Planinski vestnik 2019/07-08
Narava nam, mi pa njej
Romantično podobo raja zagotovo vsi poznamo iz svetopisemskih spisov, ko je daljnjega “nekoč” prve Zemljane radodarno preživljala mati Narava. Ne, nista bila kriva Adam in Eva s svojim grehom − ali morda pač: ko se je človek preveč namnožil, je moral, če je hotel preživeti, zapustiti raj. Človeška civilizacija je poiskala pomoč v naravi. O preteklih in sedanjih rešitvah bo tekla beseda s strokovnjakom, ki ljudem predstavlja, kakšna je “naravna narava v naravi”. Dr. Jože Bavcon je vodja najstarejše kulturne, znanstvene in izobraževalne ustanove v Sloveniji, direktor Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. In ker je naš Planinski vestnik najstarejša revija, se spodobi, da pokramljata ta dva vitalna, radoživa, pisana in poskočna ugledneža.
Foto: Blanka Ravnjak
Po tisočletjih izkoriščanja narave so ostali najbolj nedotaknjeni visokogorski travniki. Gozda naj bi v Sloveniji ne bilo le v pasu alpinskih travišč, ki naj bi se vzdrževala sama po sebi. Se spreminjajo tudi ta?
Spreminjanje je stalnica Zemlje. Tudi gorski travniki so se spreminjali, iz zgodovine poznamo dobe z otoplitvami in poledenitvami. Tudi na te travnike je posegal človek s pašo. Naravni pojavi jih ne spreminjajo tako hitro kot grobi človeški posegi. Ti deli se zaradi skrajnih vremenskih razmer in vegetacijskih pogojev obnavljajo počasneje. Danes človek gorski svet uporablja in izkorišča drugače – z množičnim turizmom, kolesarjenjem, smučišči in še čim. Prevelikega pritiska gorske trate ne zdržijo, zato se moramo v tem okolju obnašati strpno in odgovorno, kar ne pomeni, da omejimo vse, ampak da z njo živimo sonaravno, kot so to znali naši predniki, ki so bili od narave odvisni.
So bili gorski travniki nad Trento in morda še kje pred stoletjem precej drugačni?
Trentarji so vse do kmetijske revolucije v drugi polovici devetnajstega stoletja za preživetje kosili tudi strmali z borno krmo vse do dva tisoč metrov nad morjem. Človek je naravo zelo dobro poznal in kljub težkim razmeram z njo smiselno gospodaril. Po vojni je zakonodaja, da bi preprečili erozijo, omejila rejo drobnice. Z zaraščanjem in dvigom gozdne meje so namen sicer dosegli, a izginilo je veliko trentarskih kmetov. Za ohranjanje podobe te krajine bi bila paša nujna, saj so ostala nezaraščena travišča le na vrhovih.
Pod gozdno mejo je skozi zgodovino človek spremenil vse. V sredogorju je ustvaril prostrane pašnike in travnike na Poreznu, Blegošu, Ratitovcu, Snežniku, Nanosu in Slavniku. Te travnike vrednotimo glede na število vrst, ki tam uspevajo.
Slovenija ima še prave pisane travnike, a se bojim, da jim bije plat zvona. V sredogorju se zaraščajo, visoko ležečih senožeti ne kosijo več, pasejo jih le včasih na način, ki povzroča preveč erozije. Ocenjevanje glede na število vrst na kvadratni meter ni pravi kazalnik biotske raznovrstnosti. Za pravo sliko je bolje popisati večja območja in uporabljati kombinacijo metod.
To se je izkazalo kot dobro za nižinski suhi travnik, ki ga ima botanični vrt najetega. Zaradi pravilnega gospodarjenja se je število posameznih vrst zelo povečalo. Čeprav je travnik suh, so lahko na enem kvadratnem metru samo močvirnice, a ker gre za mikrolokacijo in je na tem kvadratnem metru samo ena rastlina, se to sliši zelo slabo. Na drugem delu je morda le zali kobulček, ponekod je samo kosmuljek ali rdeča relika. A na teh dveh hektarih površine v suhih letih naštejemo do sto petdeset vrst rastlin, v mokrih letih pa je bera manjša, tako kot je nasprotno na mokrotnih travnikih različna v sušnih letih. Dinamika se vidi le pri spremljanju večjih območij. V Sloveniji smo še vedno v vrhu po številu vrst, a z vsakim letom vrh vedno bolj zgubljamo.
