Planinski vestnik 2016/10
Kronist z najdaljšim stažem
V času, ko splet še ni povezoval sveta in omogočil dostop do informacij domala iz vsakega oddaljenega kotička naše oble, smo iskali informacije o gorah, stenah in smereh po vseh mogočih pisnih in ustnih virih. Če smo ostali nepotešeni ali ne dovolj seznanjeni s tistim, kar nas je zanimalo, je po navadi prišel na vrsto običajni stavek: “Bom pa Savencu telefoniral.” Franci Savenc, mož, ki je na tekočem z dogajanjem v slovenskem alpinizmu že okoli petdeset let, je bil naša zadnja možnost, odrešitelj, ki je razsvetlil temó našega neznanja oz. nepoznavanja.
Franci se je ukvarjal z mnogimi dejavnostmi in zadevami. Če bi danes prošnji za službo priložil svoj življenjepis, mislim, da ni šefa, ki bi se brez strahu za svoj stolček upal zaposliti tako izkušenega in vsestranskega podrejenega. Zaradi omejenega prostora bom naštel samo nekaj stvari, s katerimi se je nekdaj ukvarjal. Že med pripravništvom je postal gospodar alpinističnega odseka Akademskega PD, na koncu pa še gospodar Študentovskega doma v Tamarju. Uspelo mu je postaviti reklamno omarico na zid gostilne Šestica, kar za takrat velja kot velik dosežek. Ustanovil je službo INDOK pri PZS. Sodeloval je pri oživitvi Planinske založbe. Na svitlo so spravili Plezalne vzpone Vzhodne Julijske Alpe, za kar so porabili sedem let dela. V komisiji za alpinizem Planinske zveze Jugoslavije je nasledil Pavla Šegulo; okoli 12 let je predsedoval koordinacijski komisiji za alpinizem pri PZJ. Organiziral je prvi jugoslovanski seminar za alpinistične inštruktorje. Organiziral je prvo predavanje Reinholda Messnerja v Ljubljani, na fakulteti za elektrotehniko leta 1972. Ukvarjal se je s filmom. Leta 1965 je imel po televiziji dve polurni oddaji o Andih. Tudi to je bil velik dosežek, saj takrat alpinizma oz. planinstva po televiziji še ni bilo. V pogovoru z njim smo izvedeli še več.
Ste kje objavljali, preden ste začeli z Alpinističnimi novicami (AN) v Delu?
Začel sem v Planinskem vestniku, resneje pa v Delu.
Konec šestdesetih?
Začelo se je leta 1966 s članki o alpinističnih vzponih Mahkote, Ščetinina in drugih, objave so bile na dva ali tri tedne. Tako da so me spoznali na Delu v športni redakciji. Slučajno sva se maja 67 z Jožetom Deklevo srečala na PZS in naredili smo rubriko Gore in ljudje.
Ste vedno poročali o novicah ali ste kdaj objavili tudi kakšno zgodbo, opisali doživetje?
Enkrat za radio. Vodil sem tudi okrogle mize in pisal o naših odpravah.
Imenujejo vas edini kronist našega alpinizma. Se strinjate s tem?
Edini nisem …
… z najdaljšim stažem pa verjetno?
Od začetka šestdesetih let, torej več kot petdeset let. Moral bi pogledati, kdaj je bila prva objava v Planinskem vestniku (PV 1962/02). Stalno sem začel kot kronist v rubriki Alpinistične novice, kar pa je bilo prej, so bili posamezni članki.
Ste poleg Plezalnih vzponov v Julijskih Alpah avtor ali soavtor še kakšnega vodnika?
Pri vodnikih sem kasneje še sodeloval. Včasih sem bil samo urednik ali pa sem pomagal, ne da bi bil naveden v kolofonu. Vodničke kot take sem jaz zasnoval. Predlagal sem, da bi se lotili kompleksnih vodnikov po območjih. Prvi, ki je ugriznil v to, je bil Marko Šurc, ki je naredil Bohinj; prvo, ciklostirano izdajo. Z Igorjem Mezgecem sva izdala Martuljek. V sodelovanju s Stankom Klinarjem smo postavili zasnovo planinskih vodnikov. Po spletu okoliščin mi je Stanko predlagal, da bi šla skupaj v Beljak v založbo Heim in se dogovorila za izdajo vodnika Karavanke – z naše strani in Kamniške Alpe; potem je Klinar napisal Karavanke. Na osnovi teh pogovorov sva, v sklopu Planinske založbe, oblikovala zasnovo, po kateri sem kot urednik postavil temelj kasnejših planinskih vodnikov. Kasneje sva s Tinetom Miheličem uredila Julijce. Sodeloval sem tudi pri prireditvi prvega turnosmučarskega vodnika Cirila Pračka in pri knjigah Na vrhovih sveta in Na vrh sveta. Z Andrejem Zorčičem sva pripravila prvi pregled alpinističnih smukov. Pa še marsikaj bi se našlo.
