Planinski vestnik 2016/02
Chamonix močnejši od Sorbone
Za začetek opozorilo oz. opravičilo: Francija je dežela kratic. V vsakdanjem pogovoru kratice nastopajo kot besede, zato jih bo veliko tudi v mojem besedilu, saj se jim za razlago zamotane organizacije reševanja ne morem izogniti.
Zgodovina PGHM (PGHM – Peloton de gendarmerie de haute montagne – skupina žandarjev za visoke gore. Izgovori se pe že aš em; v Chamonixu je enak našemu GRS) je tesno povezana z zgodovino reševanja v dolini Chamonixa nasploh. V petdesetih letih so bili za reševanje zadolženi vodniki (La Compagnie de guides – Društvo gorskih vodnikov), ENSA (École Nationale de Ski et d’Alpinisme – Šola za smučanje in alpinizem) in EMHM (École militaire de haute montagne – vojaška šola za gorništvo). Prave gorske reševalne službe ni bilo. Nesreča mladih alpinistov (Afera Vincendon-Henry: 22. decembra 1956 sta se alpinista, študenta Jean Vincendon (24) in Francois Henry (22), želela povzpeti na Mont Blanc po grebenu Brenva. Njun vzpon je slabo vreme spreobrnilo v pravo dramo. Nad višino 4000 m sta se izgubila. Vsi poskusi reševanja so bili neuspešni. Do njih je sicer priletel helikopter sikorsky, a se je razbil v snegu. Dva alpinista in dva pilota so bili nepoškodovani, a pilota zelo izčrpana, tako da sta reševalca najprej njiju spravila do koče Vallot, ponesrečenca pa sta dala ”na varno” v razbitine helikopterja. Po njiju sta se hotela vrniti kasneje, a je poslabšanje vremena to preprečilo. Tragedijo so z daljnogledom spremljali iz Chamonixa; vojska pa je na voljo dala primerne helikopterje šele, ko so bili v nevarnosti tudi njihovi reševalci. Ko so preleteli razbitine helikopterja, ni bilo več vidnih znakov življenja. Nesreča mladih alpinistov je sprožila veliko polemik o neorganiziranosti reševanja. Društvu gorskih vodnikov in vojski so očitali neupravičeno čakanje. Kar nekaj dni je trajalo, da se je pod vodstvom Lionela Terraya organizirala ekipa reševalcev, ki je do ponesrečencev poskušala priti peš, a na žalost so bili prepozni. Mlada alpinista sta po desetih dneh podlegla izčrpanosti in mrazu.) je sprožila polemike o strukturi in (ne)organiziranosti reševanja. Leta 1958 so sprejeli zakon, ki je narekoval organizacijo profesionalnega reševanja v gorah. Še istega leta je bila ustanovljena Groupe Spécialisé de Haute Montagne (GSHM – Skupina specialistov za visoke gore). Od takrat naprej obstaja tudi uradni pravilnik reševanja v gorah Francije. Za organizacijo reševanja v posameznem departmaju je odgovoren njegov glavni uradnik, prefekt. On odloča, kdo je zadolžen za reševanje. Povsod drugje, razen v Chamonixu, se po tednih izmenjavajo reševalci PGHM in CRS (Compagnies républicaines de sécurité – državne enote za varnost). CRS v Chamonixu samo izobražuje svoje pripadnike za delo v drugih departmajih, za reševanje je zadolžena izključno PGHM.
Gorski reševalci v Chamonixu so gotovo med najbolj zaposlenimi v celi Franciji, če ne kar na svetu (to je izključno moje nepreverjeno mnenje). Dejansko ne mine dan, da ne bi poletel reševalni helikopter. O tem, kako je biti reševalec v obleganem masivu Mont Blanca, sem se pogovarjala z edino žensko predstavnico elitne ekipe, 33-letno Alice Coldefy, s katero se dobro poznava, zato sva se tikali. Da vas še malo bolj motiviram za branje intervjuja, naj povem, da je bila prav ona tista, ki je našla črno skrinjico letala Germanwings, ki ga je pilot načrtno strmoglavil v francoskih Visokih Alpah.
Foto: arhiv Alice Coldefy
Alice, si prva ženska, ki ji je uspelo vstopiti v elitno skupino gorskih reševalcev, PGHM Chamonix. Si ponosna na to in kakšna je bila tvoja pot do tega delovnega mesta?
