Od zasilnih zatočišč do Instagram destinacij (bivakomanije): sto let bivakov (za razliko od koč gre za neoskrbovane, manjše, enostavne objekte) v Alpah –
Pred natanko stoletjem so bili nad dolino Aoste na italijanski strani Mont Blanca postavljeni prvi trije bivaki v Alpah. Skozi kratko zgodovino in razvoj teh visokogorskih zatočišč – od njihovih začetkov do nedavne (in zelo problematične) na novo odkrite priljubljenosti – popelje članek, ki ga je napisal arhitekt Luca Gibello, član znanstvenega odbora L’Altra Montagna v članku Bivacchi: buon compleanno centenario! objavljenem na Cantieri d’Alta Quota. V članku opisuje kratko zgodovino alpskih bivakov ob njihovi stoletnici.
»Tesno zaprite vrata, poravnajte odeje in zvijte podlogo. Pazite nanj.« To so preprosta navodila, objavljena v najstarejšem bivaku v Alpah – tistem na Col d’Estellette, ki je bil kasneje poimenovan po Adolfu Hessu. Še danes nudi zavetje tistim, ki se povzpnejo tja na skoraj 3000 metrov nadmorske višine v zahodnem sektorju Mont Blanca.
Prvi bivaki: pionirski koraki
V zadnjih dneh avgusta 1925 so bili odprti trije prvi bivaki v celotni alpski verigi:
27. avgust: Col d’Estellette (2958 m), dolina Val Veny
30. avgust: Fréboudze (2500 m), dolina Val Ferret
Pozneje: Valpelline, blizu Tête des Roèses pri Grandes Murailles (3216 m)
Od lesenih polsodov do rdečih kapsul
Poleti 1925 se je torej rodila revolucionarna ideja: bivaki kot varna zatočišča v negostoljubnih krajih. Gibello piše: »To je bil absolutni izum, ki ga je ustvarila peščica torinskih akademikov iz Italijanskega alpskega kluba. Do takrat v Alpah ni bilo ničesar podobnega.«
Prvi bivaki tipa Ravelli so bili izdelani v torinski delavnici bratov Ravelli, preneseni na ramenih v kosih in sestavljeni na kraju samem. Danes so štirje od prvih osmih še vedno v uporabi (Hess, Balestreri, Brenva, Craveri), bivak Fréboudze pa je razstavljen v muzeju Duca degli Abruzzi v Courmayeurju.
Do 1950-ih je bilo zgrajenih skoraj 30 bivakov tipa Ravelli.
Evolucija: model Apollonio-Berti
Inženir Giulio Apollonio je med drugo svetovno vojno patentiral večjo in udobnejšo različico bivaka – pravokotni paralelepiped s sploščeno streho, ki sprejme do devet ležišč. Fundacija Antonio Berti je od leta 1959 poskrbela za širjenje teh bivakov po Alpah – do 1990-ih jih je bilo več kot sto.
Gibello dodaja, da so se oblike bivakov v 60-ih in 70-ih letih začele zgledovati po vesoljskih kapsulah – tehnoloških celicah za preživetje, ki simbolično »kolonizirajo« oddaljena visokogorska območja.
Današnji bivaki: med funkcijo in modo
Od poznih 90-ih let se je pristop spremenil. Bivaki niso več zgolj alpinistična zatočišča, temveč tudi teritorialne baze za pohodnike. Mnoga zapuščena podeželska in vojaška zavetišča so bila obnovljena, kar je sprožilo »bivak(o) manijo«.
Najbolj kontroverzen primer je bivak Gervasutti (postavljen 2011 pod Grandes Jorasses, 2835 m), ki je v tujini sprožil razprave o estetiki in funkcionalnosti sodobne visokogorske arhitekture.
Bivaki kot trend
Novi projekti pogosto bolj sledijo izvirnosti kot nuji. Bivaki so postali trendovski, fotogenični in priljubljeni na družbenih omrežjih. Nekateri so rezultat mednarodnih natečajev, drugi pa spomin na umrle – padle.
A priljubljenost ima tudi temno plat: vandalizem, smeti, neupoštevanje pravil. Gibello opozarja na potrebo po sistematičnem kartiranju in načrtovanju v sodelovanju z lokalnimi oblastmi in CAI.
Standardizacija prihodnosti
Na 101. nacionalnem kongresu je CAI predlagal »standardni bivak« – prototip, ki temelji na zgodovinskih modelih in naj bi omejil razpršenost projektov ter ponudil ponovljivo in funkcionalno rešitev.
Razmislek o prihodnosti
Od zasilnih zatočišč do Instagram destinacij, od pionirskih konstrukcij do arhitekturnih eksperimentov – zgodovina bivakov odraža naš spreminjajoči se odnos do gora. Te majhne visokogorske »škatlice« nas vabijo k razmisleku o tem, kako želimo živeti in varovati gorsko okolje v prihodnosti
Bivak II
Slovenski gorski bivaki
Skalaši, ki so med vojnama vnesli izredno pozitivno konkurenco v alpinistično-planinsko dogajanje, so hitro sledili zahodnim trendom in postavili svoje bivake v Julijcih, ki še danes stojijo v prvotnih oblikah (zahvaljujoč le zdravorazumskim posameznikom, ki imajo odgovoren odnos do zgodovine). Danes so vsa društva, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, bolj kot ne pod okriljem planinske zveze (naslednica prejšnjega slovenskega planinskega društva – Skala, kar jo je še ostalo, pa životari neambiciozno), ta pa ima s svojo širino povsem svoja merila (tržno-prostovoljna) – ni se (še odločila v kaj se bo) preoblikovala …
Skalaški bivaki so (bili) zgrajeni precej bolj trajnostjo kot po vojni »Kopačevi« v Grintovcih. Ti niso bili dobro zračeni in so (predvsem) zaradi tega kmalu zlezli »skupaj«. Za njimi je nastopilo obdobje »modernih arhitekturnih škatlic«. Kot je že v zgornjem besedilu omenjeno, so koče, zavetišča in bivaki postavljeni tudi zato, da se simbolično »kolonizirajo« oddaljena visokogorska območja. Vsakdo pač išče svojo korist, kolikor je (to) resnično korist …
Foto: arhiv G-L in Wikipedija