Izginjajo vrste tudi na visokogorskih travnikih?
Vrste izginjajo že zaradi toplejših in hladnejših dob, ki so se vrstile v zgodovini. Znana je zgodbica o vrsti Scabiosa trenta, ki jo je Balthasar Hacquet v drugi po lovici 18. stoletja še našel v Triglavskem pogorju, a jo je Julius Kugy pred dobrimi sto leti tam zaman iskal. Zaradi nje pa je napisal slavospev našim Alpam. Iskalci so jo, po razpisu nagrade, našli v okolici Devina; danes vemo, da je to mediteranska vrsta.
Vrste velikokrat izginjajo tudi zaradi pretirane skrbi zanje in nepoznavanja njihove prave ekologije. Večina se jih je razvila zaradi tradicionalnega načina gospodarjenja s prostorom. Ker tega ni več, se umikajo. Paša je v gorskem svetu koristna, le erozija na strmih delih z revno rušo je zaradi preobremenitve s težo govedi prevelika. Z njo je treba smiselno kolobariti in živino vsakih nekaj let spustiti tudi v zavarovane predele. Na ta način se širijo rastline, v začetni fazi se omeji zaraščanje. Če pogledamo Golico, so narcise prilagojene prav košnji in pozni paši. Ker tega ni več, se njihova množičnost zmanjšuje, ni jih več toliko kot nekoč. Na zaraščajočih pobočjih Porezna murk skoraj ni več najti. Drugače je na delih, kjer se ponovno pase, tam so spet pogostejše.
Kraljice gora – alpska možina – so spet pomodrile nekoč košene južne strmine kljub bojazni, da paša vsakih nekaj let pomeni konec za te lepotice. Konec zanje pomeni zaraščanje z grmovjem. Paša na Poreznu je precej agresivna, govedo je na Medrcah dokaj poškodovalo rastišče in klasično nahajališče panonskega svišča. Na popolnoma steptanem govejem počivališču njegovo uspevanje ni možno. Pašnik bi bilo koristno vsaj za nekaj časa umakniti. Ga je pa ravno paša “prinesla” na sam vrh Porezna. Dinamiko je treba upoštevati.
Velika večina rastlin se je v evoluciji razvila na tleh, revnih s hranili. Je kmetijska revolucija v 20. stoletju naredila naravi več škode kot industrijska v 19. stoletju?
Vsak prehitri razvoj, ki ne upošteva narave, prinese neljube posledice. Obe revoluciji sta zemlji škodljivi, le da je ta trenutek kmetijska še vedno v vzponu, ker so potrebe človeštva vedno večje. Rastline si znajo same pomagati s hranili, saj nekaterim uspeva celo v tleh skladiščiti zračni dušik kot uporabno gnojilo, če prav s pomočjo simbiotskih bakterij (detelja in jelša). Lep primer je uspevanje mesojedk na skrajno revnih barjanskih tleh. Rastline so se morale prilagoditi na pritrjen način življenja. A tu je treba takoj dodati, da samo z naravnimi vrstami človeške civilizacije ne bi bilo, razen v tropih v omejenem številu. Samo tam ni treba nič delati, le sadove obiraš.
Ko se je človek preveč namnožil, je moral zapustiti ta raj. V Sredozemlju, kjer je že zima, je treba imeti hrano na zalogo. V alpskem svetu, kjer živimo mi, je še kruteje, mrzli del leta traja predolgo. Zato se je človeška civilizacija lahko razširila šele takrat, ko je človek z izborom in žlahtnjenji dobil nove sorte z bogatejšim pridelkom, ki so mu omogočale preživetje.
