Ne, hvala. Potrebujemo kulturo gora.
Ko je bil Fabio Bristot povabljen k razpravi o uvedbi »gorniškega ali planinskega dovoljenja,« je najprej zavrnil povabilo, a šele po tem, ko je nekajkrat globoko vdihnil. Nato se je odločil, da bo o temi razmislil in odgovoril z analogijo, ki po njegovem mnenju najbolje osvetli bistvo težave.
Ali se človek nauči voziti zato, ker ima vozniško dovoljenje v denarnici, ali zato, ker se je učil od staršev, starejših bratov in sester, postopoma spoznal prometna pravila, razvil občutek za varnost in postal zrel voznik? Po Bristotovem mnenju je odgovor jasen vozniška kultura se ne začne z dovoljenjem, temveč z izkušnjo, odgovornostjo in učenjem.
Zato tudi gorniško dovoljenje ne more biti rešitev. Bristot poudarja, da mu takšna ureditev odvzema svobodo, ki jo išče v gorah (vsaj tam), hkrati pa je poskus regulacije nečesa, kar po svoji naravi ni mogoče regulirati. Gore niso ceste, niso plaže. So prostor, kjer se svoboda sreča z odgovornostjo.
Kot dolgoletni gorski reševalec in promotor preventive (od leta 1994) Bristot ne verjame, da bi dovoljenje rešilo težave, ki jih želimo nasloviti. Prava rešitev je kultura gora, tista, ki se ne pridobi z izpitom, temveč z odnosom, ponižnostjo, učenjem in spoštovanjem narave.
Organizacijski zapleti, kot so milijoni ljubiteljev gora, stotine tisoč rednih obiskovalcev, tujci, zavarovanja, nadzor in sankcije po njegovem mnenju idejo postavijo na rob izvedljivosti. A še bolj kot to ga moti, da bi takšna ureditev odvračala pozornost od bistva.
Bristot verjame, da je bila ideja gorniškega (planinskega) dovoljenja zgolj provokacija, morda celo poletna potegavščina, ki je omogočila resen pogovor o tem, kar je zares pomembno: o gorski kulturi. O tem, kako se učimo, kako rastemo, kako spoštujemo. O tem, kako se v gorah ne išče potrdil, temveč pristnost.
V času, ko se razprave pogosto vrtijo okoli regulacije, Bristot poziva k razmisleku: naj se energija usmeri v vzgojo, ne v birokracijo. Brez dovoljenj. Z več kulture.
