SPREJEM V AAO 1966
Sprejem novih alpinistov v Akademski alpinistični odsek je bil letos na sporedu 5. XI. — v Tamarju, kot veleva tradicija. Toda izredno slabo vreme in neprevozna cesta, ki so jo usposobili šele po 16. uri, je obetalo slab obisk. Kljub temu pa prireditev ni odpadla, čeprav je bilo letos navzočih le 30 članov APD in gostov, pa tudi od tistih, ki bi morali biti sprejeti, so prišli le trije. »Komisija« v sestavi: Jošt Razinger, Vlado Schlamberger in Franci Savenc je zaslišala in preizkusila najpreje Draga Skabrneta, sledil mu je Janez Kunstelj (AS Vrhnika) in nato še Polde Taler. Vse tri je potrdila kot sposobne, da sprejmejo naziv alpinista AAO in spominsko darilo (knjigo Borisa Režka Stene in grebeni), za vse napake pa jim je dal zasluženo kazen »rabelj« Polde Potočnik.
Za vse ostale, ki se do sedaj še niso udeležili sprejema, pa bi se ga bili morali, ker jih že štejemo za alpiniste, je bilo sklenjeno, da s sprejemom počakamo do jeseni 1967. Ti so: ing. Tomaž Banovec (AS Železničar), Boris Gruden, Andrej Kalar (AS Železničar), Ante Mahkota (prestop iz AO Lj. Matica), Tine Mihelič in Sobar Davorin. Nato je predsednik društva razdelil še spominske vponke, ki jih prejmejo člani AAO za vsak vzpon VI. stopnje, ki so ga v pretekli sezoni prvič opravili in za prvenstvene smeri. Bilo jih je kar 47, kar kaže, da je bila sezona 1965/66 tudi za AAO izredno uspešna.
ZVEZNI ALPINISTIČNI TABOR V PROKLETIJAH
Letošnji zvezni alpinistični tabor je bil organiziran pod Grbajo v času od 7.-17. VII. 1966. Bilo je skupno 32 udeležencev pod vodstvom Branka Kotljariča. Zanimiva in za nas poučna je udeležba po republikah. Hrvatska 12, Bosna in Hercegovina 7, Srbija 6, Makedonija 3, Črna gora 3, Slovenija 1 (Jesenice). Ali so pri nas alpinisti res že toliko izkušeni, da jim pred vzponi v tujih gorstvih niso potrebne izkušnje takih ali podobnih taborov, kjer se razmere bistveno razlikujejo od naših domačih?
Nedaleč stran od tega tabora so imeli svoj tabor še srbski alpinisti, pod vodstvom dr. Rastka Stojanovlča, bilo jih je 15.
Skupno so opravili lepo število vzponov vseh težavnostnih stopenj, med njimi tudi 6 prvenstvenih, kar je za razvoj alpinizma v tem predelu velikega pomena.
Franci Savenc
DELOVNI NAČRT ŠALEŠKEGA ALPINISTIČNEGA ODSEKA 1966-67 (za planinski društvi Šoštanj in Velenje)
šaleški alpinistični odsek je bil ustanovljen po sklepu občnih zborov PD Šoštanj In Velenje na skupni seji UO PD Šoštanj in Velenje 16. 6. 1966. Skladno z razširitvenimi prizadevanji AO Šoštanj in v skladu z nalogami PZS ter šolskega odbora je šoštanjski AO presegel meje delovanja šoštanjskega PD in segel na področje PD Velenje, predvsem na rudarski šolski center (RŠC) Velenje. Z doseženim razvojem delovanja sta se strinjala tudi UO PD Velenje In Šoštanj in tako vsestransko podprla delovanje šaleškega AO. Organiziran je bil v juliju 1966 začetniški letni alpinistični tečaj, katerega se je udeležilo 24 udeležencev iz Velenja in Šoštanja. S tem je stanje članstva v AO naraslo na 10 članov in 22 pripravnikov. Po teh začetnih uspehih in nalogah, ki stoje pred šaleškim AO, se je nujno moralo delo razvijati v dve smeri:
1. v razvijanju množičnosti pri pospeševanju planinske misli. V ta namen je bila ustanovljena planinsko alpinistična skupina na RŠC, ki je baza za iskanje podmladka za AO. Člani te skupine bodo v planinski šoli spoznali osnovno planinsko znanje.
