Planinski vestnik 2010/05
Zvezde na poti k novim ciljem
Skušam intervjuvati nekoga, ki ga, vsaj tako mislim, dobro poznam in imam z njim pogoste stike. Zato sem malce v zadregi. Naj me pri tem še tako čudno gleda, češ, kaj me sprašuješ znane stvari, bom moral vestno beležiti njegove izjave in jih prenesti bralcem. Naloga, naložil mi jo je naš odgovorni urednik, je zame silno resna. Tudi iz sočutja do “prizadetega”, ki je tako v službi kot doma v neprestanem in strogem delovnem ritmu, sem jo kar nekaj časa odlagal, a vsak sadež mora enkrat dozoreti.
Dolgoletno znanstvo in prijateljstvo z Dušanom Jelinčičem ali Duškom, kot mu pravimo bližnji prijatelji, je zraslo postopoma in na različnih raziskovalno-knjižnih podvigih, predvsem povezanih z osebnostjo njegovega očeta, znanega slovenskega rodoljuba, tigrovskega voditelja in gornika Zorka Jelinčiča. Imel sem možnost tako rekoč sredi dela spoznavati in preizkušati njegovo prislovično tovarištvo, zanesljivost, prisrčnost in preprostost. Zavzeto, včasih tudi s spodbudno besedo, še večkrat z odločilnim dejanjem, ki je v določenem trenutku pomenilo kar usoden premik naprej k zastavljenemu cilju, je sledil najinim skupnim prizadevanjem. Duškove značajske poteze poznajo mnogi, ki so imeli z njim opravka, od udeležencev alpinističnih odprav do kulturnih delavcev, založnikov in drugih sodelavcev. Kot novinar pri slovenskem programu na radiu RAI Trst A, gotovo še bolj znan kot slovenski pisatelj, živi v Trstu. Čeprav se je v svojem zajetnem opusu loteval zelo različne književne tematike, je morda za bralce Planinskega vestnika zanimiv predvsem kot osebnost, ki združuje lik alpinista in pisatelja.
Vse bolj sem prepričan, ne da bi zapostavljal njegove alpinistične dosežke – vzpon na dva osemtisočaka Broad Peak in Gašerbrum II –, da je v njegovi krvi več pisatelja kot alpinista. Gibanje na skrajnih mejah človeških zmogljivosti v gorah mu daje predvsem snov in motive za poglabljanje v človeško dušo. Ta se nam v dobrem in slabem, preko njegovega psiho analitičnega pisanja, popolnoma razgali in zamegli zunanjo heroično podobo številnih surovih himalajskih zgodb. V svojih delih pa obravnava tudi druga, splošna eksistenčna vprašanja, ki niso povezana z alpinizmom. V času pogovora z njim sta pred tiskom nova dva romana, medtem pa – vsaj zanj nekako mimogrede – tudi prevodi nekaterih njegovih uspešnic v italijanščino. Predvsem v zadnjih letih je njegovo življenje en sam ustvarjalni vrvež. Za svoje Zvezdnate noči je prejel nagrado Vstajenje, v Italiji pa za prevod (Le notti stellate del Karakorum,1994) tudi več prestižnih literarnih priznanj: Cardo d’Argento – srebrni osat ITAS Trento, Bancarella Sport, častno literarno priznanje Italijanskega olimpijskega odbora in mednarodno nagrado Giuseppe Acerbi. Obe jezikovni različici sta že doživeli ponatis. Za svoj dramski monolog Aleksander od kresnic (v prevodu Alessandro delle lucciole) je prejel literarno nagrado Prem 2005. Na zadnjem občnem zboru SPD Trst so mu podelili Zlati častni znak PZS za alpinistične in literarne dosežke, s katerimi je prispeval k pozitivni javni podobi matičnega društva. Statistika ga ne uvršča zaman med najbolj brane slovenske pisatelje.
Razlogov za pogovor je torej več kot dovolj. Zavedam se, da bo to le bežen pogled v njegovo “delavnico”, saj bi celotna in celovita obdelava njegovega opusa presegala razpoložljivi prostor naše revije.
