Jutro. 24. januar 1932
Srednji vrh, 23. januarja 1932
Bog ti ga vedi kako je pri srca samotnemu smučarju, ko se poganja skozi tiho gorsko planjavo, ki se razteza kakor prijetna oaza sredi strme gore pred samim obličjem Martuljkovih gora. Žalosti in puščobe pač ne bo poznal, ker je narava tod tako slikovita, da že sama od sebe draži človeka, pa najsi ima še tako skromen umetniški čut. Visoko zasnežena, položna planota se iskri v polnih žarkih, ki dihajo prijetno toploto, dasi so sami na sebi mrzli, prav posebno mrzli že zaradi tega, ker so oledeneli zasenčeni snežniki v neposredni bližini. Ves Srednji vrh je topel, veliko toplejši nego savska dolina pod njim, čeprav stoji tisoč metrov nad morjem. Vse te okolnosti so pač tako ustvarjene, da nehote zamamljajo smučarja in zimskega turista, ki ima vsaj nekaj smisla za naravne lepote ter ga za trajno priklepajo nase.
Človeku se zdi, da Srednjemu vrhu ni nič kaj do modernega tujskega prometa, ker se skriva v taki samoti, da ga tujec opazi samo slučajno. Reklame ne uživa nikakršne nima onega komforta, ki je glaven pogoj vsestranskega tujskega prometa. A vendar se je v zadnjem času precej dvignil in posamezne hiše, ki jih šteje komaj toliko, kako je prstov na obeh rokah, so opremile lične, naravno preproste sobe, tako da za enkrat lahko sprejme trideset gostov. A zaradi prehrane je velika težava, ker ni tod gori nobene krčme in je letoviščar navezan edinole na kranjskogorske hotele in gostilne, če se noče poslužiti preproste kmečke hrane in jedilnega lista, kakršen je pač običajen na naših planinskih kmetijah.
Kljub vsem tem zaprekam pa se bo tujski promet tod razvil po naravnem potu, ker je vasica najidealnejša planinska točka v vsem našem svetu. Le to je škoda, da je potujoče občinstvo še ne pozna. Ugled borovške občine in tujsko-prometnega društva pač zahteva, da se posveti temu kraju najskrbnejša pozornost in se ga na orientacijskih deskah prav posebno podčrta. V resnici je žalostno, da človek tod okrog ne naleti nikjer na noben kažipot in na nobeno markacijo, ki bi tujca opozarjala, da je nekje v bližini košček paradiža, ki ga mora vsak človek uživati s največjo naslado.
Smučarski svet niti ne sluti koliko prvovrstnih naravnih lepot je v zimskem času skritih po tem nepoznanem svetu. Samota je samo navidezna, ker živi ves kraj v čistem soncu svoje posebno živahno življenje, ki ga ne moti niti najmanjši kontrast, a kaj šele neprijetna napaka. V predelu široke Baščice je izobilje prav najzanimivejših smuških terenov, ki nikakor ne zaslužijo da so tako prazni, kakor so prav v tem času, ko je smuka na višku. A niso samo ugodni tereni, ki bi privabljali smučarja temveč vsakega zimskega izletnika bo omamljala silna planinska romantika, ki se razgalja po vsakem koraku v novi, jasni, čudoviti luči. Niso samo navpični, grozno nasekani Martuljkovi snežniki, ki z nemim glasom pojo veličastno pesem planinske poezije, ampak tudi vsa soteska pod Biščičnim vrhom te bo očarala s svojo gluho samoto vse tja do korotanske meje in še bolj razgled na belo dravsko deželo, ki je razgrnjena pred teboj kakor prt, porisan s čudovitimi slikami in drhtečimi konturami.
A najzanimiveje je pač potok, ki loči Srednji vrh od prostrane, krasno urejene Vavčarjeve domačije. Ta potok se izgublja v tesno, globoko sotesko, vrh katere vodi steza, ki pa ni prav nič markirana, dasi z vso pravico zasluži najskrbnejše markacije, ker jo lahko vsak zgreši, če ni dobro informiran o nji. Če stojiš vrh tega brezdna in strmiš v brezdanji prepad, se ti nehote vsiljuje spomin na grški Had, domovino bledih človeških senc. Čudno se zibljejo skrivne sopare, med ledom golta zamolklo peneči se gorski potok in ta glas se ti zdi tako skrivnosten, kakor da bil tam doli v resnic priklenjen strašni Cerber in laja zdaj za plašnimi človeškimi sencami Sopa, ki se odmikajo druga za drugo goltanje postaja razločnejše in že se ti zdi da se Had odpira in bo zdaj in zdaj izbruhnil svoje strahote. A že se spet zgoščujejo sopare, vizija groznega Hada se prši. Prši se tesnoba v prsih in pod seboj vidiš samo znamenito brezdno, ki nima podobnega ves naš svet in ki ga je ljudstvo krstilo z značilnim imenom Klošter.
Josip Vandot
