Danica Blažina

“Ko enkrat poznaš črke, bereš.”

Planinski vestnik 2019/02

Ime Danica Blažina zasledimo v kar nekaj plezalnih vodnikih. Ali pa piše Danica Pajer. Danica, rojena Pajer, je namreč alpinistka povojne generacije z največjim številom prvenstvenih smeri med dekleti, do leta 1951 jih je nanizala kar enajst. Deklica iz Podnarta ni imela lahkega življenja, že pri sedmih letih je namreč izgubila očeta, čez pet let pa še mamo. Nato je pet let živela v judovskem dekliškem internatu, štiri leta vojne preživela za žičnato ograjo v Ljubljani, po koncu vojne pa je šla živet k teti, ki se je takrat na srečo vrnila iz taborišča v Ravensbrücku. Danica kljub vsemu hudemu ni dovolila, da bi ji življenje spolzelo med prsti. Po osvoboditvi je končala trgovsko akademijo, maturirala in se zaposlila na Ministrstvu za trgovino, nato pa izredno študirala na Ekonomski fakulteti. Govori štiri tuje jezike (nemško, rusko, italijansko in angleško).

Članica Alpinističnega odseka ljubljanske univerze je našla svojo strast v gorah, najboljšo družbo in ljubezen svojega življenja pa med plezalci. Na vrv se je največkrat navezala z Radom Kočevarjem, Cirilom Debeljakom – Cicem in Sandijem Blažino, ki je postal njen mož. Ravno ona je bila prva ženska, ki je ponovila znamenito smer Herle-Vršnik v severni steni Ojstrice, in ona je bila prva ženska, ki je ponovila Čopov steber. Danica je bila odlična alpska in turna smučarka, svoje znanje pa vse življenje prenaša na mlajše rodove; z družino in drugimi otroki je ogromno časa preživela v hribih, otroke je učila plezanja, opravljala je delo smučarske vaditeljice in organizirala telesno vadbo v Telesnovzgojnem društvu Partizan v Izoli, z možem, ki je tržaški Slovenec, se je namreč preselila v Koper. Danica Blažina je skupaj s prijateljico Stazo Černič letos prejela priznanje Planinske zveze za življenjsko delo. Upravičeno!

Danes to, da ima dekle vozniško dovoljenje za tovornjak, da skače s padalom ali pleza, ni prav nič nenavadno, ko ste bili vi mladi, pa je bilo to skoraj nemogoče, kajne?
Že to, da smo ženske šele v tistih letih dobile volilno pravico v enaki meri kot moški, je dovolj zgovorno, če se pogovarjamo o tem, kaj smo ženske smele in česa ne. Da, želela sem biti padalka, a mi doma niso pustili, češ da je prenevarno. Želela sem tudi pridobiti vozniško dovoljenje za tovornjak, a mi stric oz. tetin mož ni dovolil. Mikale so me adrenalinske stvari, zato sem začela plezati. In to mi je bilo najlepše.
Ampak plezati vam niso branili. Kako to?
Za drugo so vedeli, da je nevarno, o hribih pa niso vedeli ničesar … (smeh).

