Obvoznica led(e)nega slapa Khumbu – resničnost ali sanje?
Nova pot – ferata, ki naj bi obšla zloglasni led(e)ni slap Khumbu, je medijsko predstavljena kot varnejša in hitrejša alternativa, a dejstva kažejo, da gre za veliko bolj zapleteno zgodbo. Projekt, ki ga vodita alpinist Marc Batard in Speed Kajiju Sherpa, in vključuje tudi nižjo postavitev baznega tabora, ima uradno podporo nepalske vlade, a ostaja vprašanje, ali bo pot dejansko postala komercialno uporabna.
Simbol nevarnosti
Ledeni slap Khumbu je že desetletja sinonim za najnevarnejši del vzpona na Everest. Premikajoči se seraki, globoke razpoke in stalna možnost plazov so zahtevali številna življenja. Zato ideja o obvoznici ni nova – že dolgo se pojavlja kot sanje, ki bi lahko zmanjšale tveganje za plezalce.
Alan Arnette v svojem prispevku opozarja, da medijska poročila pogosto zamenjujejo novo pot z zgodovinsko treking potjo iz Jirija do Lukle, ki so jo uporabljale odprave pred vzpostavitvijo letalske povezave leta 1964. Nova Batardova pot se v resnici pridruži tradicionalni smeri jugovzhodnega grebena šele pri taboru 1, v spodnjem delu zahodnega hriba CWM.
Projekt Batard – ambicija in realnost
Za sezono 2026 Batard skupaj s francoskima plezalcema Antoinom Cayrolom in Kajijem Sherpo načrtuje dokončanje smeri in dokazovanje njene komercialne upravičenosti.
Stroški: ocenjeni na 400.000 USD (300.000 že porabljenih, 100.000 se še zbira).
Podpora: nepalska vlada je januarja 2025 uradno odobrila projekt do višine 6100 m, a finančno breme nosijo predvsem francoski donatorji.
Cilj: ustvariti pot, ki bi zmanjšala tveganje ledenega slapa in ponudila alternativo komercialnim odpraviteljem.
Težave in omejitve
Arnette opozarja, da bo pot – ferata po pobočjih Nuptseja za povprečnega komercialnega plezalca pretežka. Čeprav bi jo lahko uporabili izkušeni alpinisti, ki želijo izogniti ledenemu slapu, je malo verjetno, da bi postala standardna komercialna smer. Poleg tega ostajajo odprta vprašanja o logistiki, varnosti, izpostavljenosti plazovom in zapadnemu kamenju ter dolgoročni vzdržnosti.
Led(e)ni slap Khumbu je sicer nevaren, a ni nujno najnevarnejši del Everesta. Njegova posebnost je v tem, da tveganje pogosto ni odvisno od plezalca samega, temveč od trenutka, ko se znajde na napačnem mestu ob napačnem času. Zato je vsaka alternativa dobrodošla, čeprav ni popolna.
Obstajajo tudi druge teoretične alternative, kot je prelaz Lho La proti zahodnemu grebenu in naprej v Hornbeinov kuloar, a tudi tam se večina plezalcev na koncu vrača v bazni tabor prek ledenega slapa.
Helikopterski prevoz do tabora 2 je že dolgo predmet razprav. Uradna nepalska politika dovoljuje helikopterje le za medicinske evakuacije, ne pa za »varnejši« dostop. Kljub temu vsako leto nekateri plezalci z vodniki pravilo ignorirajo in letijo v tabor 2, da se izognejo ledenemu slapu ali zaradi utrujenosti.
Arnette zato sklene, da ostaja še ena možnost: plezanje s tibetanske strani. Ta je manj obljudena in brez 600-metrskega ledenega slapa Khumbu, a prinaša svoje izzive – več vetra, prahu, mraza in tehnično zahtevnejše plezanje po skalah z derezami. Kitajska trenutno ne dovoljuje helikopterskih reševanj, kar pomeni, da je pomoč v primeru težav odvisna od okolice. Stroški so danes podobni kot na nepalski strani, a gneče je manj.
Obvoznica je skratka zanimiva, a omejeno rešitev. Ledeni slap Khumbu bo verjetno še dolgo ostal del klasične poti na Everest, saj alternative niso enostavne. Vprašanje za prihodnost je, ali bodo plezalci pripravljeni sprejeti večjo tehnično zahtevnost (Nuptse, Lho La) ali pa se bodo raje odločali za tibetansko stran, kjer ni led(e)nega slapa, a so izzivi drugačni.