2. Kvalitetni dvig članstva pri planinski vzgoji in izobrazbi pa bi omogočal šaleški AO, ki bi združeval pripravnike in člane – alpiniste.
Na tej osnovi je sestavljen program dela za obdobje 1966/67, ki upošteva vse razvojne in vzgojne činitelje v planinski vzgoji.
Vodstvo AO se v polni meri zaveda stare resnice, da uspešnost dela omogočajo mnogi činitelji, med katerimi pa zavzemajo posebej pomembno vlogo načrtnost, sistematičnost in organizirano delovanje.
Rezultat teh prizadevanj je delovni načrt, s katerim želimo seznaniti slehernega člana in pripravnika in vse forume, ki so soudeleženi pri vzgoji naraščaja v našem AO. Do te odločitve so nas privedli naslednji razlogi:
a) želimo, da bi z delom AO bil seznanjen sleherni član, pripravnik, planinec v mladinsko-alpinistični šoli na RŠC, MO PD Velenje in Šoštanj, UO PD Velenje in Šoštanj, vodstvo rudarskega šolskega centra, Skupščina občine Velenje, občinska komisija za društveno dejavnost pri Obč. odboru SZDL Velenje in PZS.
b) Iskreno želi vodstvo AO, da bi vsi navedeni postali soudeleženci pri oblikovanju naše planinske mladine In da bi člani, kakor pripravniki sami postali aktivni oblikovalci in dopolnjevala tega delovnega načrta.
c) Ker je naše delo javno, ker je planinstvo in alpinizem zadeva naše delavske mladine in vseh članov PD, se v polni meri zavedamo, da je vse dejavnosti treba tudi publicirati in seznanjati članstvo PD.
Čeprav je načrt plod številnih razgovorov in razprav, tako članov vodstva kot vsega članstva AO, se zavedamo, da je še nepopoln in pomanjkljiv. Izrazitejšo vrednost bo lahko dosegel le, če se bodo vsi udeleženci naših akcij zavestno vključevali v delo AO in s tem ob analizah in dopolnitvah na-načrta in dela sproti oblikovali politiko dela in napredka AO. Gore naj postanejo naši šaleški mladini vir plemenitih čustev, srčne dobrote, plemenitosti, skromnosti in vsega onega, kar gore dajo zvestemu obiskovalcu in za čemer stremimo tudi v naši družbeni skupnosti. Gore naj ne bodo življenjski cilj, pač pa dopolnilo v življenju, da se v gorah okrepimo za nove naloge v dolini, da se vračamo vedri in polni novih načrtov na vsakdanje delo. Zato bo delo odseka potekalo tudi po načelu samouprave in s tem vzgajalo svoje članstvo za vsakdanje naloge.
ALPINISTIČNI DEL 1966-67
Glavni namen alpinističnega dela je gojitev letne in zimske alpinistike. Zaradi tega smatra vodstvo AO kot svojo najvažnejšo nalogo načrtno, sistematično in organizirano vzgojo alpinističnega naraščaja – s tem hoče AO čim bolj izpopolniti kader slovenskih in jugoslovanskih alpinistov. Temeljito izurjeni in pripravljeni v letni in zimski alpinistiki se bodo usposobili tudi za vrhunske storitve v kopni skali, snegu in ledu. V ta namen bomo organizirali naslednje: Oktober in november 1966 – pričetek nadaljevalne alpinistične šole in priprave pripravnikov za hojo v gore v zimskih razmerah;
— izvedba dveh skupnih treningov v skalah v Paki pri Velenju;
— teoretične priprave za zimsko zahajanje v gore — osnove zimske alpinistike;
29. november 1966 – tridnevni začetniški zimski alpinistični tečaj na Koroški: hoja z derezami in cepinom ter uporabo vrvi v zimskih razmerah; zimski pristopi na vrhove; januar 1967 — zimske počitnice — 10-dnevnl zimsko alpinistični tabor na Vršiču — 30 udeležencev; od tega 8 efektivnih dni: pristopi na vrhove in opravljanje lažjih vzponov na vrhove, urjenje v uporabi cepina, derez in vrvi; tehnična plezarija v zimskih razmerah;
osnove visokogorskega turnega smučanja z vajami o osnovnih smučarskih likih — turni pohodi in povezava s pristopi na vrhove;
Februar — maj 1967 — Izvajanje individualnih vzponov in skupinskih pohodov v gore (z uporabo cepina, derez, vrvi, smuči).