Plezati ste začeli po končanem študiju. Ali ste v gore hodili že prej?
Niti ne, sem pa bila povezana z naravo in z živalmi ves čas. V Podnartu, kjer smo najprej živeli, smo imeli pri hiši psa, pritepenca (zaradi očetove bolezni so se iz Podnarta preselili v Ljubljano, op. ur.). Pozimi me je pogosto vlekel na saneh (smeh), ko še nisem imela niti treh let, pa mi je rešil življenje. Padla sem v jarek z vodo, ker sem hotela nabrati kalužnice, in če pes ne bi stekel domov po mamo, bi utonila. Z očetom sva enkrat šla na Stol in potem še na Storžič, a ker je bil bolan, nisva prišla do vrha. Zelo presenečena sem bila, ko me je stric po končani maturi peljal v Alpe. Šla sva na Vršič in potem hodila po hribih do Vrat. Bila sva na Triglavu in na Sedmerih jezerih, potem pa sestopila v Bohinj. Ko sem začela delati, sem zaslužila toliko, da sem lahko plezala. Imela sem za prenočišče in čaj brez vsega, za določeno število vzponov pa smo dobili pakete hrane iz tujine – Trumanova jajca in konzerve iz Norveške (smeh). (Humanitarni paketi UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration, Uprava združenih narodov za pomoč in obnovo) so vsebovali jajca v prahu, ki so jim po takratnem predsedniku ZDA rekli Trumanova jajca.) Takrat sem tudi vodila različne skupine po hribih, na primer kolege iz službe ali drugih organizacij. Potem sem pa začela resneje plezati.
Udeležili ste se prvega ženskega alpinističnega tečaja. Kako se ga spominjate?
Da, leta 1949 je bil v Vratih. Trajal je en teden. Prvi dan smo imele zdravniški pregled, kar je zelo nenavadno, saj fantje tega nikoli niso imeli. Drugi dan smo šle na Triglav, sposobnejša dekleta po Bambergovi poti, manj sposobna pa po Tominškovi. Naslednji dan smo se učile plezalno tehniko na malem Triglavu. (Mali Triglav je velik balvan ob Aljaževem domu, kjer je danes postavljena tudi učna ferata oziroma zavarovana planinska pot.)
Tam ste spoznali svojega moža, Sandija Blažino, kajne?
Midva sva bila že prej skupaj na študentskih delovnih brigadah, ampak spoznala sva se pa na železniški postaji v Ljubljani, ko smo se odpravljali na tabor, kjer je bil tehnični vodja. Ko smo spoznavali tehniko plezanja na malem Triglavu, mi je bilo malo neprijetno, ker je bil to ocenjevalni vzpon. Hotela sem začeti plezati nad drugimi dekleti, a me je Sandi zaustavil, da s svojimi copati ne smem. Kako hudo mi je bilo! Sedela sem za skalo in gledala druge. Na koncu so me le poklicali. Ponosno in mirno sem pristopila, se navezala na vrv in se lahkotno, zdelo se mi je, da kar plavam, povzpela čez težji del stene. Potem pa je bilo slabo vreme, tako da smo v glavnem poslušale predavanja. Tabor se je zaradi slabega vremena končal prej, kot je bilo predvideno.
Vendar niste šli takoj domov …
Ne, Rado Kočevar me je povabil v Steno in sva preplezala Skalaško smer z Ladjo, naslednji dan pa še Bavarsko smer. Obuta sem bila v visoke zimske čevlje, za k maši hodit pozimi, čeprav k maši nisem hodila (smeh), in na podplate sem si dala nabiti žeblje, da ni drselo. Rado se je malo zgražal: “Ne boš zdaj s temi žeblji gor hodila!” Dal mi je svoje “tenis copate” in sredi stene v enem previsu se je en copat strgal. Sezula sem ga, češ, kaj naj zdaj z njim. “Priveži ga v klin!” je rekel. Tako je copat potem nekaj časa visel v tistem klinu. Prav smešna zadeva (smeh).
Kako ste alpinistično znanje nabirali potem?
