Planinski vestnik 2019/06
Bogato življenje razumnega moža
France Zupan (1929–2019) je alpinistična legenda. Pripada generaciji, ki je začela svojo gorniško in alpinistično pot po drugi svetovni vojni, v svobodnih gorah. Bili so drugačni časi, težko jih podoživimo in razumemo, leta pomanjkanja hrane, obleke, da o plezalni opremi sploh ne govorimo. Nekaterih predvojnih plezalcev ni bilo več, potrgane so bile osebne in generacijske vezi, razvoj alpinizma je med vojno zastal in skoraj vse je bilo treba začeti na novo in povsem drugače.
Njegova zgodovina se je začela približno tako: “Trije sošolci s tedanje realke, Rado Kočevar, Srečo Pogačar in jaz, smo se v zgodnjem poletju 1946 znašli na grebenu Rinka–Skuta, trije zelenci, ki so do tedaj hodili po markiranih poteh. Šlo nam je lepo, a nazadnje se je pred nami pojavil velikanski in popolnoma gladek stolp. Na obeh straneh pa samo zrak tja dol do melišč! To je bil tisti strašni Konj, s katerega je njega dni padel nesrečni Petrič prav dol v ledeniško razpoko na severni strani. Seveda me je bilo strah, a kaj sem hotel, lotil sem se plezanja in hitro sem bil čez, pravzaprav je bilo lažje, kot sem pričakoval. Zato sem stopil še malo naprej pogledat in do vrha Skute se je kazalo samo prav prijazno skalovje. Onih dveh ni bilo za mano, zato sem šel nazaj na Konja pogledat, kaj se dogaja. Spodaj je bilo veliko govorjenja. Srečo je na vso moč prepričeval Rada, naj vendarle zleze čez Konja. A obzirni Rado je samo ponavljal: ”Ne bom vama po kvaril ture in bom šel sam nazaj …” Kaj zdaj?
Tu nastopi, kot je običajno v takih zgodbah, dobra vila, v tem primeru moja stara mama Nežka, pri kateri sem živel. Imela je travnik v Črni vasi in vsako leto je prodala kislo konjsko mrvo Posavcem, ostanek pa smo z vrvjo in škripcem spravili pod streho. In to staro, obrabljeno vrv mi je dala v nahrbtnik. Torej sem vrgel en konec dol, Srečo je privezal Rada nanj in ena, dva, tri je bil Rado pri meni. Opravljeno.” Nadaljevanje je zgodovina – zgodovina slovenskega alpinizma. Obledela kartoteka št. 48 odkrije, da je bil France Zupan, dijak gradbene tehnike, član AO in GRS Ljubljana že leta 1946. Dodeljene so mu bile hlače, srajca, nogavice … V naslednjih letih se je razvil v prepoznavnega plezalca generacije, ki je zaorala ledino novega slovenskega alpinizma. Udeležil se je prvega povojnega plezalnega tečaja na Kamniškem sedlu in prve povojne odprave v Zahodne Alpe – v času, ko se je v Chamonix še hodilo z odpravo.
Do leta 1950 je France s prijatelji preplezal prvenstveno smer v steni Kogla, smer Belač–Zupan v Šitah, Jugov steber pozimi, Čopov steber brez bivaka, Peharja in še kaj bi se dalo našteti. V dobrih štirih letih so od jahanja Konja dosegli in presegli dosežke predvojne generacije. France je sam o tem suhoparno zapisal: “Mogoče se komu zdi čas po vojni celo romantičen. Seveda ni bil. Prav gotovo pa je bilo življenje kljub pomanjkanju brezskrbno in poceni in preprosto – bili smo mladi.”
