Jutro, 8. avgust 1930
Celje, 7. avgusta 1930
Davi je ob 8. na bolniški postelji v svojem stanovanju v Gornjem gradu za vedno zatisnil svoje, v krasoto naših Savinjskih Alp do zadnjega utripa zaljubljene oči naš veliki, popularni planinar g. Fran Kocbek, vpokojeni naučitelj in pisatelj. Še pred nekaj tedni smo ga videli čilega in krepkega in nihče ni takrat slutil, da bo to zdravo korenino v tako kratkem času premagala bolezen. Umrl je star šele 67 let in težko ga bodo pogrešali naši planinarji in naše gore, ki jih je silno ljubil. Svoj poslednji sen bo snival v osrčju planinskega sveta, na pokopališču stare stolice ljubljanskih škofov, kjer ga bodo pokopali v soboto ob 10. dopoldne.
Za Savinjske Alpe si je g. Kocbek stekel nevenljivih zaslug. V družbi pokojnega vseuč. prof. Frischaufa in pokojnega Piskernika je neštetokrat ob iskal svoje drage planine, za katere se je trudil vse življenje in ki bodo sedaj brez njega skoro nekam osamljene Njegovo delo ni bilo lahko, če pomislimo, da je bilo treba streti močan odpor domačega prebivalstva in raznih krogov, kljub temu pa je bil pokojni Kocbek prvi pionir, ki je začel vzbujati v ljudstvu in med svetom zanimanje za lepoto Savinskih Alp. Zaslombe ni imel skoraj nobene, zlasti pa so mu nasprotovale avstrijske oblasti, ki so forsirale delovanje »Nemškega alpskega društva«, ki se je le predobro zavedalo, kako velik je nacionalni pomen usidranja nemštva v naših Savinjskih Alpah, preko katerih vodijo pota iz takrat že deloma ponemčene Koroške. Tu jim je Kocbek neporušljivo zajezil gradnjo vsenemškega mostu na Adrijo.
O njegovem delu za planinarstvo bi se dale napisati cele knjige. Vsi opisi poti v Savinjskih Alpah so njegovo delo, večinoma so bile poti tudi zgrajene na njegovo inicijativo. Skoro večina planinskih koč je njegovo delo, tako ponosni dom na Okrešlju, Kocbekova koča na Molički planini, ki jo bo pa sedaj nadomestil prekrasni dom na Korošici. Svečana otvoritev tega, po njem imenovanega doma bo dne 27. avgusta, a žal Kocbeku ni bilo dano, da bi dočakal ta prelepi planinski praznik, ki bo veliko in res tudi zasluženo počaščenje njegovih zaslug.
Pokojnik je ustanovil savinjsko podružnico SPD, ki ji je predsedoval desetletja. Skoro vse delo v podružnici je bremenilo na njegovih krepkih ramenih. Za njegove divne, idealne zasluge sta ga imenovali savinjska podružnica SPD (Celje) in osrednje SPD v Ljubljani za svojega častnega člana.
Fran Kocbek je bil neutruden s peresom. Napisal je več knjig o planinstvu, zlasti pa je treba omeniti truda in vsebine polne »Savinjske Alpe«, »Vodnik za Savinjske Alpe in najbližjo okolico« in »Frischaufov življenjepis ob njegovi 70 letnici«. Urejal je planinski koledar in pisal tehtne članke za razne nemške in slovenske liste, zlasti za »Planinski vestnik«, »»Popotnik,« »Ilustrirani narodni koledar« v Celju, za »Slovenski Narod«, »Novo dobo,« bil pa je tudi zvest sotrudnik »Jutra«. Zelo se je zanimal za planinsko floro, obenem je pisal kot pedagog razne članke strokovnega značaja ter s tem znatno obogatil zbirke narodnega blaga. Kot človek in družabnik je bil zlata duša, presrčen in iskren prijatelj, v družbi vedno zabaven, dovtipen, vesel, vedno dobre volje, povsod izredno priljubljen. Izven alpinistike in poklica se je živahno, a vedno nad vse odkritosrčno in taktno udejstvoval v javnem življenju. Nobenega vprašanja ni bilo v našem javnem življenju, da se ne bi zanj zanimal. Kot kandidat na napredni listi je bil pač najsposobnejši mož, ki je do dna poznal vse življenje, nehanje, težave in potrebe vsega gornjesavinjskega prebivalstva. Svojčas se je mnogo trudil, da bi dobila gornjesavinjska dolina železniško zvezo s svetom, zelo pa je tudi forsiral gradnjo cest v smeri Savinjskih Alp. Pomisliti je le treba, da takrat, ko je Kocbek pričel svoje turistične delovanje, ni bilo še nobene ceste, ki bi vodila v Solčavo.
Prebivalstvu v gornjegrajskem okraju je pokojni v svojem življenju veliko pomagal. Zato se mu je vedno rado zaupalo in zahajalo k njemu po nasvete in pomoč, ki je ni nikomur odrekel in za plačilo žel le vsesplošno ljubezen. Bil je svojčas tudi odbornik in član nadzorstva Zadružne zveze v Celju.
Težko si predstavljamo naše Savinjske Alpe in naše koče brez našega najboljšega prijatelja, vedno veselega in ljubeznivega Kocbeka. Naj mu bo lahka žemljica pod vznožji njegovih orjaških kamenitih prijateljev! Vsi, prav vsi, ga bomo ohranili v najlepšem in globoko hvaležnem spominu.
Slava Franu Kocbeku!
