Planinski vestnik 2020/11
Alpinizem je konkretna dimenzija prijateljstva
“Nekdo je navrtal novo smer v Vipavski Beli!” Bilo je skoraj nezaslišano. V “naši” Vipavski Beli, in mi, domačini, ne vemo nič o tem! Potrebno je bilo kar nekaj poizvedovanja za ugotovitev, da je bil to Jakob Kunšič. Redovnik, brat kapucin iz Vipavskega Križa.
Njegovi plezalni začetki segajo v osnovno šolo, ko ga je stric peljal v skalo, kar ga je zasvojilo, in to je prenesel na sovrstnike. Svojo alpinistično pot je začel v Alpinističnem odseku Radovljica, skupaj z vrstnikom Rokom Zalokarjem, ki je zdaj priznan gorski vodnik. Čeprav je moj sogovornik plezanje opustil, potem ko je bil že kategoriziran alpinist, sta z Rokom ostala prijatelja, za vedno povezana z nevidno vrvjo. Po štirinajstih letih plezalne abstinence je – zaradi spovedi (o tem v nadaljevanju) – plezalna strast ponovno zažarela in brat Jakob Kunšič je v navezi z Rokom Zalokarjem preplezal smer v Grand Capucinu v Mont Blancu. Krog je bil sklenjen, a plezalne želje še vedno krožijo.
Jakob, se lahko predstavite?
V smislu redovništva sem vzgojitelj. Skrbim za mlade brate, ki bi radi preizkusili, ali je redovništvo zanje. Definira me to, da sem doma z Gorenjske in s tem pod hribi. Rojen sem v lepi družini. Imam štiri brate in sestro. Kot osnovnošolec sem se ukvarjal s tekom na smučeh, konec osnovne šole sem začel plezati. Sem alpinist, posebne sorte alpinist, kar se odraža v tem, da se stvari lotim bolj z navdušenjem kot z znanjem ali preračunljivostjo. Določa me tudi to, da sem mizar in tehničen človek.
Za plezalni vodnik o Debeli peči ste napisali krajše besedilo, v katerem je izredno lepo vidna povezanost med vami in očetom, lahko rečem tudi očetova ljubezen do sina, kajti z daljnogledom je spremljal vaše alpinistične podvige. Kakšna je ta vez med vama?
Ata mi je veliko dal. Najin odnos se mi zdi čisto naraven, nič posebnega, v marsičem se tudi ne razumeva. Gotovo je človek, ki me je tudi v smislu alpinizma zelo razumel. Skupaj z družino smo veliko hodili v hribe. Oče se je z nami veliko ukvarjal in se igral, nas metal v zrak, ko smo bili majhni. Zelo cenim tudi to, da me kdaj pokliče v zvezi s kakšnimi stvarmi, ki so malo težje, in me vpraša za nasvet. To mi veliko pomeni, saj se mi zdi, da je velika stvar, če oče sina vpraša za pomoč. Zelo rad mu grem pomagat v gozd. Veliko stvari me je naučil, zaradi njega vem, kako se požaga smreka in še marsikakšno tehnično reč. Je učitelj lesarstva, bil je moj učitelj na srednji lesni šoli v Škofji Loki. Velikokrat me je prišel gledat in fotografirat, sploh ko sem plezal sam.
“Alpinizem me je vzgajal, oblikoval in me naučil marsikatere pomembne stvari za moje življenje, tudi prijateljstva me je učil,” pravite v omenjenem zapisu. Katere stvari so pomembne?
Zelo sem hvaležen, da sem se ukvarjal z alpinizmom. Ogromno mi je dal in mi spremenil odnos do življenja. Že to, da moraš zjutraj vstati in začeti hoditi, premagovati strah, nositi na dostopu s sabo vsa pričakovanja – kaj bo; kaj, če ne bo … Mislim, da to človeka zelo oblikuje. Gotovo sem zaradi alpinizma, ker sem se z njim veliko ukvarjal, drugačen. Stiske človeka utrdijo.
Trikrat sem bil na tem, da bi v hribih lahko zaključil svojo zemeljsko pot. Zdi se mi, da dajo taki dogodki človeku občutek, da je življenje nekaj resnega, da se da (pre)živeti tudi v težkih izkušnjah. Zato so običajne preizkušnje, s katerimi se v življenju srečujemo, veliko lažje in se z njimi spopademo čisto drugače.