Sam omenjaš, če te lahko v povzetku citiram, da predstavlja roman Zvezdnate noči začetek dveh tvojih velikih življenjskih pustolovščin, alpinizma in literarnega ustvarjanja, ki živita v tebi v nekakšnem sožitju. Ali je to sožitje idealno ali daješ kateri izmed teh “pustolovščin” posebno prednost?
Sožitje je idealno, pa čeprav zavzema alpinizem relativno majhen del mojih dejavnosti. Vendar gre tu za intenzivnost dogajanja, alpinizem pa je v mojem osebnem bivanjskem pristopu najintenzivnejša dejavnost, torej tista, v kateri lahko v enem dnevu doživiš za celo življenje izkušenj. Pri tem pa moram poudariti, da mi pomeni alpinizem le eno obliko potovanja, morda najpopolnejšo, ker vsebuje v sebi, poleg tradicionalnih značilnosti tega človekovega početja, tudi veliko mero duhovnosti in etičnosti. Pri slednji gre predvsem za premagovanje ovir pri izredno naporni fizični in psihični dejavnosti vzpona prek stene ali na himalajske očake. S pisanjem pa je drugače. Gre izključno za duhovno pustolovščino, ki je najvišja oblika avanture, če se držimo običajnega reka največjih svetovnih mislecev, da je vse v nas, in tisto, kar je zunaj, je le odsev naše notranjosti. Literarno ustvarjanje je po mojem mnenju sploh najpopolnejša pustolovščina, saj vsebuje v sebi zgodbo življenja samega, filozofijo, razmišljanje, življenjske izkušnje, konkretno znanje in občutke, od katerih pravzaprav živimo. Vse to pa ustvarja lepoto, ki je končni cilj literature in … alpinizma.
V Zvezdnatih nočeh gotovo prvič uporabiš svoje značilne, v kasnejših delih še bolj poglobljene literarne elemente. Zanimivo je tudi tvoje stališče, da lahko napišeš še sto romanov, pa boš vedno ostal pisatelj Zvezdnatih noči. Zanj si predvsem v italijanskem kulturnem prostoru prejel nekatera prestižna priznanja. Ali meniš, da te ta priznanja uokvirjajo, da ne moreš poseči še po kakšnem drugem žanru, pisati še na kakšen drug način?
Prva misel, ki me je obšla pri pisanju Zvezdnatih noči, je, da tu ne gre za žanrsko pisanje, temveč za literarno ustvarjanje; pač kakršnokoli že, to naj ocenjujejo bralci, a vsekakor gre za književni napor. Nikoli nisem sprejemal predalčkanja žanrov, češ če pišeš o hribih in vzponih, gre pač za planinsko literaturo, če pišeš o potovanjih, za popotniško in podobno. Literatura je ali je ni, pa naj bo dobra, slaba, povprečna ali vrhunska. To so razumeli tudi literarni kritiki, ki so Zvezdnate noči takoj uvrstili v polnopravno literaturo, ker ima pač vse njene značilnosti, kar lahko v eni besedi imenujem z iskanjem, duhom lepote. Ta pa se ustvarja z nadihom čustev, ki vejejo iz teksta in iz poduhovljenih občutkov, ki jih sprošča in ki trajajo v času, prostoru in miselni razsežnosti. Zato bi bile Zvezdnate noči lahko tudi izmišljen roman, pa bi vseeno ohranile svoj metaforični naboj, ki se imenuje: iskanje duha v vsakdanjih zadevah, ki tako dviguje kvalitetni nivo samih opisanih dogodkov.
Za mnoge sem in bom ostal predvsem pisatelj Zvezdnatih noči, ker me je ta knjiga premočno vrgla v literarni svet in se zato tega ne bom več rešil, pa čeprav bom lahko napisal še tisoč romanov na tematiko, ki nima z gorami ničesar opraviti. Pa naj bo. Saj se to dogaja tudi na dosti višjih nivojih, ker očitno spada v človeški pristop do vsakdanjosti želja poenostavljanja zadev, ki večkrat meji na površnost. Saj je recimo tudi Nobelov nagrajenec, kolumbijski pisatelj Garcia Marquez, napisal desetino čudovitih romanov, pa je znan pretežno po svojem neverjetnem izbruhu ustvarjalnosti v nepresegljivi umetnini Sto let samote.
