Boris Režek: Snežinke so se s škrabljajočim šuštenjem pokladale na plast, ki je vedno bolj rasla nad razhojeno gazjo, drevjem ob poti in strehami senikov. Iz metežne megle so vstajale le zrahljane, temačne sence in spet ostajale v migotajoči pregraji.
Naposled je bila povsod le sama enakomerna belina. Gaz je bila že docela zametena in strmal se je zravnala v planoto. Nikjer ni bilo nobenega drevesa, še lese ne, da bi jo lahko preklel, ker bi moral kobaliti čeznjo.
Zdavnaj bi že moral priti na Kal. Nekje sem zgrešil smer in zaneslo me je na Senožeti, da sem zdaj v bližajočem se mraku opletal v neznano praznino. Nekam sem pač moral priti na tem tavanju gor in dol. Poganjal sem se po vesini, ko je vstala na tleh pred mano nejasna senca, da sem naglo zavrl.
Gaz! Malo prej je nekdo prečil pobočje. Do kobali se je pogrezal v sneg in opiral na nekaj polenu podobnega. Silil je navzdol, kajpak v vas.
Zadovoljen sem sledil razritim stopinjam. Lučaj naprej pa sem naletel na razgažen sneg, kjer je neznanec počival in odložil nekakšno breme. Tam sem na snegu opazil liso krvi, ki je metež še ni povsem prekril in še hitreje sem se odgnal po sledi.
Na deset korakov sem razločil sključenega moža in že hotel klikniti nadenj, ko sem opazil, da nosi na plečih uplenjeno srno in se opira na puško. Tedaj se je mož nenadoma ozrl in oboje vrgel od sebe. Nekaj je zavpil, zaklatil z rokami potem pa skočil po strmali navzdol in se zgubil v metežu.
»Stoj, kaj se bojiš…« sem zakričal. »Počakaj, da greva skupaj!« Zaman sem se tako drl. Ni me poslušal in glasove je tudi jemalo hlastno šelestenje snežink. Zdaj sem imel zlodja! Srno, ki je bila pravzaprav srnjak, in nabit, zarjavel pihalnik.
Le malo manj naj bi se mož prestrašil, pa bi mi lahko poslal točo debelih šiber v pozdrav. Srnjad je bila že v lovopustu in jasno je bilo, da gre za divjega lovca.
Spet sem bil na istem kraju. Ni mi kazalo, da bi šel za stopinjami, ker jih je mož gotovo zapletal, da bi ga ne izdale. Še dosti sveta je utegnil obiti, preden se bo po kakšni grapi in goščavju presmukal do doma.
Vas je vsekakor morala biti blizu, in do prve hiše bom že še vzdržal. Puško sem zložil in jo vtaknil v oprtnik, srnjaka pa zadel na pleča in res s težavo ril naprej Srnjak je bil preklicano težak in docela se je že zmračilo. V gostem metežu nisem mogel upati, da bom ugledal luč, ki bi me privedla do kakšne domačije. Zdaj mi tudi ni bilo, da bi se zatekal kamorkoli. Zaradi plena sem moral prav h Kvasu, s katerim sem bil dobro znan. Z njim bova potem že dognala, kako in kaj.
Na srečo je svet precej visel in naenkrat sem se znašel pri skupini krivenčastih jesenov in jo tudi spoznal. Prišel sem do korita, kamor so gonili napajat živino, pot v vas je bila zgažena. Vendar sem raje zavil v sadovnjak in obšel nekaj hiš, preden sem že v temi zavil na dvorišče.
Prav tedaj je Kvas s svetilko v roki prihajal iz hleva in je kar odstopil, ko me je vsega zasneženega ugledal v krogu rumenkaste svetlobe.
»Ti si?« se je zdrznil. »Od kod te je prineslo v takem. Saj še v dno ni moč, kaj šele na Planino.«
»Luč v kraj!« sem zasopel v poslednjem naporu in spustil srnjaka razse.
»Vidiš, da sem jagal.«
Upihnil je svetilko, pograbil srnjaka za zvezane noge in ga zanesel v klet. Medtem sem snel smuči in se otepel, kolikor se je dalo. Gospodinja se je v veza obračala pred pečjo in je samo pokimala od dela. V hiši sem kar padel po klopi, tako sem bil zbit.
Kvas je nekako čudno pogledoval, ko je prižgal luč in sva se videla čez mizo. »Kje si ga snel?« je vpraševal. »Menda zgoraj pri studencu, kamor hodi srnjad obirat robidovje. — Nisem mislil,« je zmajeval z glavo. »Saj je zato tako malo divjadi, če jo že smučarji pokate in povrh še v lovopustu.«
Postavil je zelenko na mizo in nalil zajetna kozarca. Tudi hleb kruha se je znašel poleg in hitel sem ga kosati, da nisem utegnil odgovarjati.
»Cvrček bo koj,« je potem momjal naprej in se namuznil pod košatimi, rdečkastimi brki. »Saj soka in krompirja sem že sit.«
Po večerji, ko sem se dodobra ogrel in odteščal, sva še posedela. Gospodinja se je z otroki spravila spat in utegnila sva se pogovoriti. Stopil sem na prag. Še je snežilo in tako na gosto, da bi skoraj ne videl roke pred seboj.