Kakšne spomine imate na odpravo v Ande? Je bila to vaša edina odprava zunaj Evrope?
Nepozabne. Tam smo bili leta 1964, trajala je štiri mesece. Zelo prvobitna narava, naredili smo deset prvih pristopov. V Cordilleri Real, v Boliviji, smo “obdelali” tri skupine: Huayna Potosí (naš prvi šesttisočak), skupino Condoriri, kjer smo opravili večino prvenstvenih vzponov, in Pico del Norte. Prevažala nas je vojska s kamioni.
Kdo pa vam je to omogočil?
V La Pazu je živel neki Slovenec iz Šentvida in je imel dobre zveze. Bil je prijatelj takratnega predsednika. Preživeli smo celo malo revolucijo, puč, 180. po vrsti. Če ne bi bilo objavljeno v časopisih in radiu, sploh ne bi vedeli, da je bil.
Kako obsežen arhiv imate?
Papirnega je vsaj štiri kubike. Imam vse, kar je od začetka izhajalo. In knjige, seveda. Digitaliziranega je mogoče pet odstotkov.
Že razmišljate, komu ga boste zapustili?
Enkrat se bom moral posvetiti pripravi arhiva, da bo sploh primerno urejen za predajo, za zdaj je (še) preveč v razpršenem stanju. Torej, ko bo urejen, ga bom seveda najprej ponudil Slovenskemu planinskemu muzeju, kamor sem že odnesel nekaj svoje (pra)stare opreme, za del katere se je celo našlo mesto v stalni zbirki.
Vas zdaj, v dobi spleta, še dosti sprašujejo za razne informacije?
Manj, a včasih še vedno. Največ jih zanimajo kontakti – naslovi, telefonske številke in podobno. V mobiju imam 1700 številk.
Kako dolgo ste plezali?
Začel sem okoli leta 1955, plezal sem do začetka sedemdesetih. Po poroki sem počasi nehal, pridobil sem hišico v Bohinju in ves prosti čas preživel tam. Prvih pet let sem delal samo na hiši, veliko sem naredil sam.
Kaj ste po poklicu?
Kemik. Zaposlil sem se na srednji kemijski šoli, od asistenta sem napredoval do profesorja. Predčasno sem odšel v pokoj. Razmere so bile vse bolj neurejene. Postavil sem pogoj, da se uredijo ali grem. Ker se ni nič izboljšalo, sem se ob polletju upokojil, z minimalnimi pogoji.
Kakšen je bil slovenski medvojni alpinizem?
Medvojni?
Aja, med obema vojnama – tako bi moral reči.
Na kratko se ga ne da opredeliti. Naši predhodniki so veliko storili za ohranitev slovenstva tudi v stenah, mislim pa, da evropskega nivoja niso dosegli, čeprav so bili tega sposobni. Izjemi sta bili Debelakova in Jesihova, ki sta bili na svojem vrhuncu v samem vrhu ženskega alpinizma. Pavlo malce dol tiščijo, ker je bila počasna, prevečkrat je bivakirala, morda ni bila tehnično tako izborna plezalka, vendar je bila prva v navezi, tako kot Debelakova.
Zakaj plezalci niso dosegli višjega nivoja? Najbrž so bili dovolj sposobni.
Bili so sposobni, toda v njih je bilo premalo zagona. Zadovoljili so se z reševanjem slovenstva, da sten niso preplezali samo tujci. Nekateri so bili že takrat zmožni ponoviti Aschenbrennerja v Travniku, a ga niso. Tudi med Gorenjci bi se dalo najti koga, a do tega pač ni prišlo. Morda se je pri nas v tehniki najboljšim tujim plezalcem še najbolj približal Miha Arih, ker je imel precej stikov z avstrijskimi reševalci. Hodil je na njihove tečaje, nekaj časa tudi še po začetku vojne. Tik pred drugo vojno je bil pri nas verjetno on špica.
Se motim, če mislim, da je bil v tem obdobju vzpon, ki je najbolj odmeval v tujini, Direktna v Špiku, ki jo je preplezala Mira Marko Debelak v navezi s Stankom Tominškom?