Italijanska literarna stvarnost me je spoznala prav po Zvezdnatih nočeh, za katere sem prejel nekaj res pomembnih vsedržavnih nagrad in je zato razumljivo, da me v italijanskem književnem svetu ta priznanja uokvirjajo, morda celo omejujejo. Hujše je recimo, ko je denimo sodobni veliki brat, pač televizija, tisti, ki ti odmerja pomen in literarni uspeh. Naj dam primer: ko sem se pred leti udeležil znamenitega Maurizio Costanzo Showa, ki ga je vsak večer gledalo kak milijon gledalcev, so me vsi spoznali v marketu, na ulici in sploh kjerkoli, kamor sem prišel. Razumeš? Dotedanjih dvajset knjig ni bilo nič v primerjavi z enim samim samcatim nastopom v neki popularni televizijski oddaji.
Kar se pa tiče uokvirjanja v določen žanr, lahko omenim le dogodek, ki se mi je zgodil pred kratkim na delovnem mestu. Ko sem stopil v tržaški sedež javne radiotelevizijske službe RAI, me je varnostnik na vhodu vprašal, kako to, da sem spremenil svoje literarno pisanje in da ne pišem več o gorah. Začudeno sem ga pogledal, on pa mi je pokazal oglasno desko pri vhodu, kjer je nekdo izobesil vabilo na predstavitev italijanskega prevoda mojega eksistencialnega romana Tema na pomolu. Kako se je šele začudil, ko sem mu odvrnil, da sem napisal več romanov, ki nimajo z gorami prav ničesar opraviti. Sam se vsekakor s tem ne obremenjujem, čisto obratno, lahko je celo prijetno. Naj pač manj vešči bralci postopoma spoznajo, da ne pišem samo o gorah …
V čem pa je po tvoje skrivnost tega, da je bilo to tvoje delo tako pozitivno sprejeto pri strokovnih ocenjevalcih? Gre morda za nov prijem oziroma način obravnavanja tradicionalno heroičnih tem?
Vsi literarni kritiki, tako slovenski kot italijanski, so skoraj brez izjeme pozitivno sprejeli Zvezdnate noči, to pa so na srečo tudi natančno utemeljili, utemeljitev pa si navedel že sam v vprašanju. Gre za nov način pisanja planinske, alpinistične, pohodniške ali popotniške literature, ki pa ima na svetovnem nivoju svoje zametke že v pisanju Brucea Chatwina, Fosca Marainija, Paula Therouxa in še bi lahko našteval ter pri nas Evalda Flisarja, Nejca Zaplotnika, Alme Karlin in zagotovo še koga. Gre za povsem subjektivno pisanje, kjer je dimenzija obravnavanega obrnjena. Vzgib pisanja izhaja iz sebe in ne več iz sicer močnega okolja, ki se tako spremeni le v okvir. V ospredju je torej človek in ne več tisto, kar je okoli njega, v tem primeru gora, ki je bila že tisočkrat opisana in je torej lahko ta opis ponavljajoč. Človekova duša pa je vedno različna in prav opisovanje te različnosti ustvarja posebnost mojega pisanja. Kot da bi nanesel ‘tok zavesti’ Virginie Woolf ali celo večnivojsko drezanje v svoje globine Jamesa Joycea na pot v Himalajo. Sicer pa je negativna posledica uspeha Zvezdnatih noči ta, da je zasenčila ostale moje alpinistične knjige, ki so prav gotovo na nivoju mojega najbolj odmevnega gorniškega romana. Govorim o romanih, kot so Budovo oko, Biseri pod snegom, pa tudi Umor pod K2 in Kam gre veter, ko ne piha.
Si morda medtem že našel odgovor na vprašanje, kam gre veter, ko ne piha, kar je tudi naslov tvojega zadnjega romana? Naj bralce opomnim, da se ti je to vprašanje porodilo v višinskem šotoru pod Gašerbrumom.