Težava današnje kmetijske politike je njena usmerjenost v zgolj intenzivno kmetijstvo, ki ga potrebujemo za prehrano tako velike populacije. Ne razumemo več naravnega kroženja, s pravilnim sonaravnim kolobarjenjem bi preživeli tudi danes. V Sloveniji danes obdelujemo neprimerljivo manj površin, v hribovitem svetu skoraj ni več njiv. Ravninski svet smo pozidali, na nekdanjih njivah se pase živina ali pa se travniki gnojijo tako intenzivno, da je prva košnja opravljena že pred prvim majem. Čakati cvetenje in samosejanje je za kmeta izguba denarja. A to pomeni izgubljanje raznolikosti rastlin in posledično tudi živali. Kje so tisti pisani obronki med travniki in njivami, kjer so gnezdile ptice, brenčali čmrlji, kjer si nabral gozdnih jagod, posesal čmrljev med in se prestrašil zelenca, goža ali modrasa? Ne nasprotujem intenzivnemu kmetijstvu, pridelati moramo dovolj hrane, vendar je treba izkoristiti naravne načine, ki so jih uporabljali naši predniki, danes pa nam jih s toliko več znanja ne uspe uporabiti. Smo popolnoma neoskrbni, kmalu bomo tako gozdnata dežela, kot smo bili na začetku. To seveda ni narobe, le pisanosti in preživetja ne bo več.
Zaradi večjih dobičkov smo tudi v gozdove navlekli monokulturo, ki nas zdaj tepe v obliki lubadarja. Razumeti moramo, da je naravno zaraščanje odprtih površin hitro, boljše, vrstno bogatejše in mu ni treba pomagati s pogozdovanjem. Zaradi večjih zaslužkov enkrat intenzivno pogozdujemo, drugič intenzivno kmetujemo, tretjič intenzivno varujemo, vsako pretiravanje pa nas kaznuje. Kako poskrbeti za Naravo z veliko začetnico, ne razumemo in ne znamo več, ker smo na celovit pristop do nje popolnoma pozabili; prenos tega znanja s prejšnjih generacij se je zaradi intenzivnega izobraževanja žal prekinil.
Zavest o potrebi varovanja narave se je v 19. stoletju rodila v gorah. Danes o ohranjanju narave in dediščine veliko govorimo. Je možno pričakovati izboljšanje tudi z evropskimi omejitvami v načinu gospodarjenja, ki obravnavajo tudi gorska območja?
Ohranjanje bi spodbudili s čimprejšnjim usmerjanjem dejavnosti v zaščito dediščine kot tržnega produkta. Če kmet lahko trži svoj pisani travnik kot naravno vrednoto in ga samo za ogled prodaja tujcem ter jim postreže še z zelo kakovostnim mlekom, je ta turistični produkt uspešen. Sonaravno gospodarjenje bo vračalo raznolikost rastlin in tudi živali, narava potrebuje različne opraševalce in predelovalce. S tem bi se povrnila tudi kulturna krajina z vsemi običaji. Če ne bomo pohiteli, bo to le še nostalgija. Za ta namen so denarna nadomestila smiselna; če pa so predpisa na samo po meri evropskih nižinskih travnikov, za nas niso rešitev. Treba je malo več strpnosti, razumevanja in celovitega znanja. V ta krog so vključene različne stroke, ne le kmetijstvo. Žal tega celovitega pogleda danes v dobi informatike primanjkuje.
V svoji biološki raznovrstnosti je Slovenija vroča točka Evrope. To danost moramo prepoznati, jo spoštovati; vzdrževanje da ali ne tako ni več vprašanje. Če jo kot vrednoto vključimo v gospodarski razvoj, je trajnostno ohranjanje narave zagotovljeno. Potrebujemo le celovito znanje in dobro upravljanje ali management, kot se temu danes strokovno tako rado reče. V resnici lahko to opravi nešolan kmet, ki se je od očeta naučil umnega gospodarjenja. Njegova fakulteta je bila narava, ki ga je vsakič, ko je ni upošteval, okrcala. Danes ta prenos nadomeščajo subvencije, odškodnine, zavarovalnine … Pa nikakor nisem proti zavarovanjem, vendar ne v primerih, ko gojimo koruzo na prodnatih tleh, kjer vsi vemo, da jo prizadene suša. Za svojo lahkomiselnost pa dobimo še odškodnino. Take in podobne neumnosti danes počnemo.
Svet se zelo trudi, da bi travnike, ki jih je človek v svoji zgodovini že spremenil, vsaj delno vrnili v prvotno obliko, a v katero?