Ko je končal aktivno plezalsko obdobje, je poleg drugih dolžnosti največ časa in energije posvetil gorskemu reševanju. Član GRS Ljubljana od leta 1946 je bil priča težkih, usodnih nesreč, ki so izzvale reorganizacijo Gorske reševalne službe. Zaradi znanj, ki jih nudi mesto, je ljubljanska postaja postala organizacijsko, kadrovsko in strokovno najmočnejša reševalna enota v Sloveniji. Razmere so se s časom spreminjale, postaje ob vznožju gora so same prevzemale reševanja, Ljubljana je ostala brez dela, v akcijo je vstopila samo, kadar je bila potrebna pomoč. V teh, za delovanje postaje prelomnih razmerah je bil zaradi ugleda in organizacijskih sposobnosti France izvoljen za načelnika z nesporno avtoriteto. Odlikoval ga je prefinjen občutek za ljudi, prostor, čas in stvari. Ni bil ljubitelj dolgih brezplodnih razprav, trdovratnim je znal pojasniti, “da je sicer v vsaki stvari vgrajena določena mera kretenizma, obstaja pa meja, ki je ni pametno prekoračiti.” Med dolgoletnim načelništvom je poskrbel za nova področja dejavnosti in vzgojo novega roda gorskih reševalcev. S podporo Janeza Milčinskega je bil v Kranjski Gori opravljen pionirski poskus preživetja zasutega v plazu. Zasnoval in vodil je ambiciozno zastavljeno vajo reševanja iz velike stene, iz Aschenbrennerjeve smeri v Travniku. Po vremenskem obratu je vaja potekala v pravih reševalnih razmerah. Ugotovitev, ki je sledila: “Vse, razen vremena, deluje, kot je treba.” Ob dramatičnem zimskem vzponu v Severni steni Triglava leta 1968, ki se je kljub večdnevnemu sneženju srečno končal, je uspešno vodil reševalno akcijo in koordiniral delo reševalnih skupin, ki so utrle rešilno gaz. V tistih razmerah se je pokazala potreba po helikopterskem reševanju in tudi tu je France zastavil besedo in zoral ledino.
Lahko naštevamo, kje vse je v dolgih letih pustil svoje odtise. Njegove sledi vedno najdemo tam, kjer so naloge zahtevale delo, razum in zdravo presojo. France je bil navdušen smučar. Prijateljem alpinistom, sovražnikom smučanja, je odkrival čar in koristnost smuči. Postal je pobudnik, organizator in vodnik turnih smukov, ki so se začeli razvijati pod okriljem Planinske zveze Slovenije. S smučmi je planincem omogočil zimsko pohodništvo in jih seznanjal z varnim obiskovanjem zasneženih gora. Sam se, ko so postali koraki težji, edino smučem nikoli ni zares odrekel. Kot izkušen alpinist, reševalec in turni smučar se je zavedal, da je gorniška dejavnost lahko tudi nevarna, da se obisk gora povečuje in da razmere terjajo ustrezno ukrepanje. Zato je podpiral zamisel o vodništvu ter aktivno sodeloval pri zasnovi in ustanovitvi Združenja gorskih vodnikov Slovenije.
Močan Francetov pečat nosi tudi organizacija alpinistov veteranov. V osemdesetih letih preteklega stoletja je nekaj predvojnih alpinistov in naslednikov, ki so iz sten počasi prestopali v zrela leta, zasnovalo veteransko bratovščino. France je bil zraven od samega začetka, najmlajši med petimi ustanovnimi člani. V družbo so vabili tiste, ki so v svojem času v alpinizmu pustili sled. Kot predsednik je z jasno vizijo začrtal smer in vtisnil svoj pečat veteranstvu ter “izgubljene starce” ponovno pripeljal nazaj pod okrilje PZS. Naloga veteranske organizacije danes je, da goji spomin in prijateljstvo ter v PZS povezuje generacije.