— Priprave za odpravo na Grossglockner.
1. maj 1967 — srečanje s celjskimi alpinisti na Okrešlju: vzponi in visokogorsko turno smučanje. Maj — junij 1967 — začetniška in nadaljevalna alpinistična šola (plezalna šola) v skalah v Paki in Šentflorijanu, praktični del in teoretični del s predavanji v Velenju in Šoštanju.
PLANINSKI DEL
Oktober, november, december 1966 — pričetek planinske šole in izleti za planince (mladince) na okoliške vrhove;
— tri predavanja po programu planinske šole in dva izleta;
Januar in februar 1967 — udeležba članov planincev Iz RŠC na smučarskem tečaju na Kozjaku; Marec-april—moj—junij 1967 — nadaljevanje planinske šole z izleti;
— štiri predavanja in trije izleti, dva od teh v Savinjske Alpe.
— izbor najboljših planincev, ki imajo pogoje za sprejem na začetniški letni alpinistični tečaj;
Avgust 1967 — Skupinski pohod najboljših planincev po slovenski planinski transverzali;
— individualni izleti pod vodstvom pripravnikov AO.
September 1967 – skupinski izlet, skupno s člani in pripravniki AO pod Storžič, srečanje s tržiškimi alpinisti. Oktober 1967, november, december 1967 — zaključek planinske osnovne šole in pričetek nadaljevalne šole ter priprava za ture v zimskih razmerah. Med letom pa bo še vrsta predavanj z barvnimi diapozitivi na RŠC Velenje in v pionirskem klubu v Šoštanju. Osnovni namen bo dosegala planinska šola tudi s primernimi predavanji o obzirnosti in pozornosti do planinskega sveta, razvijala bo etične in estetske vrednote, gojila tovarištvo, skromnost in resnicoljubnost. Končni smoter bo planinski del dosegel s tem, da bi absolventi planinske šole pristopali v AO v skladu s pravilnikom o sprejemu v AO. Julij 1967 — sedemdnevni začetniški in nadaljevalni letni alpinistični tečaj na Okrešlju – 30 udeležencev, s praktičnim in teoretičnim programom po učnem načrtu ŠO pri PZS. Julij – oktober 1967 — izvajanje individualnih vzponov;
— odprava šaleškega AO na Grossglockner z urjenjem v lednih razmerah in priprave na naslednje leto za Centralne Alpe (odprava bi imela obliko tečaja in tabora; z urjenjem v lede-niški tehniki In samostojnim izvajanjem vzponov v ledeniških razmerah. Vzponi v Grossglocknerju naj bodo osnova za delovanje v centralnih Alpah.
Odprave se bodo izvedle v mesecu juliju, avgustu (glede na vremenske razmere)
— udeležba dveh članov AO v odpravah komisije za alpinizem PZS. September 1967 – srečanje s tržiškimi alpinisti pod Storžičem z vzponi v sev. steni Storžiča.
Končni smoter alpinističnega dela naj bi bil vzgoja alpinističnega naraščaja in njegova usposobitev za osvajanje neraziskanih področij gora. Da bi dosegli ta cilj, je potrebno sistematično področja Grossglocknerja in šele nato preiti v področja Centralnih Alp. V ta namen bo še letos vodstvo AO uvedlo evidenco, ki naj spremlja uspehe posameznika in navez ter sestavi perspektivni plan razvoja AO, upoštevajoč razvojne sposobnosti vseh članov. Poleg vsega tega bo AO stremel za usposobitev vsega članstva v samo-reševanju in reševanju ponesrečencev v gorah, posebno skrb pa bo posvečal preventivnim ukrepom s primernimi vajami In teoretičnimi temami.
V propagandnem delu bo AO v tem letu obveščal sproti javnost v lokalnem tisku, PV in preko oglasne omarice v Šoštanju in Velenju. Pričel bo voditi kroniko AO od ustanovitve AO Šoštanj, nato šaleškega AO In sproti dopolnjeval to področje dejavnosti s fotografsko dokumentacijo.