Seveda lahko o tem razpravljamo. Naša pretekla civilizacija je bila zelo raznolika in ekološko naravnana, ni imela velikega ogljičnega odtisa, stavbe so bile prirejene okolju. V tem prostoru je ustvarila kulturno krajino. Ali jo znamo obdržati, smiselno nadgraditi? Z izgubo pisanih travnikov se nam biološka raznovrstnost rastlin in živali manjša, z izgubo visokodebelnih sadovnjakov izgubljamo najlepše arboretume in mnoge ptice. Le kdo bo potem prišel v ta mali, pusti košček sveta in nam prinesel denar? Hrane ne pridelamo dovolj, lesa ne znamo nadgraditi v izdelke najvišje kakovosti. Slovenija ima možnosti biti butična dežela, ki nas lahko preživlja. Če ne znamo pridelovati in izvažati svoje raznolikosti, je ne znamo ohraniti in tržiti, potem nam ni pomoči. Če delamo in ponujamo tisto, kar vsi, smo težko konkurenčni.
Še vedno se dogaja, da ljudje kljub prepovedi iz narave jemljejo zaščitene rastline. Je res, da nam tujci pred našimi očmi ropajo rastlinske primerke?
To je zelo res! Na to opozarjam že veliko let, zelo javno vsaj od 1995. A spet nas tepe nezavedanje, da so neprecenljive vrednosti tudi rastline, ki jih imamo mi veliko, drugi pa jih že dolgo nimajo več. Taki so na primer zvončki. Tega nismo cenili dovolj, za nas so bili to samo raziskovalni poligon in prav nič tržni. Skrajni čas je, da seznanimo Evropo, da je Slovenija zelo striktna pri varovanju svojih rastlinskih in živalskih vrst ter narave same. Svet mora vedeti, da v naši “učilnici” zaklade lahko le proučuje, ogleduje in fotografira, seveda za primerno plačilo. K nam prihajajo evropski vrtnarji po primerke za žlahtnjenje ali prodajo. Na spletu lahko od tuje spletne firme kupite celo semena naših endemitov ali ogroženih vrst, nabranih v Sloveniji. Za dobro ceno lahko kupiš semena rastlin iz Triglavskega narodnega parka; v naravi nabrane rastline lahko kupite na sejmih v tujini. Nič drugačen ni niti znanstveni svet. Že večkrat sem zalotil strokovnjake, ki pri nas brez naše vednosti nabirajo material za svoje raziskave. Tega je veliko. Svoje izdelke lahko prodajamo mi, ne pa tujci. Naravi prijazna ekonomija mora biti naš moto. A narave ne smemo le izropati, presaditi v lončke in nato ponujati na tujih sejmih.
V edinem narodnem parku, ki pokriva le manjši del Slovenije, je premalo nadzornikov, za nameček imajo še premajhna pooblastila. Je možno od praviti njihovo nemoč?
Pri nas smo imeli zelo dobro razvito gorsko stražo, še dobro vem, da so te takoj opozorili na kršitve. Večina naših naravovarstvenikov ima danes toliko dela za računalnikom, da ne uspe v naravo. Vse smo tako zbirokratizirali, da pozabljamo, kje je bistvo varovanja – v naravi sami. Na kongresih alpskih botaničnih vrtov v tujini, ki zajemajo tudi terenske oglede, nismo smeli nabirati rastlin niti za znanstvene herbarije. Tam imajo vsi pooblastila za varovanje. Le védenje, da je ropanje kaznivo, ljudi odvrača od tovrstnega početja. Na turističnih sejmih in pri oglaševanju v tujini bi morali propagirati našo raznolikost in dejstvo, da je naša narava samo za oglede, kazni za trganje pa velike. A tega si še ne upamo narediti.
Obiskovalci želijo v neomadeževane kotičke, ki so se zaradi “nerazvitosti” ohranili v robnih pokrajinah Evropske unije. Princ Charles s svojim skladom pomaga ohranjati trajnostni turizem v Transilvaniji. Ohranjanje narave nas pravzaprav nič ne stane, je le odraz naše vzgoje. Se ta namen odraža tudi v gospodarjenju z vrtom, za katerega ste odgovorni?