»Do jutra ne bo nobenega sledu,« sem presodil. »Kdor je že bil, bo zaman iskal kje je pustil srnjaka in puško. Še tega ne bo vedel, kdo ga je splašil.«
Kvas se mi je režal, da si izmišljam tako neumno zgodbo, ko sem mu vse natančno povedal in ga vpraševal, kdo bi utegnil biti.
»Puška ni s Kala! je odmajal z glavo, ko si jo je ogledal. »Nalašč imaš takšno, da bi jo brez posebne škode lahko zadegal v kraj, če bi bilo treba in tudi skrivaš jo v kakšnem duplu, da je tako rjava.«
»Naj bo po tvojem,« sem pribil in zlezel na peč. »Saj sem jih tudi že nekaj pospravil z njo,« sem nato se momljal, preden me je zmogel spanec. »In še jih bom, da boš vedel…«
Zjutraj so bila vrata skoraj do polovice zametena in veter je gonil prsne oblake. Drevje se je otreslo snežnega bremena in malo pred poldnem je posijalo sonce.
Nikjer ni bilo nobenega sledu. Še pot do korita je bilo treba splužiti, da je živina mogla do vode. Sosedje so tudi imeli dovolj dela s kidanjem snega, da nihče ni utegnil ovohati srnjačje pečenke; ki je je bilo toliko, da so se otroci z nami vred svetili tja do ušes.
Popoldne sem s smučmi skušal priti po sadovnjaku na bližnji rob, da bi videl po Senožetih, če le ni kdo motovilil tam okrog, a nisem prišel daleč. V globoki novini se je celo na smučeh udiralo do kolena in sneg je bil tako meljav, da so se z vseh strm ali trgali plazovi.
Dva dni ni nihče mogel nikamor. Naposled so le s tremi pari volov splužili pot v dolino, da so mogli otroci v šolo. V jasnem, mrzlem dnevu sem se poslovil tudi jaz.
Puška je ostala na Kalu. Kvas jo je lepo očistil in namazal ter jo varno spravil. Videl pa je nisem več, ker so Nemci domačijo z drugimi vred požgali, ko je bil Kvas v partizanih. Šele po vojni sva se spet sešla. Tedaj pa je že prekrival nove naprave na starem pogorišču.
Široko se je zarežal in dolg pogovor je bil, preden sva si vsaj malo razpovedala.
»Veš kaj …« se je potem oglasil. »Zadnja zima v hosti je bila huda .« Toda to najbrž ni bilo, kar je hotel povedati, ker se je tako muzal pod svojimi že malo osivelimi brki. »Tičali smo v sajasti bajti tam pod Rogatcem. Tisti čas se nam ni bilo treba bati Nemcev, ker je bilo snega do pasu in čez, da sem se spomnil na ono zimo, ko si mi prinesel srnjaka in puško …« se je zahihital.
»Si zvedel, kdo je bil?« sem ga prekinil. »Gotovo je kaj vpraševal.«
»Fantje so se režali, da bi skoraj popokali,« je komaj spravil iz sebe, tako se je muzal. »Saj so se lahko.«
»Zini že,« sem se obregnil. »Kaj me natezaš!«
»Jaz sem bil,« je naposled le povedal. »Mene si splašil, pa si bil tako dober, da si srnjaka in puško prinesel za menoj.«
»Ne boš me, ne!« sem se zjezil. »Saj si takrat sveto hotel, da sem ga jaz podrl.«
»No, poslušaj,« je povzel in se zresnil. »Vedel sem, da hodi srnjak tja gor k studencu in sem šel nadenj, ker sem bil gotov, da me v metežu nihče ne bo videl in tudi strela ne bo slišati.«
»Pred menoj bi se te ne bilo treba toliko prikrivati, sem ga opomnil. »Res!«
»Sram me je bilo,« je rekel. »In lahko me je bilo, tako da nisem maral povedati, ker bi se mi gotovo na vsa usta smejal, da sem te imel za medveda.«
»Medveda?«
»Tako je bilo. Zdelo se mi je, da nekaj lazi za menoj in sem se ozrl. V tistem metežu pa sem videl samo neko senco z razprostrtimi rokami, kakor če se medved postavi pokoncu. Zdelan sem tudi bil že tako, da nisem utegnil prav pomisliti in sem kar skočil po bregu. Še to mi ni padlo v glavo, da imam nabito puško v roki. Šele v grapi sem se zavedel, da medvedje pozimi spe in v takem snegu gotovo ne lazijo okrog. Nazadnje sem spoznal, da se mi je zaradi utrujenosti najbrž le zbledlo in sem hotel nazaj, pa si mi prihranil pot.«
»Medved!«
Spogledala sva se in se tako zarezala drug v drugega, da je gospodinja prihitela pogledat, kaj imava.
»To ime sem prinesel iz partizanov in mi zdaj tudi na vasi nihče ne pravi drugače,« je še povedal. »Samo nobeden ne ve, zakaj sem postal Medved.«
Ob vsakem metežu se spomnim te zgodbe, ki bi takrat lahko postala hudo resna, če bi se Kvas spomnil na puško. Zato nerad grem za kakšno gazjo v celo in jo rajši ubiram po svoje.