Kolikor bodo kazali posamezniki zanimanje in posebni interes za kulturno-znanstveno delo na alpinističnem področju, bo vodstvo AO vsestransko podprlo vsako tako akcijo.
V tem letu je potrebno, poleg vsega tega preiti na individualno stimuliranje dejavnosti, upoštevajoč pri tem naslednje faktorje: število kvalitetnih in prvenstvenih vzponov, celotno število vzponov, raznolikost vzponov (letne in zimske razmere), aktivnost v organizaciji sami (pri vzgoji kadra, pospeševanja dela itd.).
KAKO JE S PRVENSTVENIM VZPONOM V ŠTRUCI?
V razpravi o problematičnih prvenstvenih vzponih (PV 1966/12) je Franci Savenc precej nadrobno obravnaval tudi direktno smer v Štruci, ki sva jo prva preplezala s Pavlom Šimencem 30. 9. 1962, in ugotovil tole:
— plezalca sta se pred vzponom po vrvi spustila v smer od zgoraj in jo verjetno »priredila« za kasnejši vzpon;
— raztežaj pod polico se je pri poskusih prve ponovitve zdel Andreju Kalarju mnogo pretežak za svojo oceno v opisu (V), kar poraja upravičen sum, da ta raztežaj sploh ni bil preplezan (op. p.: Kalar ga ni preplezal).
Omenjeni Savenčev članek in Kalarjeve »ugotovitve« v njem sta me močno presenetila. Prvenstvenih smeri, pri katerih sem kot soplezalec sodeloval, še nisem nikdar zavijal v skrivnosti, vedno sem skušal dati realno oceno najtežjim mestom, v člankih pa sem njihovo težavo večkrat celo poudaril. Tudi v pogovorih sem tistim, ki so se zanimali za ponovitev, skušal podati čim jasnejšo sliko smeri in vedno opozarjal na najtežja in predvsem na najnevarnejša mesta. Naj pripomnim, da sam nisem dobil v zameno istega, kadar me je zanimala kaka nova smer; nasprotno, včasih sem dobil celo vtis, da je treba o smeri povedati samo vse najlepše, o nevarnostih pa je treba molčati. Kaj res smer postane slavna šele takrat, ko ob njenem vznožju leže trupla? S Savencem se videvava pogosto in ne vem, kako da mi svojih (?) dvomov ni nikdar niti omenil. Na predvečer drugega poskusa prve ponovitve direktne v Štruci sem se zvečer na Kokrskem sedlu lep čas pogovarjal s Kalarjem in Držajem. Pred tem sta že enkrat obrnila pred zloglasnim raztežajem. Takrat so ju naši fantje opazovali in po tem, da sta do tega raztežaja potrebovala nekaj ur (pri prvenstvenem midva le slabo uro), res ni bilo mogoče sklepati, da bi vzpon uspešno dokončala. Pred drugim poskusom sta ml razkazala opremo, ki bi najin prvenstveni vzpon bistveno olajšala, in upravičeno sem upal, da bosta to pot zlezla. Pa nista. Težavam v skali se je kasneje pridružil še dež, in ker sta vse dopoldne porabila spet za vstop, je bilo treba nazaj. Opozoril sem ju na to, da je poč (zajeda) visoka poldrugi raztežaj, da je varovališče na sredi skrajno neprimerno, da klini ne drže itd. O svojih dvomih mi Kalar takrat ni ničesar omenil, pa tudi kasneje ne.
Kako je potekal prvenstveni vzpon? Prvič sva poskušala 24. 9. 1961. V treh urah sva bila pod streho preko podnožja in poldrugi raztežaj dolge sporne poči. Potem sva zavrtala prva dva svedrovca v streho. Ne vem, kako bi se umaknila in kdaj, če nama ne bi Trobevškova in Pišler pokazala police, ki teče iz neke lažje smeri pod streho. Ta polica (z enim mestom V —) je bila že preplezana, kar je videti po dveh starih klinih.
