste v masivu Civette. Z Željkom Perkom sva plezala smer Carlesso-Sandri, po drugi strani raza Tissi pa onadva. Ne da bi vedeli drug za drugega, smo istočasno priplezali na vrh. Nikoli nisem imel stalnega soplezalca. Plezal sem z vsemi, tako iz domačega odseka kakor zunaj, največ sicer z Darkom Podgornikom, Viktorjem Goljo in Markom Grudnom.
Kot si zapisal, tvoja trideset let stara domača kosilnica kljub vsem pokošenim hektarom trave še vedno brezhibno poje. Le kosec je v tem času osivel. Po mnenju tvojih prijateljev s kakovostnimi vzponi odlično kljubuješ letom.
V letih nad petdeset je pomembno zadržati tako motivacijsko kot fizično pripravljenost in plezati, saj je, če imaš daljšo prekinitev, težko spet začeti, še posebno, če ti je pomemben določen nivo in se moraš soočiti s tem, da ga ne boš več zmogel. Sam nisi nič. Zato se mi zdi pomembno ohraniti prijateljstva in stike z vsemi generacijami. Pomembna je tudi zavest, da nisi edini svojih let, ki to počne, seveda dokler telo in duša to dopuščata. Po Jimu Bridwellu (Jim Bridwell (roj. 1944), eden izmed vrhunskih ameriških yosemitskih plezalcev.) je dvom o sebi tisto, kar človeka načne. Tudi v siceršnjem življenju je to lahko začetek neuspeha. Zakaj bi torej nehal plezati? Očitno potrebujem ta impulz. Kar nekaj je še mojih “dolgov”, ki naj ostanejo skrivnost. Če bom še kakšnega poravnal, bom zadovoljen, če ne, pa tudi ne bo tragično. Vedno sem spremljal tudi dogajanje v svetovnem alpinizmu, sprva po reviji Mountain, že več kot de setletje pa tudi v španski reviji Desnivel, kjer so vedno tudi objave o slovenskem alpinizmu. Stefan Glowatz (Stefan Glowatz, nemški profesionalni plezalec.) v svojem zadnjem intervjuju izpove vso veliko modrost: ”Samo živi svoje sanje!”
Če mi je za kaj žal, mi je med drugim za neuresničene vzpone. Kar srce me zaboli ob spominu na številne sončne sobote, ki sem jih moral žrtvovati za obvezne nadure v podjetju. Občutil sem jih kot neznosno ujetost, a prav zaradi nje sem začutil še večjo svobodo pri plezanju. Sreča je dobila svoj pomen šele, ko sem jo lahko delil s prijatelji soplezalci, brez katerih bi bilo življenje bolj prazno.
Kakšna so tvoja osnovna vodila?
Prav gotovo je na prvem mestu načelo – preplezati prosto, kar se dà. Če danes pridem v smeri do nekega mesta, ki so ga preplezali tehnično, po enkratnem poskusu pa ga ne zmorem prosto, se pač primem za klin. Res potem ostane nekaj grenkobe, a to še ni konec sveta, če je sicer vzpon zgodovinskega pomena in nudi estetske užitke. Tako sem ravnal denimo v smeri Filip-Flamm v Civetti. Če ti ne gre najbolje, je pošteno tudi, da prepustiš prednost drugemu. Nekateri delujejo skrajno racionalno. Ne priznavajo notranje razdvojenosti in razpetosti, o katerih so pisali že Klement Jug in drugi. Kolikokrat je bilo že zapisano, da pri plezanju izklopiš zunanji svet, deluješ sam s seboj, obenem pa si del naveze s skupnim ciljem. Lynn Hill (Lynn Hill, medijsko zelo popularna ameriška plezalka.) je pred kratkim na predavanju v Ljubljani omenila tudi, kako so v resnici vse stvari, ki so znotraj nas shranjene v predalčkih (plezanje in hribi, služba, družina, prijatelji), povezane in v medsebojni soodvisnosti. Moram ji pritrditi.
Ko si mlad, ti je pomembna tudi hitrost vzpona. Ura več, kot je v opisu, že pomeni, da si bil počasen. Prisotna je zdrava tekmovalnost, kdo bo preplezal kaj težjega. Danes veliko globlje doživljam sam ambient. Še posebej se spomnim plezalcev, ki so smer prvič preplezali. Glede opreme se mi zdi še najbolj štorasto nekdanje plezanje z gojzarji. Preden so prišli na italijanski trg plezalni copati, smo si pomagali z galoškami, ki smo jih prinesli iz Rusije. Danes se oprema razvija nesluteno v vseh podrobnostih.
Od “tvojih” primorskih sten, tako s prvenstvenimi vzponi kot s kakovostnimi ponovitvami, ti je gotovo usojena Jerebica.
V južno in severovzhodno steno Jerebice se še vedno vsako leto vračam in delim s prijatelji zadovoljstvo po opravljenem vzponu. Omeniti moram tudi Vršac in Planjo. V Centralni smeri Vršaca še vedno tičijo lesene zagozde Tineta Miheliča in pričajo o nekih drugih časih. V tej steni sva pred 33 leti z Jankom Humarjem preplezala novo smer, Puntarsko, in vesel sem, ko slišim o ponovitvah, celo o zimski ponovitvi naših fantov.
Pogosti stiki z nevarnostmi gotovo rojevajo posebne občutke.
So stvari, ki človeka zaznamujejo in ga načenjajo navznoter. Kdaj pa kdaj si blizu nekega nevidnega roba, vendar se nekako izide. Tik pod vrhom Sfinge, v Razu mojstranških veveric, naju je z Jankom Humarjem nekoč ujela silna nevihta in je kakih deset metrov proč nekajkrat udarila strela. Takrat še ni bilo tako zanesljivih vremenskih napovedi in smo se marsikdaj lotevali vzponov z miselnostjo, češ saj bo zdržalo. Tako bližnje doživetje silovite stihije narave človeka zaznamuje, a vse počasi mine, tako kot je tista nevihta. Ko izgubiš prijatelje, te prevzema neznosna, pekoča bolečina. Nekako se moraš prebiti skozi to. Verjetno je odvisno tudi od tega, kako močan občutek krivde imaš privzgojen.
Žarko Rovšček