Ta potencial moramo izkoristiti, drugače nismo vredni zakladov, ki jih imamo. O tem priča že vsaj dva tisoč let znana zgodbica o talentu. Tistemu, ki z njim ni znal gospodariti, so ga vzeli. V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani se trudimo že veliko let, da bi naše avtohtone rastline prikazali doma in v svetu. To so počeli že Valvasor, Scopoli in drugi, to je počel Hladnik, ko je pred več kot dvesto leti ustanovil Vrt domovinske flore. Premika se, a zame prepočasi. Vrt ni v zavidljivem finančnem stanju, že štiriindvajset let se kot direktor borim za njegovo preživetje. Dobro vem, da smo uspešni, o naših rastlinah smo napisali mnogo knjižnih del, ki jih tujci kupujejo. Prihajajo k nam z željo, da jim našo naravo predstavimo v naravi, navdušeni so nad njeno raznolikostjo. V Ljubljani smo uspeli s sajenjem avtohtonih rastlin v glavnem cestnem križu – Slovensko cesto smo zasadili z malim jesenom, Gosposvetsko s črnim gabrom in Dalmatinovo z mokovcem. Mestna občina Ljubljana nam je zares prisluhnila pri uvajanju avtohtonih vrst skupaj s čebeljo potjo, ki te še dodatno promovira. Največje nakupovalno središče BTC City je prisluhnilo zgodbi o avtohtonih rastlinah in letos delilo njihova semena. Turizem Ljubljana že nekaj let ob dnevu Zemlje podarja meščanom sadike rastlin, ki jih v ta namen pripravimo v vrtu. Z različnimi predavanji in delavnicami skušamo po različnih delih Slovenije spodbuditi zavest o naši rastlinski pestrosti. Ne nazadnje smo razvili tudi nekaj dobrih tržnih izdelkov: sorte naših zvončkov, vzgojene v našem vrtu, v Evropi dosegajo cene nad sto evrov. Sorte ciklam, ki smo jih opisali, nimajo še tako visokih vrednosti, a dobivamo naročila iz Nemčije, Rusije in od drugod. Zavirajo nas administrativne omejitve, ki nam ne dovoljujejo zaposlovanja. Vrt kot dejavnost ni zadostno financiran, zato smo primorani s trženjem vzdrževati osnovno dejavnost, namesto da bi jo nadgrajevali. Dejstvo je, da se iz zgodbe o talentih še po dva tisoč letih nismo ničesar naučili. Čeprav ustanova s trdim delom dosega svetovni vrh, nima finančne podpore, da bi v njem tudi obstali.
Če se vrneva h goram, kaj vas v gorah najbolj žalosti in česa se najbolj veselite? Kako vidite v prihodnosti razvoj naše gorske divjine?
Gora ne znamo več uživati kot nekoč. Ljudem so le poligon, kako čim hitreje na vrh in s čim več porabljenimi kalorijami nazaj. Hitimo za bedno objavo na Facebooku ali kje drugje. Vedno manj jih opazujemo in doživljamo kot celoto, izgubili smo spoštovanje do njih. Zaradi ozkega gledanja se tudi pri varovanju prevečkrat zaletavamo iz ene skrajnosti v drugo, po željah Evrope postavljamo varovanje ene rastline pred drugo. V naravi ni ločevanja, narava je povezava vseh dejavnikov.
Najbolj se v gorah seveda veselim rastlin, zaradi njih sem tja začel zahajati. Uživam v skalah, kjer uspevajo v najskromnejših razmerah. Kaže, da je enako kot pri ljudeh – kjer je stres, so najlepše. Najlepši so večeri, kadar se utrujen od celodnevne hoje po sončnem zahodu, ko me strese mraz, spravim v kočo in čakam novo sveže jutro med svežimi rastlinami. Časa za take užitke imam malo, zato so toliko lepši.
Za preživetje gorske divjine me ne skrbi. Človek je tisti, ki lahko potegne krajši konec. Od njega je odvisno, ali bo znal živeti z njo v sožitju in uživati njene sadove ali bo zanje prikrajšan. Narava bo ostala, taka ali drugačna, in se ponovno razvila.
Anka Rudolf