Tudi v bolezni, ki ni dovoljevala upanja, je ostal France zvest sebi in svojim načelom. Ni se vdal. Trezno in brez pomilovanja ter z zanj tako značilnimi uglajenim cinizmom, ironijo in jedkim humorjem je oznanil: “Menim, da dostojni možakarji po devetdesetem letu lahko počasi odidejo, ker postanemo tečni, pozabljivi in vsi so nas po malem že siti.”
Redki so taki možje. Tak je bil France Zupan, France, ki smo ga spoštovali in imeli radi.
Kazimir Drašlar
Zadnje pismo prijatelju
Gledam fotografije, na katerih sva skupaj, in obujam spomine. Spomladi, pred petinsedemdesetimi leti, sva tedaj še gimnazijca na realki v Vegovi ulici v Ljubljani začela skupno pot v gore. Seveda v kamniške, ki sva jih štiri leta prej za bodečo žico le od daleč občudovala z Ljubljanskega gradu. Prvi vzponi na vrhove, še delno zasnežene, brez izkušenj in ustrezne opreme. Še danes sem hvaležen za nepozabno vrv, ki si mi jo vrgel na Konju, ko smo plezali po grebenu z Rink na Skuto.
Tisti, za nas takrat fenomenalni plezalni tečaj na Kamniškem sedlu je vse spremenil, in začelo se je zares. Najprej gradnja bivaka pod Skuto, za katerega sva znosila kar zajeten kup gradbenega materiala. Potem pa prvi malo resnejši vzponi. Bili smo že člani AO Ljubljana – Matica, kjer smo dobili konopljene vrvi in nekaj klinov. Avgusta smo odšli v Vrata in prvič na Triglav, seveda po Slovenski smeri čez Severno steno. Potem pa v lepi jeseni Kogel, Skuta in nekaj lažjih smeri. Kalili smo se za težke izzive, ki so kmalu sledili.
Prve resne preizkušnje so se dogajale pozimi leta 1949 v Triglavski severni steni. Dva zimska poskusa. Iz Bavarske smeri smo se še uspeli srečno vrniti. V drugi pa sva bila s Francetom že nad najtežjimi mesti, ko sta naju zajela hladna zimska noč in sneženje. Bilo je konec februarja 1949 v Jugovem stebru. Brez kakršne koli zimske opreme sva prestala noč, zjutraj sva s sebe stresla kakšnih dvajset centimetrov novozapadlega snega in potem še do noči prišla v kočo na Doliču. Šele naslednji dan sva se lačna, premražena in dodobra prekaljena oddahnila pri Brojanu v Mojstrani. To je bila zares peklenska noč. Najtežja od šestnajstih skupnih plezalnih vzponov.
Povezana sva ostala tudi v zadnjih letih. Ko smo postali veterani in se vsako leto jeseni družili v eni izmed planinskih postojank, si našo skupnost nekaj časa zelo predano vodil. Organiziral si razne izlete in na vsakem si pripravil kakšno presenečenje. Nekoč smo v Bolzanu obiskali Messnerjev muzej in Ötzija. Sprehajala sva se po mestu in mimo so pritekli rekreativci. Brez besed si se jim nenadoma priključil in nekaj časa tekel z njimi.
Rad si kolesaril in smučal, in to naju je povezovalo tudi na stara leta. Skupaj sva smučala na Višarjah in Kaninu ter očarana opazovala vršace, ki sva jih nekoč preplezala. Ko sva kolesarila v Glinščici, si se naenkrat ustavil, stopil s kolesa in se pognal v najbližjo steno. Za hip si se prelevil v plezalca in preizkusil skalo. V svojem značilno lepem slogu si preplezal za skok višine. Uspelo te mi je ujeti na film, za večen spomin.
Kolesarjenje po Parenzani sva lepo obogatila, ko sva na tvojo pobudo z obiskom presenetila stara prijatelja, zakonca Blažina. V trenutku smo se vrnili nazaj v naša mladostna leta in skupaj obujali nepozabne spomine na našo prvo povojno generacijo.
Rado Kočevar
