Jugozahodna stena Everesta, september 1975: britanski preboj v vertikali
Ob sončnem zahodu 24. septembra 1975 sta Dougal Haston in Doug Scott preplezala steno in stopila na vrh Everesta. Njuna smer je vodila po dotlej nepreplezani jugozahodni steni — mogočni vertikali, ki se dviga nad običajno nepalsko smerjo. Dva dni pozneje sta bila na vrhu še Pete Boardman in Šerpa Pertemba. Mick Burke, snemalec odprave, pa je izginil na vršnem grebenu in se nikoli več ni vrnil.
50 let britanskega vzpona na Everest: jugozahodna stena 1975
Joe Brown and The Climbers Shop: V prvem delu posebne petdelne serije se voditelja Cathy in Wayne pogovarjata z dvema članoma legendarne britanske odprave na jugozahodno steno Everesta iz leta 1975. V tej odpravi sta Doug Scott in Dougal Haston kot prva Britanca stopila na vrh najvišje gore na svetu — po novi, izjemno zahtevni smeri — in tam prestala najvišji bivak v zgodovini alpinizma.
Vodja odprave, Sir Chris Bonington, ter ključni član plezalne ekipe Paul »Tut« Braithwaite v pogovoru razkrivata ozadje podviga: odgovornost, logistične izzive, opremo, tovarištvo in razmere, s katerimi so se soočali med vzponom po dotlej neosvojeni steni.
Serija ponuja edinstven in pronicljiv vpogled v drzen, rekorden vzpon, o katerem pripovedujejo tisti, ki so ga doživeli — ne le kot alpinisti, temveč kot ljudje, ki so se znašli na robu mogočega.

Vzpon v steni, ki je kljubovala najboljšim
Jugozahodna stena Everesta je bila dolgo nepreplezana. Med letoma 1969 in 1972 so neuspešno poskušale japonske, mednarodne in britanske odprave. Med njimi so bili tudi Naomi Uemura, Toni Hiebeler, Pierre Mazeaud, Don Whillans, Carlo Mauri, Michel in Yvette Vaucher ter Chris Bonington, ki je leta 1972 prvič vodil britansko odpravo v to steno. Slabo vreme in tehnične ovire so jih prisilile k umiku.
Leta 1975 se je Bonington vrnil z močnejšo ekipo in jasnim ciljem: preplezati steno po sredini, skozi skalni pas Rock Band, ki ga je uspešno zmogla naveza Nick Estcourt in Paul »Tut« Braithwaite. S tem je bila odprta smer za končni vzpon.
Prvi vrh: bivak na višini, ki je nihče ni preživel
23. septembra sta Haston in Scott postavila šotor na 8300 metrih. Pred njima je bilo še 500 metrov nestabilnega snega in skal. Naslednji dan sta se podala proti Južnemu vrhu. Haston je plezal po snežni rampi, Scott ga je varoval, zavit v spalno vrečo. Klin, ki ga je Haston zabil v razpoko, »ne bi zdržal padca«, a je zadostoval za napredovanje.
Ko sta dosegla Južni vrh, se je stemnilo. V snegu sta izkopala bivak — najvišji preživeti bivak v zgodovini do takrat. »Nisva se bala smrti, a vsi, ki so bivakirali na tej višini, so imeli amputacije,« je zapisal Scott. Zjutraj sta se vrnila v šotor, izčrpana, a živa.

Peter Boardman, Chris Bonington, Šerpa, Dougal Haston in Doug Scott.
Drugi vrh in izgubljeni snemalec
26. septembra se je druga skupina — Boardman, Burke, Boysen in Pertemba — podala proti vrhu. Boardman in Pertemba sta ga dosegla, Burke pa je zaostal. Ko so se vračali, so ga srečali pod Hillaryjevo stopnico. Prosil ju je, naj se z njim povzpneta nazaj, a sta se odločila, da ga počakata na Južnem vrhu. Vremenske razmere so se poslabšale, Burke se ni vrnil. Nevihta je uničila vsako upanje na njegovo preživetje.
»Sprejeli smo bolečino Mickove smrti, ker naša dejavnost kot alpinistov vključuje to tveganje,« je pozneje zapisal Bonington.
Prelomnica v zgodovini himalajskega alpinizma
Vzpon po jugozahodni steni je bil več kot tehnični dosežek. Bil je simbol prehoda iz »vojaških« ekspedicij v obdobje, ko so alpinisti začeli iskati nove smeri, nove sloge in nove etične pristope. Reinhold Messner je kmalu zatem začel opuščati kisik, Britanci pa so pokazali, da je mogoče plezati tudi najtežje stene osemtisočakov.
Vzpon Hastona in Scotta je ostal zapisan kot eden najpomembnejših trenutkov v zgodovini alpinizma — ne le zaradi tehničnega dosežka, temveč zaradi človeške zgodbe, ki se je odvila med snegom, skalami in zvezdami.