ALPINISTIČNA ODPRAVA V CORDILLERO REAL 1964
Minulo je dobri dve leti, odkar se je v alpinističnih krogih pri nas prvič resneje začelo govoriti o južnoameriških Andih. Vprašanje ekspedicije v to področje je dolgo burilo našo domišljijo, vse dokler v pisarno Akademskega PD ni prišel dopis žalostne vsebine — da uporaba deviz na način, kot smo si ga bili zamislili, ni možna. Nič niso pomagale že zaključene priprave, ne rezervacije na ladji in obljubljena pomoč, odhod je moral biti odložen.
Minul je preostanek leta 1962, nato leto 1983 in začelo se je leto 1964. Situacija v ekspedicijskem komiteju pri APD se je močno spremenila in nekdanjih kandidatov za odpravo je ostalo komaj polovico, toda popustili niso. Prav ko so pričeli s pospešeno pripravo za začetek akcije v stari obliki, pa je pokazala za odpravo zanimanje tudi komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS. Ker je bilo vsem jasno, da bi se dalo s sodelovanjem obeh institucij najhitreje uspeti, je prišlo do združitve, ekspedicijskemu komiteju pri APD pa je bila zaupana tehnična organizacija.
V začetku nejasna situacija — nihanje med Cordillero Blanco, Cordillero Mendozo in bolivijskimi gorami (ker so na Cerro Altar v Equadoru medtem že prišli Italijani) je bila kmalu razčiščena. Kot okvirni cilj odprave je bila izbrana edina južnoameriška državica, ki nima pristopa na morje — Bolivija.
V osnovi delimo bolivijske gore na dva dela: v Cordillero Occidentale (Zahodna) in Cordillero Orientaie (Vzhodna) med katerimi leži bolivijska visoka planota — Altiplano. C. Occidentale za alpiniste ne predstavlja posebno interesantnega področja, čeprav sega najvišje (Sajama — 6520 m je najvišji vrh Bolivije) — je namreč vulkanskega izvora in monotona. Drugače je s C. Orientaie. Ta je pestra in slikovita, vrhovi so ostri in veči- noma pokriti s snegom ter ledom. V skupini C. Apolobamba, C. Real, C. Quimza Cruz in C. Santa Veracruz. Med vsemi temi zasluži C. Real gotovo največjo pozornost. Šele majhen del je alpinistično obdelan, dostopi so sorazmerno kratki.
Nemški alpinisti, ki so Cordillero Real dosedaj največkrat obiskali, so jo že takoj v začetku imenovali – Himalaja novega sveta. Ne samo dejstvo, da nudi v večini ledne probleme, temveč tudi videz pokrajine in celo podobnost med domačini in Tibetanci so bili vzrok temu. V zadnjem času je C. Real sicer izgubila mesto v prvem planu alpinizma, vendar ne zato ker bi bila dokončno alpinistično obdelana, temveč zato, ker se močne — preizkušene odprave raje odločajo za chilenske patagonske vrhove, kjer iščejo in najdejo, ekstremno težke cilje. V C. Real je opravljeno šele pionirsko delo (če so meritve točne o deviški še nekateri šesttisočaki) in je dela dovolj za celo generacijo alpinistov! Mi smo jo izbrali tudi zaradi politično – gospodarskega momenta in dalje zato, ker je razmeroma poceni in ker prestavlja za nas, ki nimamo posebnih izkušenj, vendarle skromnejši cilj.
Zgodovina vzponov na vrhove C. Real se začenja 1887 s poskusom vzpona na lliimam (Wiener Ocampo, Grumblow), naslednjega leta je’ Grangova ekspedicija raziskovala področje zapadno od naselja Chearoco, toda Šele 1898 se je Conwayu, Maquignazu in Pellissieru posrečilo priti na prvi pomembnejši vrh – IUimani (južni vrh), izdelali pa so tudi prvo topografsko karto.
Leta 1915 so zaman poskušali (Schulze, Bengel, Dienst, Overlach) na Caca Oco, uspela je le ponovitev vzpona na lliimam. Leta 1919 Dienstu in Lohseju vzpon na Caca Aco vendarle uspe, prvi s Schulzejem pa uspe tudi na Ancohumi.
Leta 1928 je delovala v teh krajih ena najuspešnejših ekspedicij, nemško-avstrijska pod vodstvom H. Pfanna. Stopili so kar na osem novih vrhov: Ulampu, Pico del Noite Cerro Roio Casiri, Chearoco, Vmohuaro, Hinchucoto, Llaullini in izvršili še tretji vzpon na Illimani.
Sledi italijanska odprava (leta 1929), ki ostal e praktično brez uspeha, leta 1930 se povzpne na Anco-humo in leta 1937 prvi na Mururato.
Leta 1940 pridejo na Taquesi in Chiconi domači alpinisti, Illimani pa iz političnih razlogov (Nemci so razobesili zastavo s kljukastim križem, naveza Angleža Motte in Bolivijca Torresa pa jo je snela) doživi kali v a vzpona v nekaj dneh. Leta 1941 je uspel solo vzpon na Condoriri (W. Kiihm), leta 1942 pa se je ustanovil Club Andino Boliviano.
Po več manjših domačih in tujih odpravah je delovala kot zadnja večja v letu 1950 in 1951 odprava pod vodstvom H. Ertla. Opravili so več uspelih prvenstvenih vzponov, nekaj ponovitev in tudi precej raziskovalnega dela Leta 1957 je bila uspešna še ekspedicija DAV — sekcije Berchtesgaden, toda delovala je v glavnem le v C. Apolobambi, v C. Real pa je prečila vse tri vrhove Illimanija.
Mnogo je znanega — mnogo pa je tudi še nejasnosti. Kako se bo v C. Real obnesla naša oprema in tehnika, se posebno pa ekipa?
Najvažnejša literatura (na razpolago v knjižnici PZS): Alpine Journal: letnik 1959, stran 44 Rivista Mensile CAI: letnik 1962, stran 151 Jahrbuch des DAV: letnik 1958, stran 95
Franci Savenc