Alpinizem se dotika ogromno tem, tu je na primer vprašanje strahu. Premagovanje strahu je izredno pomembna tema. To, da si navajen premagati strah, je tudi vprašanje vzgoje, to nam ni kar v zibelko položeno. Alpinist ne more biti pomehkužen in take ljudi svet danes potrebuje. Ne rečem, da potrebuje alpiniste, ampak potrebuje ljudi, ki ne bodo pomehkuženi, ki bodo znali prevzeti odgovornost in ki bodo znali navsezadnje reči tudi ne.
Ko srečujem mlade, vidim, da veliko preveč obupujejo. Če poskusiš in vidiš, da ne gre, pač presodiš, ali te stvar presega. In tega je mene alpinizem naučil. Prav je, da obstaja entuziazem, ljudje moramo imeti navdušenje. Brez njega ni življenja, navdušenje je vitalna stvar. Hkrati pa te morajo stvari malo zbistriti in gotovo je alpinizem taka stvar, ko zelo hitro vidiš, da gredo stvari zares. To ni košarka, ko mečeš na koš.
In greš z igrišča na klop.
Ja, tako, ja; in če se ti kaj zgodi, te pridejo iskat.
Prijateljstvo … Tu moraš prijatelju zaupati. In govorimo o čisto drugačni ravni, kot je prijateljstvo z nekom, s katerim grem z veseljem na pivo; presega nivo, pri katerem rečeš: fajn nama je skupaj. Alpinizem človeka sprejme takšnega, kot je. Nekoč je mojega soplezalca sredi stene zgrabila driska. Bil sem neposredno pod njim. Prijateljstvo vse to sprejme.
Verjamem, da je alpinizem zelo konkretna dimenzija prijateljstva. Ne samo to, da je fino biti in se veseliti skupaj, ampak precej več. Zelo hitro se tudi pokaže, kdo gre v hribe zaradi sebe, kdo te ima za to, da ga boš varoval, in kdo je s tabo zares.
Z Gregorjem Ažmanom sva nekoč plezala v Šitah, jaz sem bil še začetnik, smer je bila ocenjena s sedem.
“Ej,” sem rekel, “mene je strah.”
“Res, strah te je?” je rekel, “greva dol.”
Ne vem, kako bi jaz reagiral, če bi bil na njegovem mestu. Da si je vzel čas, imel idejo in apetit, da bi preplezal tisto smer, in potem mu soplezalec reče, ti, jaz se ne počutim dobro … In gresta dol. Se mi zdi, da je to prijateljstvo. Gre tudi za odnos do narave, do tega, da nismo vsemogočni; odnos do tega, da bi rad, pa ne moreš, in še veliko stvari nas uči alpinizem.
Ste redovnik. Bratje kapucini so najmlajša družina bratov svetega Frančiška Asiškega. Popravite me, če se motim: da vstopite v bratstvo, se morate odpovedati vsej posvetni lastnini. Čisto praktično vprašanje: za plezanje rabite vrv, varovalne sisteme, varovala …
…Čigavi so moji plezalniki?
Ja, plezalniki, kompleti …
No, to je ena velika tema – uboštvo. Načeloma se mi odpovemo čisto vsemu in podpišemo dokument, da vse, kar imamo, ne pripada nam, ampak redu. Seveda pa ne morem reči, da osebne stvari niso moje. Gre bolj za odnos, da si stvari ne prilaščamo. Težko bi rekli, da so moji plezalniki Scarpa Magos, št. 39, last reda, saj bratje nimajo z njimi kaj početi. Gre za duh, kako živeti, duh uboštva. Ravnamo se po principu: ne imeti vsega, kar bi lahko imel, ampak imeti tisto, kar res potrebuješ. Gre bolj za vprašanje odnosa in navezanosti na te stvari. Uboštvo, čistost in pokorščina so veliki ideali. Ideali pa so nekje zelo daleč, nekje pri soncu. Ko se stegujemo k njim, ima vsaka stvar svoj smisel. Smisel uboštva je, da nisi navezan, da si svoboden v teh stvareh. Meni je bilo na neki način težko pustiti alpinizem in plezanje, ko sem šel v samostan. Ampak odločil sem se za stvar, ki presega plezanje.
Zelo znana fraza, ki se je meni malo uprla, je, da je alpinizem način življenja. Po eni strani je, a po drugi – ali ni življenje več kot to?
Moj način življenja je biti brat kapucin. Plezanju sem se odpovedal; praktično štirinajst let nisem plezal, le tu in tam. Ko sem bil na dopustu, sem šel z Rokom ali bratom malce plezat. Plezalnikov dejansko nisem imel več. Ne vem, ali sem še imel kaj opreme, samo en pas za kakšna višinska dela. Ko sem naredil večne zaobljube, mi je prijatelj Domen iz te doline (Vipavske) kupil vrv. Najprej se z njo sploh nisem znašel. Ko sem šel domov k staršem, sem tam izbrskal neke stare plezalnike, nekaj kompletov, vrečko z magnezijo – doma smo bili vsi plezalci, oprema leži po kotih.