To se mi ne zdi nekaj, na kar bi bila ponosna, ampak nekaj normalnega. Sicer prihajam iz Pariza, kjer sem veliko plezala na umetnih stenah in v Fontainebleauju. Tudi tekmovala sem na državnih prvenstvih, a le dve leti. Tekmovanja niso zame. Kasneje sem začela pripravljati listo vzponov, potrebnih, da bi postala inštruktorica plezanja (BE escalade). Za to je treba kar nekaj večraztežajnih opremljenih in trad (Trad smeri – neopremljene smeri, kjer moraš sam sproti nameščati varovala – metulji, zatiči …) smeri. Chamonix je idealen kraj za to. A postopoma sem malo ”zašla” in želela sem le še plezati v gorah in turno smučati. Zato sem se pri 23 letih preselila v Chamonix. Seveda sem si morala najti delo. Vedela sem, da se ne bo ravno ujemalo z mojo izobrazbo – doštudirala sem moderno književnost na pariški Sorboni – a bilo mi je vseeno, samo da sem lahko ostala blizu gora. Tako sem s pomočjo Centra za zaposlovanje po naključju našla delo kot GAV (Gendarme adjoint volontai re – prostovoljni pomočnik žandarja). V Centru za alpinistično izobraževanje žandarjev (CNISAG – Centre national d’instructon de ski et d’alpinisme de la gendarmerie) – sem bila skladiščnik. Šlo je za izključno pisarniško delo
Torej si začela delati na žandarmeriji po naključju in ne zaradi želje postati reševalka?
Ja, čisto po naključju. Na Centru za zaposlovanje sem videla oglas in ker dela ni bilo veliko, dvajset ur na teden, sem vedela, da bom imela dosti časa za plezanje v gorah, kar je bil moj prvi cilj. Pojma nisem imela o možnostih drugih delovnih mest, ki so na voljo pri žandarmeriji. Tam sem delala štiri leta in počasi sem začela spoznavati tudi delo gorskih reševalcev. Ker sem veliko plezala v gorah, sem se prijavila na sprejemne izpite za gorske vodnike in leta 2009 postala pripravnica. Naslednje leto sem naredila tudi državne sprejemne izpite za žandarko. Če želiš v Franciji postati gorski reševalec, moraš najprej opraviti splošno šolo za žandarje, ki jo opravijo vsi, ne glede na to, ali bodo delali v prometu, v gorah ali v pravi vojski. Sprejemni izpiti niso težki, so na ravni mature, šlo je za splošno znanje. Je pa potem malo težje prestati eno leto vojaške šole. Niti ni toliko fizično, kot je psihično naporno. Sami izpiti niso težki, a problem je, da si med tednom zaprt v šoli, nekje na sredi Francije, kjer v okolici ni nobenih gora! In predvsem gre za vojaško šolo, pravila in strogo disciplino, učili so nas tudi vojaških veščin. Izučijo te za ”osnovnega” žandarja. Šele potem pride na vrsto specializacija. Ker sem bila že pripravnik za gorskega vodnika, sem lahko takoj po končani šoli januarja 2012 vstopila v vrste reševalcev v Chamonixu. Tisti pa, ki to niso, morajo najprej v CNISAG.
Kako so te reševalci sprejeli kot edino žensko v svojih vrstah?
Ker sem že prej delala v pisarni, so me vsi dobro poznali, tako da ni bilo prav nič težko vstopiti v moško ekipo. Zelo dobro so me sprejeli, nikoli nisem imela občutka, da si kdo ne bi želel biti z mano v reševalni ekipi, zato ker sem ženska.
Kakšen je tvoj povprečen delovni teden?
Načeloma tak: en dan si dežuren in si številka 1, se pravi, da moraš biti 24 ur v DZ (drop zone – helikopterska baza v Les Bois de Chamonix) in če pride do nesreče, si prvi, ki gre reševat. Štirje smo s številko ena. Dva gresta prva v akcijo dopoldne, druga dva popoldne. Takemu dnevu sledi 24 ur počitka. Na teden imamo povprečno dva prosta dneva. Potem si 24 ur številka dve, se pravi, da greš v akcijo, če so vsi prvi že zaposleni. Številki dve sta le dva in se morata s prižgano radijsko postajo nahajati v območju 20 minut od DZ. Potem si 24 ur dežuren v pisarni, kjer sprejemaš klice. En dan v tednu je namenjen za treninge. Se pravi, da gremo lahko plezat, kamor želimo, zase. Ali pa imamo, če so helikopterji na voljo, vaje reševalnih manevrov. Poleti nikoli ni časa za to, ker je preveč reševanj, zato te vaje opravljamo bolj pomladi in jeseni.
Večino reševanj opravite s helikopterjem. Ali si že šla v akcijo peš?
Ja, nekaj reševanj smo opravili peš. Največkrat ponoči, v slabem vremenu. Helikopter lahko leti ponoči, če je lepo.
Ko si dežurna v pisarni in sprejemaš klice, verjetno sprejemaš vse vrste klicev, od resnih do smešnih?
