Blattenski dogodek, ko je po grobih ocenah več kot 10. milijonov m3velika gmota skal s Kleine Nesthorna, blata in ledu z ledenika Birch, zasula del doline Lötschental in vas Blatten, ponovno dokazuje ranljivost alpske regije. Ker Švica ni članica “solidarne EU”, lahko v teh dneh opazujemo in primerjamo s kakšnim in predvsem kako drugačnim pristopom ravnajo pregovorno razumni Švicarji z “višjimi silami”. Prihaja namreč čas po trenutni solidarnosti, ko si mora vsaka prizadeta oseba postaviti koncepte, kot sta dom in imetje, v kontekst svoje izgube, saj vprašanja sorazmernosti naložb ni več mogoče ignorirati. Ljudje skoraj ničesar ne odrinemo pogosteje kot teoretične nevarnosti vsakdanjega življenja. Skoraj nihče ni v tem bolj izkušen kot prebivalci gorskih območij, ki se neposredno soočajo s surovo močjo narave. To so nevarnosti, ki, ko se pojavijo, pre(d)pišejo resničnost. Gorska vas Blatten ne obstaja več, saj jo je pokopal plaz.
Umik civilizacije zmanjšuje možnost škode. Toda kdo točno bi se moral predati silam narave? Kdo bi se moral preseliti? To bo verjetno sprožilo bolečo razpravo, v kateri bodo koncepti, kot sta solidarnost ali nacionalna kohezija, uporabljeni kot prevladujoči argumenti. Da se bo vas Blatten neizogibno vrnila, je pač preprosta iluzija.
Čeprav je razselitev morda koristna za posameznika, si jo družba težko privošči. Zoprne besede na B, kot so zemeljski plaz, Blatten, Brienz ali Bondo, sprožajo za Švico bolj temeljna vprašanja kot vprašanja o odstranjevanju ruševin. Ker bodo takšni incidenti zaradi podnebnih sprememb postali pogostejši, pretresajo pripravljenost ljudi, da plačajo za alpski mit, za projekcijsko površino, ki oblikuje nacionalno identiteto. Nekoč mišljene kot veduta, zlorabljene kot oder na prostem za junaške in idealistične sage zaščitne Alpe zdaj same kličejo po zaščiti, če želijo še naprej delovati – kot življenjski prostor za ljudi in živali. Kot lokacijska prednost v globalni konkurenci za kakovost življenja.
Ali pa bi morali ponovno pretehtati merilo sorazmernosti? V gorske kantone že priteka veliko denarja prek finančnega izenačevanja in izravnave bremen. Švicarji se spogledujejo s tem, da bi se v prihodnosti sredstva razvojne pomoči ali prihodki od davka na CO2 lahko preusmerili v Alpe. Vendar to ni dovolj; potrebne so nepriljubljene ideje. Obrobna območja bi morali vzdrževati in pogozdovati skupaj s pomočjo pri postopnem spreminjanju kulturne krajine v divjino. Zakaj ne bi pustili, da nekatere doline postanejo divjina?
Dejstvo, da se je razprava pojavila tako hitro, kaže na eni strani, da novinarstvo in demokracija v Švici nista tako mrtvi in obvladani kot v EU, in na drugi, kako latentno je bilo to vprašanje že prej. In kako pereče je v alpski državi, katere gore erodirajo zaradi podnebnih sprememb.
Vendar pa poziv iz Züricha v preostalem delu države ni bil dobro sprejet. Na dan objave je bil na splošno označen za “nespoštljiv”. Gorski svet bi bil danes idiličen prostor skoraj neposeljen, če nebi nekoč tja prišel turizem. In sedaj morajo parlamentarci in vladajoči s pomočjo znanstvenikov najprej ugotoviti, v čem je problem, in potem najti predvsem odgovor, kaj naj ljudje počnejo brez turizma. Turisti ne znajo več živeti in doma brati knjige. Oni potrebujejo Blattne, torej naj turizem najame kredite in sam vlaga ter trpi …