Omenjeni prijatelj z Vipavskega si je nato kupil še en komplet varovalnih sistemov, plezalnike in nekajkrat sva šla skupaj plezat.
Ampak odločilno, da sem v tistem letu – predlanskim – spet močno zajadral v plezalne vode, je bilo, da sem šel k spovedi k bratu Jaru, ki je takrat zaznal, da se mogoče premalo posvečam tistim stvarem, ki jih želim. Pravzaprav gre za ljubezen do sebe. Jezus pravi, ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Brat Jaro mi je dal za pokoro, da moram iti v postnem času (bilo je pred veliko nočjo) petkrat plezat. “Ojoj,” sem rekel, “to bom pa težko naredil.”
In je bilo res zelo težko. Nisem vedel, kako naj se tega lotim. Izredno težko mi je bilo že oditi v trgovino s plezalno opremo. Spraševal sem se, zakaj občutim neobičajno tesnobo, nekaj med tesnobo in strastjo, ne vem … Ampak zgodilo se je veliko simpatičnih stvari, ki so malo omehčale to mojo veliko napetost. To je vračanje k stari ljubezni, in to ni kar tako. Po eni strani je bilo to nekaj čarobnega, po drugi strani pa ni bilo tako. Tega sem se zavedal, saj sem danes nekdo drug, oblečen sem v rjavo. Kako me bodo gledali drugi? Kup predsodkov sem imel. No, sicer pa, če grem plezat, ne grem v habitu (Hábit je redovna obleka, temno rjave barve, s kapuco in belim cingulom – vrvjo, na kateri so trije vozli, ki ponazarjajo tri obljube: uboštvo, pokorščino in čistost. ). Čeprav s tem nimam težav; kar sem, tudi pokažem. Ampak vseeno, sem razmišljal, kako me bodo gledali drugi, kaj je to za eno čudo … V meni je bilo kup takšnih zadreg. A bila je zelo lepa izkušnja. Po štirinajstih letih nisem vedel, ali še znam. Priti nazaj po tako dolgi pavzi je skrivnostno lepo in težko in čustveno izredno nabito. Gotovo ne bi spet začel plezati, če ne bi bilo te spovedi, ko mi je brat Jaro naložil to pokoro, za kar sem mu zelo hvaležen.
V Vipavski Beli ste navrtali novo smer in jo opremili. Kakšna je zdaj njena usoda? In od kod želja po opremljanju smeri?
Ja, to so stvari, ki se začnejo mimogrede, potem te obsedejo, in ko si enkrat obseden, si obseden. Skupaj z Gregorjem Ažmanom sva, davno tega, navrtala plezalni vrtec v Gorjah (prvega od današnjih treh sektorjev) in ostalo mi je cel kup doma narejenih ušes (takrat so se te stvari delale doma). Ko sem nekoč prišel domov na obisk in videl to “robo”, sem si rekel: to ne sme biti tu, tega je škoda … Nato sem razmišljal, kaj bi naredil, in sem se spomnil tiste smeri v Vipavski Beli. To je čudovita linija, to je treba navrtati, sem si rekel. Navrtal sem tisti dve smeri in še eno povezavo do sosednjega sidrišča. V alpinizmu nikoli nisem videl samo tega, da greš in plezaš, ampak tudi, da daš nekaj, kar sam narediš. Zdaj se uporablja v politiki izraz, ki se ga da aplicirati tudi na plezanje: biti plezalnotvoren. Je pa smer v Vipavski Beli narejena zelo “na nivoju”. Uporabil sem pač tisto staro opremo, ki sem jo imel pri roki.
Ko sem bila zadnjič v Beli, so si smer že ogledovali, mislim, da so jo tudi že preplezali.
Ja, je kar plezana, je zelo lepa linija, tudi lepo očiščena, mislim, da je tudi precej dobro navrtana. Le en sveder bi malo prestavil, a je skala slaba. Spodaj je dosti doneče skale, tako da ni bilo tako lahko poiskati pravih položajev za svedrovce.
Nejc Zaplotnik v svoji knjigi Pot pravi o Nepalu: “Vzljubil sem to prelepo deželo, kjer te bogovi povabijo v svoje kraljestvo in te demoni začarajo, da pozabiš na svoje minljivo življenje in si se jim takoj pripravljen pridružiti.” Zakaj so gore tako blizu bogu; ker so visoke?
