Ko se etika zatakne najprej v svedrovce in zatem oklene okrogle mize
V severni steni Pico Aspeja (2645 m) v Pirenejih se je poleti 2024 splezala nova smer z imenom Valhalla. A namesto navdušenja je sprožila manifest. Ne gre za običajen spor o slogu, temveč za etični prepad, ki razkriva globlje napetosti v sodobnem alpinizmu – med pustolovščino in udobjem, med dediščino in dostopnostjo.
Smer je splezal Jesús Sánchez, edini preostali član kolektiva Sueño Vertical. V 670 metrih in 23 raztežajih je zavrtal luknje za približno 300 svedrovcev, kar je sprožilo val ogorčenja. Skupina skoraj 30 plezalcev, med njimi številna znana imena iz Pirenejev, je podpisala »Manifest proti alpski aroganci«, v katerem Sánchezu očitajo, da je z novo smerjo prekril tri obstoječe linije – Chiru Sánchez (2020), Orion (1976) in greben S-SV (1972) – ter s tem posegel v zgodovinsko in nematerialno dediščino plezanja, ki jo UNESCO od leta 2019 priznava kot kulturno vrednoto.
Manifest ni le poziv k odstranitvi opreme, temveč poziv k razmisleku: »Ali bomo dopustili, da udobje in množičnost prevladujeta povsod, ali bomo ohranili bistvo pustolovščine?«
Sánchez je zavzel obrambno držo z izgovori, da je smer plezal in urejal od spodaj, sam, v več dneh, in sicer poleti – v razmerah, ki se bistveno razlikujejo od zimskih, v katerih so bile splezane prejšnje smeri. Trdi, da je iskal linijo, kjer se sneg ne zadržuje, in da je želel sanirati manj obiskano steno ter jo narediti dostopno širšemu krogu plezalcev. »To ni stena za tiste, ki iščejo predanost, temveč za tiste, ki iščejo izkušnjo,« pravi.
A eden od podpisnikov manifesta, Adriano Martín Cófreces, je šel preverit. S starim vodnikom v roki je preplezal smer in ugotovil, da nova linija v več delih sledi obstoječim smerem, ki bi jih bilo mogoče plezati s sprotnim nameščanjem varoval. »Šokantno je videti 300 svedrovcev tam, kjer bi jih lahko nadomestila tradicija,« pravi Adriano. … Desnivel – Eva Martos: Polémica por la apertura de una vía con equipamiento deportivo en el Aspe
Plezanje na goro ni bilo nikoli – in tudi ne bi smelo stremeti k temu – dejanje udomačitve okolja. Gore in stene niso plezalne telovadnice, kjer se uporablja logika hitre konzumacije športa; druga okolja za to že obstajajo. So, kot je dejal Anatolij Bukrejev, katedrale, kjer prakticiramo svojo vero. Pričakovati, da se bo skala prilagodila našim strahovom ali naši potrebi po nadzoru, pomeni pozabiti, da se je alpinizem rodil prav iz srečanja z negotovostjo. Če vsako steno spremenimo v prijazno in samozavestno različico same sebe, bomo izbrisali ne le zgodovinske smeri, temveč tudi nematerialno zapuščino tistih, ki so gore razumeli kot iskanje sebe in lastnih meja.
Med svobodo in odgovornostjo – in med cinizmom in upanjem
Primer Valhalle v Aspeju ni le tehnična polemika o vijakih in linijah. Je simptom širšega vprašanja: kdo ima pravico posegati v stene, kako se vrednoti zgodovinska plast plezanja, in ali lahko dostopnost upraviči izbris preteklosti. V času, ko se plezanje širi in demokratizira, se pojavlja potreba po etičnih okvirih, ki ne temeljijo na izključevanju, temveč na spoštovanju raznolikosti slogov.
A ob tem se poraja tudi izvirni greh, da gore vse pogosteje silimo v okrogle mize, artikulirane razprave, manifestne pozive in institucionalne odzive. Kot da bi morali vsako steno najprej razčleniti, predebatirati in kategorizirati, preden se je sploh dotaknemo. V tej potrebi po urejanju se včasih izgubi tisto, kar je bilo v gorah najbolj dragoceno – neizrekljivo, nepopolno, osebno.
Morda je zato prav, da se ob takšnih polemikah vprašamo, kot je to pred kratkim storila Marjeta Keršič Svetel na nedavnem omizju: »Ali imamo res radi gore? Kakšne vrednote gojimo?«
Vprašanja ne iščejo vedno odgovora, temveč poziva k tišini in premisleku. K temu, da se ne zatečemo takoj v cinizem, a tudi ne v slepo optimistično vero v skupnost. Da iščemo ravnovesje – med kritičnim pogledom in spoštovanjem, med osebnim doživetjem in skupno dediščino.
Gore ne potrebujejo naših manifestov. Potrebujejo našo iskrenost. In morda je to najtežja smer, ki jo imamo še za preplezati. Se bo kdo zares kdaj vprašal, če je res potrebno tudi v plezališčih vse prevrtati in pretiravati v udobnem plezanju?
