Na Roachesu, tam kjer se peščenjak dviga v stolpe in razpoke, stoji nenavaden dom, zavetje, ki ga je težko uvrstiti v katero koli znano kategorijo. Ni brunarica, ni planinska koča, ni pastirska bajta. Je nekaj bolj prvinskega: kamnito zavetišče, delno izklesano, delno dograjeno, kot bi ga gora sama izpljunila iz svoje notranjosti. Don Whillans Hut je prostor, kjer se zgodovina ne bere, temveč vdihuje.
Zgodba zgradbe se začne dolgo pred plezalci, pred BMC, pred Donom Whillansom. V skalni votlini, ki danes tvori jedro hiše, je v začetku 19. stoletja živela Bess Bowyer, samotarka, zdravilka, skrivnostna figura, ki je v legendah postala skoraj mit. Voda je tekla skozi njen dom, skala je bila stena, strop in vrata. Ko danes stopiš v kuhinjo koče, je težko odmisliti, da je to prostor, kjer je nekdo preživel skoraj stoletje — ne kot romantična puščavnica, temveč kot ženska, ki je v divjini našla svoj način preživetja.
Kasneje je skalni dom postal lovska hiša posestva Swythamley. V njem so živeli oskrbniki, ki so v meglenih jutrih prežali na krivolovce. Še pozneje je tu prebival Doug Moller, samooklicani »Lord and King of the Roaches«, človek, ki je hkrati ljubil naravo in se prepiral z vsemi, ki so mu stopili preblizu. Njegova ekscentričnost je postala del lokalnega izročila, tako kot stopnice, ki vodijo na velik balvan v vrtu, kjer so nekoč pridigarji vpili v veter.
Če bi morali to zgradbo (in zgodbo) poimenovati po slovensko, bi »koča« res zvenela premehko. Morda je najbližje skalni dom, ker združuje naravno in človeško trdnost in toplino, zgodovino in sedanjost. In prav to, Don Whillans Hut je: dom, ki ga je gora začela, ljudje pa so ga ohranili. Se pa kar nehote ponuja primerjava (recimo) s Pehto, Žakljem – PZS in TNP. Če rečemo, da sta osebi (skoraj) povsem enaki, pa za organizacije tega nikakor ne moremo trditi. Vsekakor pa je ideja o prostovoljnih prispevkih – Donate today – bistveno bolj prikladna kot pa »grabljenje« družbenega (državnega) denarja …
Ko je posestvo propadlo in se je hiša začela sesedati sama vase, je bila skoraj izgubljena. A prav v takrat se je zgodila preobrazba, ki jo danes gledamo kot nekaj samoumevnega: BMC je v sodelovanju s Peak District National Parkom iz ruševine ustvaril spominski dom Dona Whillansa. Ne kot muzej, temveč kot živ prostor, ki ga plezalci uporabljajo, pregrevajo, sušijo vrvi, kuhajo čaj in se vračajo s prsti, razbolenimi od peščenjaka.
Ko stopiš v ta skalni dom, se zdi, da se čas nekoliko upočasni. Vhod v kuhinjo je še vedno votlina. Stene dihajo vlago stoletij. Nad glavo visi zgodovina britanskega plezanja, ne kot razstava, temveč kot prisotnost. Tu sta se srečala Don Whillans in Joe Brown. Tu je nastala ideja, da lahko plezanje spremeni življenje. In tu danes spijo generacije plezalcev, ki se zjutraj zbudijo pod previsi, ki so oblikovali britansko tradicijo.
A takšni prostori ne živijo sami od sebe. Skala je trdna, a hiša je občutljiva. Voda, veter, vlaga in čas so stalni nasprotniki. Zato BMC danes zbira sredstva — ne za luksuz, temveč za ohranitev nečesa, kar je del plezalne identitete. Don Whillans Hut ni le prenočišče. Je kamen, ki hrani zgodbe, in dom, ki ga je treba varovati, če želimo, da bo še naprej sprejemal tiste, ki pridejo na Roaches po navdih, po vzpon ali po tišino.
Don Whillans Hut danes deluje v preprostem, a skrbno vzdrževanem ritmu. BMC ga ima v najemu, zanj pa skrbi majhna skupina prostovoljcev, ki ohranja tradicijo prostora. Čeprav je deloma hiša in deloma skala, ostaja odprt skozi vse leto — kot zavetje, ki ga lahko rezervirajo posamezni ali klubski člani BMC.
V notranjosti ponuja osnovno, a popolno udobje za dvanajst ljudi: dve sobi, kuhinjo, jedilni prostor, tuš, ogrevanje in sušilnico. Do njega vodi kratka pot od parkirišča v ovinku ceste, približno štiristo metrov nižje, kar pomeni, da dostop za gibalno ovirane ni preprost. A prav ta odmaknjenost je del njegovega značaja — kot da bi moral obiskovalec narediti majhen napor, da stopi v svet, kjer skala še vedno določa ritem.
Ob koncih tedna je zanimanje tako veliko, da je mogoče rezervirati le celoten dom, običajno za dve noči. Cena za vikend je 264 funtov, med tednom pa je mogoče najeti posamezno ležišče za enajst funtov na noč. Skupine z mladoletnimi člani morajo upoštevati varnostna pravila BMC, kar je razumljivo v prostoru, ki združuje zgodovino, naravo in odgovornost.
Vse to — od prostovoljnega dela do rezervacij — je del širše zgodbe o ohranjanju skalnega doma, ki ga je vredno podpreti. Donacije niso le finančna gesta, temveč način, da se ta nenavadni dom v skali ohrani za prihodnje generacije plezalcev, pohodnikov in vseh, ki znajo ceniti prostor, kjer se zgodovina in skala še vedno dotikata.