Sama, seveda. Ko enkrat poznaš črke, bereš. Najprej smo ponavljali lažje smeri, potem težje in kmalu je prišla želja, da bi naredili tudi kaj svojega. In smo. Ampak prvenstvenih smeri nimam veliko, ker mi je zmanjkalo časa. Začetek je tak in potem, če se razvije, se razvije. Izobraževanja so bila pa organizirana v društvih. Na primer v Kopru smo ustanovili Obalni alpinistični odsek, organizirali šolo … Mladi so potem očistili Črni Kal, da se je lahko plezalo v stenah, potem Osp … Bilo je tudi nekaj literature, predvsem poučni članki v Planinskem vestniku.
Ste imeli mladi plezalci dovolj podpore ali ste bili predvsem samouki?
Podpore nismo imeli, saj je bil med starejšimi in mlajšimi na Matici precejšni razkol. (Alpinistični odsek Ljubljana-Matica.) Alpinizem, kakršnega smo gojili, ni bil po godu vodstvu planinskega društva. Takrat je veljalo, da se pozimi ne hodi v hribe, zato nam starejši tega niso dovolili. Ampak ne oni ne dež ne sneg niso bili ovire, v hribe smo šli v kakršnih koli razmerah. Enkrat smo prečili Kamniško-Savinjske Alpe v zelo slabem vremenu in v nevarnem snegu, potem pa so nas na odseku pošteno ošteli. Ampak takrat nam je bilo vseeno, če so “ta stari” kaj rekli, mi smo bili srečni zaradi opravljene ture (smeh). No, pa smo se odločili ustanoviti svoj klub, Akademski alpinistični klub.
Na vrv ste se največkrat navezali z moškimi. Kakšen je bil njihov odnos do vas?
S Sandijem nisem mogla vedno plezati kot enakovredna v navezi, saj je bil veliko boljši plezalec od mene, sicer pa sem seveda plezala tudi kot prva; tudi v Čopu, Ojstrici in drugje. Ampak fantje pogosto niso pustili, da plezam naprej … Nekateri so bili jezni, ko sva s Sandijem preplezala Čopov steber. Ni jim bilo prav, da je bila ženska zraven, in pogosto so radi rekli: “Jo je vlekel s sabo!” Ali: “Veš, kako je on dober, da je s sabo v steno peljal babo!” Čeprav sva plezala izmenično. Sicer pa me ni brigalo, kako gledajo name, in njih ni brigalo, kaj sem naredila, kako sem naredila in zakaj sem naredila. Koga briga, to je moje. Ah, saj nikogar ne bi poslušala!
Z možem sta plezala tudi v tujini, kje največ?
Po poroki sva hodila v Zahodne Alpe, Dolomite … Sandi pa je veliko plezal tudi v Južni Ameriki (leta 1964 in 1975). Bil je geometer in je izmeril višino marsikaterega vrha, o katerem do takrat še ni bilo teh informacij.
Prav posebno je bilo vaše poročno potovanje, kajne?
Res je, šla sva plezat v Triglav in Špik. Prav ponosna sem na Prusik -Szalayevo smer v Severni triglavski steni, kamor sva šla na poročno potovanje. Preplezala sva jo hitreje kot v štirih urah.
Ko ste si ustvarili družino, ste plezali precej manj kot prej in precej manj kot Sandi. Se vam zdi, da ste se morali žrtvovati?
Ne, nikoli! Drži pa, da dokler si sam, brez družine, je vse preprosto. Čim pride družina, se pojavi prva misel: nič se ti ne sme zgoditi, odgovoren si za otroka. Verjetno človek, ko je starejši, tudi nima več takega elana, želje. Da, seveda sem tudi zato več ostajala doma, da je mož lahko hodil na odprave … Ampak nikoli nisem nehala plezati ali hoditi v hribe. Z Nevo smo šli na Mont Blanc, Matterhorn, veliko smo se potepali po naših hribih … (Neva Blažina Sedmak, hči Sandija in Danice Blažina.) Potem je začela pa sama plezati.
Vi niste hodili na odprave?
Ni bilo ne časa ne denarja. Ampak s Sandijem sva šla na treking, na Kala Patthar. Mož je skupaj z drugimi dediči podedoval hišo, in ko so jo prodali, sva s tistim denarjem odšla v Himalajo. To doživetje je bilo zame nekaj najlepšega.