Ja, super vprašanje. Nejčevo knjigo sem poskušal brati dvakrat, a nisem mogel. Tako da mi ni ljuba. Je zelo duhovno napisana, ampak meni ne ustreza. Omenja bogove in demone … Tu se ne znajdem. Sam recimo verjamem, da nam je te gore dal Bog, so lepe, čudovite in da so skušnjave. A v resnici je Bog ta, ki nas očara. In kar on naredi, je lepo, in karakteristika Boga je, da je vsemogočen, in vse, kar on naredi, ima okus ali pečat, in je nekaj presežnega. Človek je tisti, ki v sebi nosi nagnjenost k temu, da bi zaradi svoje omejenosti stvari narobe razumel ali jih zaradi svojega egoizma hotel zase. To so ti demoni in človek je tisti, ki hoče sam sebe očarati, odčarati … Tako da se ne strinjam z Nejcem, da demoni lahko začarajo. Demon je slaba sila, nekaj zlega.
Sicer pa je alpinistična knjiga, ki me je osvojila, in enako tudi pisec kot oseba, Ledeno sonce Marjana Manfrede. Zdi se mi tako preprosto napisana, tako življenjsko, tako naravno, možakarja sem imel priložnost spoznati. Ko smo plezali v Bohinjski Beli, je prišel tja, tako ponižno in naravno, na hitro splezal in se čudil, kakšna oprema obstaja danes.
Druga stvar je, zakaj nas gore privlačijo. Zanimivo, da so čisto vse religije ali skoraj čisto vse pogosto postavljale templje ali kraje, kjer so molili, žrtvovali bogovom ali darovali oziroma se umikali v molitev, na goro. Tudi Jezus je hodil na goro, umaknil se je tja, zato da je molil k svojemu očetu, se z njim pogovarjal in bil z njim v stiku. Gora ima nekako to milost ali naboj, da si nekje visoko blizu Njemu, ki je Najvišji v smislu Boga ali božanstva, kakorkoli pač razne religije to imenujejo. V nekaterih verah bogovi celo domujejo na gori. Zanimivo, da je gora tudi v Svetem Pismu simbol srečanja človeka z Bogom. Zato ker je na vrhu gore v bistvu prostor samo za dva. Za tistega, ki stoji na njem, in za Boga, ki se spušča k človeku. Mislim, da gore v sebi nosijo to sporočilo in da nas s tem privlačijo.
Ko sem se odločil, da bom brat kapucin, to je bilo leta 2006 v Assisiju na romanju z brati kapucini, mi je postalo jasno, da je to tisto, kar želim, in da bom tu res srečen. A taka odločitev ni enostavna. Šel sem v hribe pod Viševnik in tam ležal cel dopoldan in rekel, glej, Bog, tu ti dajem priliko in sam sebi dam priliko, da v miru premislim na tem kraju, med temi gorami, ali se res grem to ali ne. Šel sem v gore. Nisem šel na morje, na Bled, se kopat, ob neko vodo; šel sem tja, v gore. In ja, tak velik mir sem doživel tam med Malim Draškim vrhom in Viševnikom …
“V čem je smisel tistih nekaj kratkih trenutkov v zgodovini človeštva, ko ljudje stojijo na vrhu Everesta? Odgovor je odvisen od naravnanosti plezalca, ki se ozira navzdol. Tisti, ki so zares pripravljeni prisluhniti in videti, bodo našli nekaj drugačnega, nekaj čudovitejšega od tega, kar so bili iskali. Spregledali bodo, da je duha in blagoslov gore navsezadnje možno najti v slehernem izmed nas,” pravi Džamling Tenzing Norgaj, sin Tenzinga Norgaja, prvega človeka, ki je skupaj z Edmundom Hillaryjem stal na vrhu Mount Everesta. Torej, konec koncev, ali je alpinizem sploh potreben, da najdemo tisto, kar tako iščemo na tem svetu?
Mislim, da ne, saj je ogromno dobrih ljudi, ki niso alpinisti. Ko sem se začel ukvarjati z vprašanjem, zakaj sploh plezam, kakšen smisel ima plezanje, in ko sem poslušal predavanja velikih alpinistov, recimo Humarja, Prezlja, Pepevnika, Romiha …, se mi je zdelo, da so to sicer čudovite stvari, ampak vedno mi je ostal priokus, da to ni to. Da so ti ljudje sicer junaki, ampak nekaj mi je manjkalo. Takrat sem veliko razmišljal, čemu bi posvetil svoje življenje.
