Pred več kot šestdesetimi leti je legendarni alpinist, smučar in gorski reševalec Ciril Praček (1913 – 2000), zapisal grenko izkušnjo, ki je danes še vedno (še bolj?) aktualna. V njej ni le opis neprijaznosti v planinski koči, temveč (konkretna) kritika sistema, ki je alpinista — nekoč zaželenega gosta — potisnil na rob (Praček še ni vedel, da lahko kratica PZS pomeni tudi kaj drugega). Njegov zapis je hkrati poziv k spoštovanju opomin na solidarnost in utemeljitev bivakov kot nujnih zatočišč.
Koča ali gostilna?
Praček je v svojem zapisu razkril, kako so se planinski domovi (že tedaj) spremenili v gostilne, kjer veljaš toliko, kolikor zapiješ. Alpinist, ki pride iz stene — raztrgan, umazan, utrujen — ni več dobrodošel. Če ne nosi zlikane srajce, če ne govori tuje jezike, če ne plača dovolj, je odveč. »Kar ostanite, se boste že ohladili,« mu zabrusi natakarica, ko si želi čaja v hladnejšem prostoru. Odgovor, ki ne zveni kot gostoljubje, temveč kot odklonitev človečnosti.
Praček je treniral smučanje v Amfiteatru za Široko pečjo in na plazu pod Čihulovo smerjo.
Foto: Benjamin Ravnik 2014
Zakaj bivaki?
V takšnem okolju bivak ni le tehnična rešitev, temveč etična nuja. Praček piše: »Alpinist bo prisiljen postaviti bivake, kajti opisani gostilniški odnos je zelo pogost pojav.« Bivak je prostor, kjer ni treba prositi za čaj, kjer ni treba skrivati oprtnika, kjer ni treba igrati turista, da bi bil sprejet. Je zatočišče dostojanstva, kjer šteje vzpon, ne videz.
Praček v zapisu opiše tudi prijateljstvo in požrtvovalnost, ki ju je doživel med alpinisti. Študent, ki je dal zadnjo konzervo skupini. Plezalec, ki je s telesom grel poškodovanega tovariša. To so dejanja, ki ne potrebujejo menija, cenika ali rezervacije. So temelj planinske etike, ki jo bivaki ohranjajo — ne kot udobje, temveč kot vrednoto.
Danes: drugačne potrebe, enaka vprašanja
Danes je bivakov več, oprema boljša, komunikacija lažja. A vprašanje odnosa ostaja. V nekaterih kočah se še vedno meri vrednost gosta po tem, koliko porabi, kako je oblečen ali govori angleško. Praček je to napovedal že leta 1963: »Alpinist bo moral nositi kravato, zlikano srajco in fotoaparat, da bo primeren za gosta v koči.« Takrat še ni vedel, da si bo moral nekoč tudi alpinist s kravato precej vnaprej rezervirati nočitev in bivanje v planinski koči.
Spomin in prihodnost
Pračkov zapis je več kot pritožba — je zgodovinski dokument, ki razkriva duhovno pokrajino slovenskega alpinizma. V njem je bolečina, a tudi humor, ironija in neomajna vera v tovarištvo. Če želimo, da planinske koče ostanejo domovi, ne le gostilne, moramo znova premisliti, kdo je »pravi gost« in kaj pomeni biti sprejet.