15. 10. 1961 sva polico porabila le za ogled in nebogljen poskus vzpona, ker po slabo prespani noči (na Kokrskem sedlu so zapirali kočo) res nisva bila sposobna za kaj resnejšega. Tudi pri domačem kovaču napravljeni sveder ni bil najboljši; pri obeh poskusih sva za vsako luknjo porabila skoraj uro časa.
29. 9. 1962 sva vstopila po stranski smeri in po polici ter v osmih urah nabila vse svedrovce v streho. Nameravala sva potem pod streho bivakirati, ker pa se je vreme poslabšalo, polica pa je od strele precej ožgana, sva jo ubrala nazaj na Kokrsko sedlo. Naslednje jutro — 30. 9. — sva potem spet vstopila po polici — ker si še enega dneva plezarije pač nisva mogla privoščiti — in v sedmih urah preplezala do vrha.
Toliko o samem vzponu, ki je bil izvršen tako kot že precej drugih pri nas in v tujih gorah. Dejstvo je, da je bila vsa smer preplezana od spodaj navzgor s pomočjo prstov in klinov, ki sva jih sproti zabijala, da se nisva spustila v smer niti za meter niti za ogled in niti za »prirejanje« smeri. Da pa možnosti pristopa po polici nisva posebej reklamirala, se je treba zahvaliti upravičeni bojazni, da bi potem ponavljalci plezali le streho, kar bi bilo pa škoda, ker je spodnji del smeri, čeprav nekoliko tvegan, tudi po svoje lep.
Prva sta celo direktno smer ponovila brez poprejšnjih poskusov 4. 9. 1966 Tomaž Artelj (star 18 let) in Zmago Medved (star 19 let). V »sporni« zajedi sta našla še star klin, ki ga je po Artljevem mnenju nemogoče zabiti drugače kot pri vzponu navzgor. Točno nad zajedo je streha široka vsaj 15 metrov (klin je 6 do 7 m pod njo v globoki oporni poči), kar onemogoča vsak poskus spuščanja z vrha, posebno še, ker tu nad počjo sploh ni police in ne razpok. Iz poči je treba prečiti na precej zoprn način povsem prosto preko plati nekaj metrov v levo, kjer je udobna polica za varovališče.
Omenjena zajeda je preplezljiva in preplezana. Pleza se prosto, klini omogočajo le iluzorno varovanje. Zakaj samo ocena V, čeprav je težko? Moj odgovor je tak kot Artljeva ocena, da namreč ne more biti zajeda ocenjena z več kot V, če sta pa streha in predel nad njo vsaj za stopnjo težja. Lestvica težavnosti ima pač le šest stopenj (kje bi že sicer bili s številkami). Ne vem, od kod Andreju Kalarju pravica, da smeri, ki jo sam ne more zlesti, potem razglaša za nepreplezljivo? In od kod Savencu pogum, da vsako voglarjenje javno obravnava kot resen problem? Članek zaradi članka? Mar je ponesrečen poskus vzpona Kalarja duševno tako prizadel, da je iz resnega alpinista, za kakršnega sem ga imel, postal navadna klepetulja? Če bi vsakokrat, kadar so mi jih gore dale po grbi, preživljal v duši take težave, bi moral že zdavnaj napraviti samomor. Tako pa mi je alpinizem všeč kljub vrsti umikov ali porazov, če se tako izrazim, in upam, da mi bodo dale gore doživeti še precej lepih uric, pa čeprav bom moral za plačilo včasih upogniti hrbet. To, ali je Štruca povsem po naključju padla v omenjeni članek ali morda manj naključno, je drugo vprašanje, ki mu ne vem odgovora, kot tudi ne vem natančno, ali smo maloštevilni slovenski alpinisti res ena sama družina tovarišev ali morda nismo? Konkurenca? Monopol na alpinizem? Je blatenje lep način? Mar niso stene primernejše torišče za nas? Vprašanje brez odgovora, le z grenkim priokusom. Če bomo tako začeli, bo treba nad take članke natisniti napis -MLADINI PREPOVEDANO!« Kaj ni škoda njenega idealizma?
Tone Škarja
POJASNILO
Tovariš urednik, prosim, da objavite moje pojasnilo k članku Francija Savenca »Kako je s prvenstvenim vzponom . . .« (1966, 12). Savenc mi je pripisal trditve, ki jih nisem izrekel. Po vrsti:
SFINGA. Izjavil sem, da v belem pasu ni svedrovcev, ki so v opisu — »vrsta zavrtanih klinov«, kjer je le vrsta lukenj.