Ne, odgovora nisem našel, ker odgovora jasno ni. Gre za večno vprašanje o poti in cilju, o našem iskanju nevidnega in najlepšega, ki je v in okrog nas. Če bi našel odgovor, bi bilo vse nadaljnje iskanje zaman, vsa nadaljnja potovanja, vse bodoče odprave, pa tudi vsi romani, ki jih bom, upam, še napisal.
No, in kam vleče trenutno veter tvojih pisateljskih načrtov, če ni skrivnost? Ali lahko na kratko predstaviš tematiko svojih dveh letošnjih romanov?
Predvidoma še letos bom objavil dva čisto nova romana, ki sem ju napisal pred tremi leti in sem si moral za to vzeti devet mesecev neplačanega dopusta. A je pač tako in se ne pritožujem, saj sem s svojim novinarskim delom nadvse zadovoljen, pa čeprav mi pušča presneto malo prostega časa. No, pri mariborski založbi Litera bom objavil roman Nocoj bom ubil Chomskega, pri ljubljanski založbi Sanje pa roman Bela dama Devinska. Pri Chomskem gre za zgodbo mladega človeka, ki išče svojo identiteto širom po svetu. Hoče nekaj ustvariti, kot mlad idealist hoče pomagati bližnjemu, pa še ne ve, kako je to težko in kako tenka je neizprosna meja med idealom in resnico. Naposled se znajde v Afriki, celo med vojaškimi plačanci, nato v nekem misijonu, kjer doživi vrsto življenjskih travm, a celotne zgodbe seveda ne bom razkril. V Beli dami Devinski pa sem opisal znamenito legendo o devinski graščakinji, ki je za čuda ni še nihče zapisal v romaneskni obliki, temveč le v kratki pravljični oziroma pesniški obliki. Zgodba je znana, gre pa za ljubezen med slovenskim ribičem in slovensko kmetico, ki je postala graščakinja proti svoji volji. Razplet je napet kot nekakšna pustolovska kriminalka, knjigo pa sem po spletu nenavadnih okoliščin napisal v italijanščini ter jo nato sam prevedel v slovenščino.
V enem izmed zadnjih sporočil mi pišeš, da se, ob množici predstavitev svojih knjig, ki ti zaradi tvoje visoke literarne storilnosti vzamejo tudi precej časa, veseliš skorajšnje objave svojih novih dveh romanov. Kaj je pravzaprav razlog za tvoje veselje, običajno rojstvo nove knjige ali imaš kakšne posebne razloge?
Pred poletjem bo izšel tudi italijanski prevod romana Ljubezen v času samote. Tudi prevod je v bistvu nova knjiga, saj je za bralce, v tem primeru italijanske, popolna novost. Nova pa je za avtorja tudi zato, ker si ti tisti, ki ji daš končno obliko, z založnikom in oblikovalcem načrtuješ njen zadnji odtis in jo nato promoviraš na predstavitvah in s pogovori z mediji. Jasno pa je veselje ob čisto novi knjigi dosti večje in po svoje nepopisno, saj so mnogi, pa ne jaz, primerjali objavo nove knjige z rojstvom otroka. In navsezadnje pravzaprav gre za nekakšnega otroka, pa čeprav papirnatega in čeprav se bo lahko marsikdo ob taki primerjavi nasmehnil.
V drami Upor obsojencev se lotevaš tudi zgodovinske teme, poskusa atentata na Mussolinija, ki ga je ob njegovem obisku v Kobaridu organizirala tajna odporniška organizacija TIGR. Ali te je k pisanju vodila predvsem želja, da se preizkusiš tudi na nekem novem področju ali morda tudi korenine, po očetu, voditelju TIGR-a, ki je akcijo načrtoval?
Že po družinskih koreninah me tigrovska problematika zelo zanima, poleg tega pa sem po univerzitetnem študiju navsezadnje tudi zgodovinar. Moja želja je bila enostavna: osvetliti zagoneten in še danes premalo znan dogodek, ki se je zgodil konec septembra leta 1938, ko so tigrovci v Kobaridu pripravljali atentat na Mussolinija. Atentat se je izjalovil, sam pa sem preštudiral na stotine strani podatkov, dokumentov in zapisov policijskih zaslišanj. Hotel pa sem tudi na literaren način obdelati tigrovsko problematiko, ki je bila do zdaj obravnavana skoraj izključno le na zgodovinskem nivoju. Literatura pa ima to prednost, da se lahko poglobi v človekovo dušo, ki je jasno tista, ki poganja človekova hotenja.