Ja, veliko ljudi kliče, ker vidijo luči na gori in ne vedo, da ljudje hodijo ponoči na Mont Blanc. Tak ni le en klic, ampak jih je lahko 25! Zadnjič se je zgodilo, da je imela oskrbnica koče Goûter probleme z gosti, ki niso hoteli plačati prenočišča, ki ga niso rezervirali (če ležišča ne rezerviraš in spiš na hodniku, si dolžan plačati 75 evrov, kot da bi spal v postelji). Na srečo smo uspeli zadevo umiriti po telefonu, saj je skoraj prišlo do pretepa.
Ko sprejmeš klic ljudi v težavah, se moraš ti odločiti, ali sprožiti reševanje ali ne?
Nikoli sama ne sprejmem te odločitve. Vedno sta poleg zdravnik in še en reševalec. Skupaj z njima in seveda s pilotom naredimo analizo situacije. Velikokrat gre le za ljudi, ki so zašli. Tem lahko pomagamo po telefonu. Ko nam pošljejo SMS, dobimo njihove koordinate GPS, jih lokaliziramo na karti in jih vodimo. Pogosto smo tudi psihologi, saj nas ljudje kličejo, ko so utrujeni in želijo, da jih pridemo iskat. A tega ne počnemo. V Franciji je prepovedan prevoz nepoškodovanih ljudi s helikopterjem. Zato je prepovedan tudi heliski. So ljudje, ki rečejo, da nam plačajo vse stroške, če jih pridemo iskat, a to je nemogoče. Če so v steni ali na gori sredi poletja, ko ni mraz, jih pustimo, da preživijo noč pod zvezdami. Vedno več ljudi je, ki si želijo gora, avanture, a ko se znajdejo v njej, obupajo in se ne potrudijo. Ljudi, ki pokličejo prehitro, poskušamo motivirati, da se rešijo oz. sestopijo sami. Če po analizi ugotovimo, da niso sposobni, da nimajo izkušenj ali potrebne opreme, jih gremo iskat, ker bi se lahko ponesrečili kasneje, tega si pa ne moremo privoščiti. Včasih zadošča že, da jim rečemo, da so na dobri poti; to jih spodbudi, jim da samozavesti in se sami rešijo iz težav.
Ali se zgodi, da morajo ponesrečeni plačati za reševanje, če npr. resnično niso bili dobro opremljeni ali če so bili pijani?
Ne, nikoli, reševanje je brezplačno. Odkar sem reševalka, se je le dvakrat zgodilo, da so morali plačati, ker so se zlagali. Letos nas je ekipa švicarskih alpinistov klicala iz stene Les Courtes, češ da imajo ozebline. A ni jim bilo prav nič hudega, zato je šel primer na sodišče in so plačali 3000 evrov kazni. A načeloma ni veliko izkoriščanja sistema. Glede alkohola – pijanih alpinistov še nismo reševali. Se pa zgodi pozimi, da komu postane slabo na smučišču, ker je prejšnji večer pregloboko pogledal v kozarec.
Koliko vas je v ekipi reševalcev?
Reševalcev nas je 35, brez oficirjev, tajnic in pomočnikov.
Je bilo to lepo vroče poletje reševalno bolj ali manj zahtevno?
Letošnje poletje je bilo precej mirno. Predvsem ko sem bila jaz dežurna, ni bilo resnih nesreč. Pravim, da prinašam srečo, in da morajo iti ljudje v hribe, ko sem jaz v DZ. Povprečno na leto opravimo 1500 reševanj. Poleti lahko število reševanj na dan niha od 0 do 18. Seveda je zelo odvisno od vremena. Rekla bi, da povprečno opravimo po štiri reševanja na dan. Mogoče še to: v Chamonixu 24 ur na dan pokrivamo masiv Mont Blanca. Vsak drugi teden pokrivamo tudi območje celega departmaja, Visoke Savoje. Izmenjujemo se z reševalci PGHM iz Annecyja. Ker sem še mlada, ne rešujem na območju departmaja, potrebnih je pet let izkušenj. Izmenjavata se tudi helikopter in ekipa v njem; en teden je helikopter in pilot PGHM, naslednji pa helikopter civilne zaščite.
Imaš rada svoje delo, so ljudje hvaležni, ko jim pomagaš?
Ja, svoje delo imam zelo rada. So ljudje, ki so res hvaležni in ti potem npr. prinesejo buteljko vina. Veliko je tudi takih, ki se ne zavedajo dobro, iz česa smo jih rešili, ali ki so celo jezni na nas, ker nismo prišli hitreje. Jemljejo nas, kot da je samo po sebi umevno, da smo jih prišli iskat. No, to je tudi res, smo pač javna služba. Niso toliko hvaležni, a to me ne moti.
Ali ti je kaka reševalna akcija še posebej ostala v spominu?