Druga ugotovitev (»na nekaterih mestih . . .«) pa ni moja. Videti je, da je »dejstvo« o zabijanju klinov med spustom Savenčeva ugotovitev.
ŠTRUCA. Glede te smeri sem izjavil Savencu le to, da se mi je zdel omenjeni raztežaj prenizko ocenjen, vendar pa sem plezal v dežju in mi je to prav gotovo otežilo plezanje in pa ocenjevanje.«
Nisem pa izjavil, da je brez sledov klinov, saj sem našel klin. Tudi podtikanje, češ da Šimenc in Škarja omenjenega raztežaja nista preplezala, ni moje.
Andrej Kalar
ODGOVOR
Velikokrat smo že v privatnih pogovorih obravnavali sporne alpinistične dogodke in tudi kritizirali ravnanje posameznikov! Nikdar pa se ni ničesar še javno razčistilo, čeprav bi bilo edino to pravilno. Pogovori gredo v pozabo ali pa se iz ust do ust spačijo, sporni dogodek pa ostane — in to brez kritičnega pretresa.
Obravnave obeh omenjenih vzponov (PV 1966/12) sem se lotil, ker sta se povezana med seboj, znašla istočasno in kot zadnja na »kuloarni« razpravi. Nisem pa pri tem imel nikakih drugih namenov kot to, da govorice, s katerimi nisem bil niti tangiran, dobijo kulturno obeležje.
Žal pa je prišlo do nesporazuma med uredništvom in menoj, tako da je osnutek — ki sem ga želel še preveriti in pred objavo pokazati obema navezama, šel v tisk nepreverjen, zaradi česar se moram opravičiti pismeno. Želim pa, da ta napaka ne bi zavrla konstruktivne polemike, za katero nam problemov ne manjka (glej PV 1966/12, str. 538).
Franci Savenc
ZAPISEK O ALPINISTIČNEM ZBORU
V kabini je bilo zatohlo toplo. Motor je hropel, posebno v ostrih, drzno speljanih ovinkih, ki so se vrstili drug za drugim. Vsak ovinek, vsaka serpentina nas je popeljala više v naročje gora. Stemnilo se je že, avtomobilski žaromet pa je tipal in osvetljeval strme parobke na notranji strani ceste, kadar pa je svetlobni snop zašel na nasprotno stran, je obstal v neskončni temi, se za trenutek lovil nad praznino, ki je nismo videli, pač pa slutili in se nato izgubil daleč v temi. Obkrožal nos je venec visokih, v ogrinjalo noči zastrtih In na svetlejšem nebu se odražajočih vrhov, sten in škrbin, ki so v nas vseh budile sladek nemir, posvečen višinam in lepoti strmin. Visoko nad nami so se skale razprle in na svetlem ozadju se je lepo očrtala velika dolina, podobna ogromnemu oknu, ki je slepo zrlo v nebo. Višinska znamenja so brzela mimo nas. Bili smo že na višini 1400 m. Se par minut vožnje v hropečem kombiju in pripeljali smo se do velikega parkirnega prostora, na višini 1618 m. Bili smo na Vršiču.
Vseh osem članov šaleškega alpinističnega odseka, zraven pa še šofer, ki nas je vozil, se nas je povzpelo do novega, nedavno tega odprtega Tičarjevega doma. V tem planinskem domu, enem najlepših pri nas, je bilo zborovanje slovenskih alpinistov. Velika dvorana v domu je bila vsa zasedena. Komajda smo se prebili tako daleč, da smo lahko opazovali predstavnika Planinske zveze Slovenije, ki je zbor odprl. Nad njegovo glavo se je v soju luči bleščalo kovinsko okovje cepina, vpletenega v rdečo plezalno vrv, veličasten znak zveze.
V poročilu so bili nanizani vsi uspehi in neuspehi naših najboljših alpinistov in obenem tudi naših predstavnikov v gorah Himalaje, Andov, Kavkaza, Dolomitov in še marsikje. Že skoro na koncu tega uradnega dela zbora je vstal in nas pozdravil še Čopov Joža. Čeprav sedemdesetletnik, je še vedno živahen, njegove besede pa so bile namenjene predvsem nam, najmlajšim v njihovih vrstah.