Kdor je bral tvojega Martina Čemurja in pozna življenje tvojega očeta, se mu med branjem zarišejo nekatere vzporednice. Ali obstaja kakšna podobnost značajev Martina Čemurja in Zorka Jelinčiča, slučajna, iz tvoje podzavesti ali morda celo namenska?
Ko sem pisal Martina Čemurja, sem hotel opisati neko točno določeno stanje v zamejstvu, ki je jasno odsev matične domovine in širše slovenske, pa tudi, če hočemo, sodobne družbe nasploh. Gre za žalostno resnico, da v današnjem svetu idealisti nimajo prostora in da bodo povzpetneži vedno v prednosti zaradi svoje brezobzirnosti. Po drugi strani pa je res, da danes še posebej potrebujemo idealiste in tudi ta knjiga dokazuje, da jih pošteni ljudje niso in ne bodo pozabili. Kar se pa tiče Martina Čemurja, bi rekel le to, da ne gre za lik mojega očeta, kot so mnogi razumljivo interpretirali, temveč za lik slovenskega idealista, ki ga je čas pregazil. Stvarno: moj oče je imel dosti več značaja in osebnosti kot Martin Čemur, ki se na koncu zlomi. Moj oče se ni zlomil nikoli, in to v času, ko se je vse okrog njega lomilo in naposled … zlomilo.
Ali te zgodovinska tematika, povezana z odporniškim TIGR-om, tudi sicer zanima?
Tigrovska zgodba je tipična romaneskna zgodba, kot predstavljajo bohotno romaneskno zgodbo kmečki upori in pa narodnoosvobodilna vojna. Še toliko bolj romaneskna pa je zato, ker je lahko analiza psiholoških značilnosti tigrovskih junakov zelo privlačna in dražestna. Kaj je sililo Danila Zelena, da je konec dvajsetih letih prejšnjega stoletja šel v ilegalo in ostal do svoje smrti na Mali Gori pri Kočevju maja leta 1941? In da je on imel, tega ne vedo vsi, največjo nacifašistično tiralico v vsej Evropi? In da je bila ta tiralica brez fotografije, ker ga niso mogli na noben način zasačiti in posneti? In navsezadnje, kaj je sililo mojega očeta, da je šel v neenak boj z okupatorjem, ko pa je dobro vedel, da ga bodo naposled aretirali in za dolga leta vrgli v zapor, kar se je nato tudi zgodilo? To so neverjetne zgodbe in prav v teh zgodbah smo lahko Slovenci ponosni na našo zgodovino in na naš upor, ki se je začel že s kmečkimi punti in se nato preko tigrovstva idealno in naravno prelil v partizansko epopejo.
Veliko neizrečenih vprašanj o tem in onem, ki lebdijo v zraku med nama, ostaja v nemirnem vetru, ki je najboljša prispodoba njegovega značaja. Človeka njegovega kova bi kazalo provokativno in v imenu bralcev podrezati, na primer: “Kdaj ima Dušan Jelinčič, novinar in pisatelj, čas za hribe ali za kaj drugega tako kot večina drugih ljudi?” Provokativno pravim, saj počitka v brezdelju zagotovo ne pozna. Naj taka in podobna neizrečena vprašanja počakajo za kakšno drugo priložnost. Najin tokratni pogovor pa naj z besedami iz svojega romana Kam gre veter, ko ne piha zaključi kar sam: “Čas pogovorov z zvezdami je minil, zato mi bodo sedaj sijale drugačne zvezde, in mi bodo, tako tiste na nebu kot tiste na zemlji spet pomagale pri ustvarjanju novih ciljev. Ker je še toliko poti pred mano. In toliko je zvezd …”
Naj ti bodo zvezde naklonjene, dragi Duško.
Žarko Rovšček