Hm … Mogoče reševanje z Aiguille du Jardin (greben Aiguille du Jardin vodi na Aiguille Verte). Bila je nevihta in helikopter me je odložil poleg dveh alpinistov, ki ju je slabo vreme ujelo na vrhu gore. Ker se je nevihta že razbesnela, nas helikopter ni mogel pobrati. Tako smo si poiskali manjše zatočišče in tri ure čakali med močnim bliskanjem in grmenjem. Prvič sem čutila brenčanje čebel, ko je ozračje tako naelektreno, da ti gredo lasje pokonci in vse kovinsko, kar imaš na sebi, brenči. Seveda smo takoj vso opremo, cepine, komplete, metulje odložili daleč stran od nas. Ko se je nevihta malo umirila, nas je helikopter le pobral.
V kakšnih odnosih ste z reševalci iz Italije in Švice?
Delo imamo razdeljeno. Če nas pokliče kdo, ki je npr. v Švici, kar se pogosto zgodi na območju Le Toura, najprej pokličemo švicarske reševalce, povemo, da je prišlo do nesreče in da bo hitreje, če jih gremo mi iskat. Se pravi, lahko rešujemo na njihovem območju, a le z njihovim dovoljenem. Če se nesreče zgodijo na grebenih, npr. Grandes Jorasses, gremo po navadi v akcijo mi.
Katere so najpogostejše nesreče?
Poleti je najpogostejša višinska bolezen v koči Vallot, pozimi pa poškodbe ramen na smučiščih.
Ramen, ne kolen?
Ramen.
Je bilo letos zaradi visoke vročine več reševanj zaradi padajočega kamenja?
Niti ne. Lani je bilo kar nekaj primerov, ko so bili ljudje ukleščeni pod skalnimi bloki. Letos je bilo mogoče več reševanj iz Walkerjevega stebra, res da zaradi padajočega kamenja, a po mojem mnenju bolj zato, ker so bili pogoji res dobri in je bilo v njem veliko navez.
Letos so vas poslali tudi v izjemno akcijo: iskanje ostankov žrtev nesreče letala Germanwings. Verjetno ni bilo ravno prijetno brskati med deli letala, prtljage in žrtev?
Iz enote PGHM Chamonix so tiste, ki smo bili tedaj na voljo, poslali na prizorišče nesreče. Na srečo smo bili med zadnjimi ekipami, ki so prišle tja, in za pobrati ni bilo več veliko ostankov, razen črne skrinjice in oblek. Res je bilo že ”pospravljeno”, nisem videla ostankov teles. Prve ekipe, reševalci iz Briançona in Grenobla so imeli težko delo, saj so morali vsak delček telesa dati v posebno vrečko za identifikacijo. Sicer je samo delo potekalo tako, da so nam zjutraj ob prihodu na dobro zavarovani kraj določili, v katerem predelu iskati in čistiti.
Ravno tebi je uspelo najti najpomembnejše za razjasnitev nesreče – črno skrinjico. Bi to pripisala sreči, ženski intuiciji ali čemu drugemu?
Ne vem, vedno rada opravim nalogo, ki mi jo dajo, in že od nekdaj rada iščem. Vedela sem, da je bilo pred mano že veliko ljudi in nisem si rekla, da jo bom našla, ko bom prišla. Ko sem bila tam, sem rekla sodelavcu: ”Pojdiva pogledat tja, kaže, da je veliko stvari.” Res sva potem odkopala nekaj črnega, na videz zažganega. Sprva nisem bila gotova, če je to res črna skrinjica. Ko so potrdili, sem bila zelo vesela.
Pa ti kot ženski ni delo reševalke nikdar preveč fizično naporno?
Ne, niti ne. S helikopterjem je delo precej olajšano. A vseeno je treba paziti na pravilen položaj, da zaščitimo hrbet, saj se veliko priklanjamo, nosimo. Nahrbtnik za reševanje je precej težek, okoli 20 kg. Tudi fante boli hrbet, ker večinoma ne pazijo na tehniko. Jaz zdaj dam nahrbtnik najprej na mizo ali na nekaj višjega in šele potem na hrbet. Nisem še naletela na reševanje, ko nečesa ne bi mogla izvesti, ker bi bilo preveč fizično naporno.
Kaj počneš med dnevi, ki so namenjeni treningu?
Letos so bile odlične razmere v hribih, tako da sem opravila veliko tur, nisem toliko plezala v plezališčih ali umetni steni kot po navadi.
Kateri vzponi oz. ture so ti ostale v najlepšem spominu?
Freneyski stebri, lansko zimo sem bila v Patagoniji, kjer sva se s prijateljico povzpeli na Agujo Poincenot, 3002 m, levo od Fitz Roya.
Martina Čufar Potard