Po zaključku tega prvega dela zborovanja smo se razšli v še dve bližnji koči na večerjo, saj nas vseh 120 le niso mogle nahraniti kuharice Tičarjevega doma.
Uro kasneje se je zborovanje nadaljevalo s prikazom dvestotih diapozitivov o naši zadnji odpravi na Himalajsko pogorje. Molče smo se predali tihemu užitku in spremljali našo ekspedicijo po vsej poti. Ko sem gledal prepadne stene, strme bolvane, opasti in ledene serake in našo drobno odpravo, katere vsak član zase je bil tako nebogljen, me je prešinila misel o naši moči, o tovarištvu med ljudmi, ki se pokaže prav v teh najtežjih razmerah, v trenutkih, ko se peščica ljudi bori proti gori sami. Noč se je nagnila že v svojo drugo polovico, ko smo se pričeli razhajati. Z avtom smo se odpeljali malo niže, k manjši koči, kjer smo prespali. Na našo žalost pa se je naše spanje zavleklo do desete ure. Pa še potem nismo upali vstati, raje smo skozi okno opazovali redke borovce in jelke, vse skrivljene. Skozi veje se je zaganjal veter In nosil s seboj tanke ledene iglice. Sonce je bilo čisto nizko in brez moči in veter je bil pravi gospodar na prelazu. Zaganjal se je skozi veje, da je šumelo, včasih je sunek vetra našel pot med skalami in slišalo se je kot ječanje otroka, nenadoma pa se je sprevrgel In zatulil kot gozdna zver. Lepa je bila priroda v svojem divjanju, le škoda, da je postalo premrzlo In morali smo iti v jedilnico, kjer smo se stiskali okoli velike tople krušne peči. Vračali smo se molče in vsak je premleval svoje misli, in vse so bile navezane na eno ljubezen — na gore.
Janez Resnik
Ponatis iz lista »Mladi rudar«, ki ga izdajajo učenci RSC Velenje.
GRS
III. strokovni sestanek zdravnikov GRS Jugoslavije je bil tokrat na Šar planini 15. in 16. oktobra t. l. Udeležilo se ga je okrog 30 zdravnikov iz vseh republik razen iz Črne gore. Iz Slovenije so na sestanku sodelovali dr. O. Končan In dr. E. Vavken iz Ljubljane, dr. A. Robič iz Tržiča, dr. J. Andlovic iz Nove Gorice ter dr. G. Zavrnik in dr. I. Valič iz Kranja. Na programu je bilo zdravniško poročilo in predavanje o II. jugoslovanski himalajski ekspediciji na Kangbačen dr. J. Andlovica, referat dr. I. Stojanoviča iz Beograda »Srce In planinstvo« ter referat prof. dr. I. Bonača iz Ljubljane »Poškodbe zaradi sončnih žarkov in njih zdravljenje«. Po referatih se je razvila živahna diskusija. Vsi referati bodo objavljeni v posebnem biltenu Komisije za GRS PSJ. Sestanka so se udeležili tudi člani komisije za GRS PSJ.
Makedonci so se ponovno izkazali s svojo gostoljubnostjo in planinski dom tovarne TETEKS iz Tetova na severnem pobočju Titovega vrha kot prijetno zavetišče. Zal je bil sestanek v jesenskem in ne v zimskem času, ko bi marsikateri udeleženec rad izkoristil idealna in edinstvena smučišča no širnih pobočjih Sar planine. Nedvomno čaka Sar planino še velika bodočnost v zimskošprotnem turizmu. Slovenski udeleženci sestanka so si po zaključku ogledali še nekatere zgodovinske in turistične kraje v Makedoniji.