Danes pogosto tarnamo nad logistiko in vsem, kar spada zraven, če gremo na izlet z otroki, čeprav imamo velike avtomobile, dobre cestne povezave … Z možem nista imela avtomobila, a ste vseeno prehodili in preplezali ogromno gora.
Z možem sva bila celo življenje reveža, z eno plačo, ko je bila hči na poti, vrtca ni bilo. Ko je hči malo zrasla, je bila včasih v varstvu pri prijateljih, tako da sva lahko s Sandijem kam skočila. Včasih sva se z mopedom, s smučmi vred, odpeljala na kak zasnežen bližnji hrib, da sva lahko turno smučala. Če si želel na primer v Tamar, je bilo treba bilo priti iz Izole v Piran na avtobus za Ljubljano, od tam pa z vlakom v Tamar. To je bilo pravo potovanje. Včasih smo šli vsi trije kar z motorjem. Mož je vozil, za njim je sedela Neva, zadaj pa jaz in tako smo se z vso opremo vred odpeljali v hribe, da smo lahko šli plezat.
Očitno niste bili stereotipna gospodinja in mama?
Ne, vzeli smo plenice s sabo in smo šli na primer v Vrata. Če je bilo treba, smo Nevi kupili nove čevlje, in to take, da je lahko šla z njimi tudi na Triglav. Otroci so morali biti aktivni, morali so delati, se truditi, spoznavati lepe stvari, da so lahko jih cenili in vzljubili.
Pri petdesetih letih starosti ste postali vaditeljica smučanja, še preden pa ste smučali alpsko, ste bili turna smučarka. Malce nenavadno.
Na Krvavcu sem naredila izpite za vaditeljico, za učiteljico sem bila po takratnih predpisih prestara (smeh), prej pa sem smučala turno, da. Včasih ni bilo pogojev, žičnic, denarja za učenje smučanja. Težko je bilo … Smuči sem si kupila (zamišljen molk) … Cel mesec nisem imela kosila in večerje, da sem si jih lahko kupila, čeprav takrat sploh nisem znala smučati. Sandi mi je pozneje omogočil smučanje v Franciji. Od pokojnine mi je odstopil denar (nasmeh) in sem se pridružila ljubljanskim znankam, (Med njimi je bila tudi njena prijateljica Staza Černič.) ki so že prej hodile tja na smučanje. Še hčerko sem “zasvojila” s tem, tako da gre vsako leto smučat v “Tri doline”. (Les 3 Vallées v Franciji, eno največjih smučarskih središč na svetu, ki se razprostira kar čez tri doline: Méribel, Courchevel in Val Thorens.)
V hribih je običajno lepo, a ne vedno. Kdaj je bilo za vas najtežje?
Najhujše je bilo, ko sem reševala moža na Grintovcu. Zaradi srčnega infarkta je obležal na vrhu, z njim je ostal njegov svak, jaz pa sem odhitela do koče na Kokrskem sedlu, da smo poklicali reševalce. To se je zgodilo v času osamosvojitve Slovenije, ko je bil zračni prostor zaprt, tako da so morali reševalci priti peš. V samo štirih urah so bili pri njem. (Med reševalci je bil tudi France Malešič, ki se spominja, da so bile takrat omejitve glede letenja izredno stroge in da reševanje s helikopterjem ni bilo mogoče.)
Na kaj ste najbolj ponosni?
To, da nikoli ne obupam, ampak stopim čez težave in grem naprej. Ali pa splezam čez. Kar je danes, tega jutri ne bo več.
Priznanje Planinske zveze za življenjsko delo ste dobili več kot zasluženo. Kaj vam pomeni ali predstavlja?
Priznanje mi pomeni veliko, saj gre za moje življenjsko delo, ampak največ mi pomeni to, da sem lahko nekaj dala vsem tistim otrokom, ki sem jih učila smučati, plezati … Deset let sem po primernih hribih vodila vrtčevske otroke, obiskali smo vse od Blegoša do Rogle. Najpomembnejše je to, da sem lahko dala drugim nekaj, zaradi česar me še danes spoštujejo. Sama sem plezala samo zaradi ljubezni do gora.
Ali alpinist kdaj neha biti alpinist?
Ne, nikoli (odločno in brez premisleka)!

Marta Krejan Čokl