Ko sem srečal Klemena Štolcarja, ki je bil misijonar na Madagaskarju, s katerim sva, mimogrede, šla tudi skupaj v hribe in na turno smučanje, sem videl, da je nekaj drugega in drugačen ekstremizem, če greš v Afriko med črne vdove in malarijo ter pomagaš ljudem. Zdelo se mi je, da je to neka naslednja stopnja. In res, tiste prave junake sem prepoznal prav v misijonarjih. So me veliko bolj prepričali.
Tako da alpinizem ni tista panoga, za katero boš rekel, to je pa najboljše. Ne, je čudovita, je lepa, mi je všeč, imam jo rad, jo ljubim, ampak jaz sem se takrat, ko sem bil še alpinist, odločil, da hočem enkrat iti na Madagaskar, da vidim, kaj pomeni to življenje. Tam sem bil šest mesecev (leta 2004) in tam sem videl čisto drugačno junaštvo.
Težko bi primerjal, kaj mi je dal alpinizem in kaj mi je dalo tisto potovanje, ampak zdi se mi, da mi je alpinizem dal več osebnega, za osebnostno rast, na Madagaskarju pa sem veliko bolj zaznal, da je treba živeti za drugega, da življenje ni namenjeno meni samemu, da ima neke višje vrednote, če je podarjeno. Videl sem, koliko življenja imajo drugi, kako lepo je življenje v občestvu, kako je dobrota cenjena. Če si jaz kupim en varovalni sistem ali pa tam otroke povabim na sladoled, se tega ne da primerjati. Četudi bi bil najboljši varovalni sistem, bi gotovo izbral sladoled.
Alpinizem je lep, alpinizem je veličasten, ampak ne more biti ali ne sme biti in mi nikoli ne bo tisto, kar je bistvo ali cilj mojega življenja. Verjamem pa, da mora biti res veličasten trenutek stati na Everestu.
Mogoče je zanimiva še ta zgodba o Grand Capucinu, ki sva ga z Rokom preplezala, in še brat Luka je bil zraven, šel je z nama do stene. Da obstaja gora z imenom Grand Capucin, sem čisto slučajno nekje našel, nikoli prej nisem bil v Franciji ali tam plezal. Ko sem to odkril, sem poklical Roka in ga vprašal: “Ti, ali po znaš to?”
Rekel je: “Seveda, poznam, greva!”
“Ne, ne, počakaj malo,” sem rekel.
“Ne, greva!”
“Ti to resno misliš?”
“Ja, sem že plezal tam in greva.”
Gotovo ne bi šel, če bi bil to Grand Jorasses ali kar koli drugega. Ker pa je bil to Kapucin, in to Veliki Kapucin, sem o tem začel resno razmišljati. Nato sem se malo pozanimal in videl, da moram začeti resno trenirati, saj je smer ocenjena 6+/7-, izstop pa je na višini 3.838 metov. Takrat sem začel resneje plezati in po tem, ko sem prišel nazaj, sem bil že tako v formi, da nisem nehal.
Želim si, da bi letos preplezal še eno 8a. Skušal sem trenirati v Vipavski Beli, ampak vidim, da mi zmanjkuje časa. Jeseni (Z bratom Jakobom sva se pogovarjala junija.) se mi izteka bivanje v Vipavskem Križu, ker sem premeščen v Škofjo Loko, tako da zdaj že malo opazujem te kraje s plezalnega vidika.
Ko sem spet začel plezati, sem si rekel, upam, da bom preplezal eno 6c. Študiral sem smer Egoist v Vipavski Beli in sanjal o tem, da jo bom preplezal. Uspelo mi je in šlo je kar naprej. Zdaj nekako v dveh dneh preplezam 7a, eno sem zlezel celo na pogled. Zmogel sem tudi dve smeri z oceno 7c, Sivo zeleno nezaupanje in Sun Ra, ter nekaj smeri z oceno 7b. Torej forma je in z njo sem zelo zadovoljen.
Velikokrat razmišljam, da nočem iti v nebesa, kjer ni plezanja. Plezanje mi pogosto omogoča razmišljanje o čisto duhovnih stvareh, kako je v nebesih ali kakšno bi bilo nebeško plezanje. Se mi zdi, da ne gre za to, kje bodo nebesa ali kako bodo. Mislim, da bo približno tako kot tu na zemlji, ampak doživljanje vsega bo na fascinantno visoki ravni. Se mi zdi, da bo vsak oprimek, vsak stop, vsak gib dišal po veliki ljubezni. In sem prav razmišljal, kako bo lepo, ko boš prijel en oprimek, ko bo tako lepo, kot da bi poljubil skalo. Tako si jaz predstavljam plezanje v nebesih. Take stvari mi odpira plezanje.
Helena Škrl