DRIV
BORIS KAMBIČ ŽE DRUGIČ V ANDE
Član Akademskega alpinističnega odseka in v zimski sezoni 1965/66 eden naših najbolj uspešnih alpinistov (skupno 11 vzponov, od tega dvoje prvenstvenih – Debeljakova v V. Mojstrovki in »zimska smer« v Strugu) Boris Kambič se pripravlja na andske vrhove. Leta 1962 je bil eden izmed iniciatorjev ekspedicije AAO v južnoameriške gore, do katere pa iz že poznanih dejstev ni prišlo. Nato se je vključil v priprave odprave v Cordillero Real 1964, toda tudi tedaj je iz objektivnih razlogov odpadel, starši so ga nekaj pred realizacijo povabili v Buenos Aires. Njegov obisk Južni Ameriki ni bil zaman. V Argentini in Chileju, ki ju je obiskal, je navezal mnogo stikov in od tam poslal mnogo koristnih napotkov in literature. In ne samo to, skupaj s prijatelji iz Mendoze se je udeležil v začetku leta 1964 žepne odprave v dolino Rio Santa Clare. V začetku je računal sicer no južno steno Aconcaque ali vsaj na normalni vzpon na to najvišjo goro v Južni Ameriki, namere pa so propadle, ker je zamudil pravi čas. Toda obisk te odmaknjene dolinice je bil kljub temu uspešen. Skupaj, s tremi drugimi je opravil tri vzpone na do tedaj deviške vrhove, ki so jih krstili: Elmer (5600), Dopej (5200) in Bojan (5400). Nekaj kasneje je preplezal še krajšo plezalno smer v bližini Bariloche.
Sledila so tri uspešna leta, ko se je izkazal z vzponi doma, v Dolomitih in na Kavkazu, razen tega pa je bil še eden od najuspešnejših načelnikov odseka. Med tem ga je sicer alpinistični klub iz Mendoze povabil, da se še z enim tovarišem udeleži njihove mednarodne ekspedicije v Peru, toda to je propadlo, ker ni dobil pravočasno vizuma.
Letos je v začetku poletja zopet odplul na dolgo pot v Argentino. Izpopolnjeval se je v jeziku, navezoval stike in delal. Takole piše: »… V kratkem me bo pot zanesla zopet v Mendozo. Udeležiti se nameravam ekspedicije Hemana Josa v južno steno Meserdarija, ki so jo že dvakrat naskakovali, todo bili so obakrat odbiti. Ekspedicija bo na delu med 5. in 25. januarjem, o poteku pa bom pisal dnevnik, ki vam ga bom poslal. Upam, da ga boste prejeli že do 15. februarja . . .« Upajmo, da se mu je med tem vzpon skupaj s tovariši že posrečil.
PISMO IZ FRANCIJE
Vse več je članov AAO, ki so raztreseni po svetu. Eni zato, ker so se preselili, drugi, ker se v študiju izpopolnjujejo ali so na obisku, tretji pa iz kakih drugih vzrokov. Zal se le redko vidimo, toda vez je ostala in prav tako pripadnost odseku — vsaj konec leta pošljejo vzpone in pripišejo načrte. Eden od teh je tudi Ivan Meden, ki trenutno živi v Villeneuve St. Georges v Franciji, po rodu pa je iz Cerknice. Čeprav se je za alpinizem navdušil šele v Franciji, mu je vsako leto bolj zvest. Letos mu je posvetil skoro ves avgust. Skupaj s francoskimi tovariši je opravil naslednje vzpone:
AIGUILLE DIBONA (3130) – zap. stena. Smer visoka kakih 120 m, toda tehnično precej zahtevna (mestoma A2).
— Livanosova smer v isti steni (jugo-zap. greben JZ). Nekaj višja smer, ocenjena s TD (zelo težko, spodnja meja).
— južna stena direktna, s počjo Madier (VI). Smer (350 m) je v celoti ocenjena s TD.
PIC NORD DES CAVALES (3364) – zapadni greben, Smer je ocenjena s TD. LA MEIJE (3983) – južno stena »dire-ttissima«. Smer je visoka okoli 800 m, njena ocena pa se suče okoli V. Čas plezanja – 9 ur.
GREBENSKO PREČENJE. Prečenje je potekalo od Grand Pica po ledenem ozebniku (200 m) na Dent Zsigmondy, od tu po razdrapanem grebenu na Pic Central (Doigt de Dieu). V pismu obljublja, da bo v kratkem poslal tudi nekaj misli o francoskih alpinističnih šolah, ki jih je obiskal v zadnjih dveh letih.
Franci Savenc