Hja, prav veliko odmevov, namreč kot novica v časopisih in revijah, ni bilo. Mislim, da sta dva članka. Kasneje jih je bilo več. Zgodilo se je celo tole. V zadnji knjigi o Angelu Diboni Anna Escher trdi, da so smer Debelakove prvi preplezali oni (Dibona, Luigi Apollonio, Anna Escher in Ida Mally). To je zasledil Sandi Blažina, jaz sem o tem pisal v zadnji objavi druge verzije gore-ljudje. V knjigi je tudi fotografija z vrisano smerjo, ki pa je bila narejena po spominu. Escherjeva trdi, da so oni rešili problem in da se niso umikali v desno.
Kaj menite o odnosih znotraj slovenskega alpinizma skozi desetletja?
Prihajalo je do rivalstva, trenj. Ne sicer do takšnih, kot so bila okoli Rzenika med navezo Modec-Režek na eni in Kamničani na drugi strani. Po vojni je bilo kar nekaj rivalstva med Matico in Akademskim odsekom, vendar ni bilo resno, bolj tovariško, saj smo bili vsak četrtek zvečer po sestankih skupaj v Unionski kleti. Šlo je zato, kateri so bolj vodilni, kdo ima boljšo alpinistično šolo itd. Šlo je tudi za odnose med posameznimi območji. Štajerci so se vedno čutili zapostavljene, to so tudi očitali. Ampak ko sem jih pozval, naj pošljejo poročilo o vzponih, sem od njih težje dobil podatke kot od drugih. Saj ne, da bi jih skrivali, verjetno se jim ni ljubilo in jih niso popularizirali.
Ampak plezali so pa dobro?
So, seveda so. Izvzeti moram Kneza in Zupana, ki sta bila dostikrat pri meni doma. Prišla sta proti večeru in referirala o najnovejših vzponih. Imeli smo tudi pisne stike, ker so bili telefoni še redki.
Katere tuje in domače revije ste (so)urejali?
En stik mi je vzpostavil Aleš Kunaver. Jaz naj bi postal reden poročevalec za revijo Alpinismus. Že pred tem sem sodeloval z bolgarskim časopisom Eho; imel je veliko alpinističnih novic, ki sem jih uporabljal tudi sam. Hkrati sem sodeloval z Józefom Nyko, urednikom poljskega Taternika in enim glavnih popularizatorjev alpinistične informatike v Evropi. Zdaj ima svojo spletno stran, čeprav je še starejši kot jaz. Včasih sva si dopisovala tudi vsak teden … V času urednikovanja Tineta Orla sem v Planinski vestnik posredoval precej novic z njegovim podpisom. Skozi vse to sodelovanje in dopisovanje so me sprejeli v komisijo za informatiko v UIAA, čeprav sem z njimi bolj pasivno sodeloval. Ko je AN prevzel Aleš Bjelčevič, se je nekajkrat udeležil njihovih sestankov in bil naš predstavnik v tej komisiji. Jaz zaradi neznanja zahodnih jezikov nisem mogel iti. Sodeloval sem s pomočjo prijateljev, ki so mi prevajali. Pomemben je bil Adams Carter, urednik revije American Alpine Journal (1960–1995). Z njim sem imel redne stike, skoraj vsako leto je prišel v Slovenijo. Tukaj je živela njegova nekdanja študentka, ki mi je včasih zanj kaj prevedla. Uredil sem, da je dobil zlati častni znak PZS, ki smo mu ga predali na Zvezi. Nekaj stikov sem imel tudi z Guidom Tonello, znanim italijanskim planinskim publicistom, ki je imel rubriko v Corrieri della Sera. Józefu Nyki je dejal, da nihče drug toliko ne poroča o alpinizmu kot jaz za AN, ki so bile takrat glavni vir za vso Jugoslavijo, v kateri so bili nekateri naročeni na ponedeljkovo Delo samo zaradi alpinističnih novic. Takrat smo precej poročali tudi o dogajanju v drugih republikah.
Kaj je za vaše delo pomenil razcvet računalnikov?
Veliko. Bil sem eden prvih, ki je imel PC, Apple II Plus. Leta 1984 so mi ga prešvercali iz Nemčije, stal je 3500 mark. Vsake tri leta sem kupil novejšega. Zamenjal sem že enajst računalnikov.
Koliko zadetkov imajo gore ljudje v vseh teh letih?
Celovite statistike ni, ker smo menjali verzije spletne strani. Od 20. junija 2013 do 28. septembra 2016 je bilo 4.169.574 obiskov. Pred leti smo imeli ob ponedeljkih čez 5000 obiskov na dan. Obiskov, ne obiskovalcev; nekateri pridejo na stran po večkrat na dan. Zdaj jih ni več toliko. Klik na simbol v spodnjem levem kotu objave gore-ljudje prikaže nekatere podatke o obisku.
Mire Steinbuch
