V vseh ozirih res rekordno obdobje
Podatki o delu slovenskih alpinističnih odsekov in sekcij v letu 1980 že zbrani – Skoraj 14.000 tur – Več pozornosti zdaj še vzgoji
Prvi rekord, ki ga lahko zapišemo ob zbranih podatkih o delu slovenskih alpinističnih odsekov in sekcij je v datumu. Še nikdar jih ni uspelo zbrati tako hitro kot tokrat in tako popolne. Ob tem pa je potrebno pripomniti, da ima velike zasluge tudi načelnik France Malešič. Podatke so poslali vsi slovenski alpinistični kolektivi.
Lani je delovalo 35 AO in 8 AS, torej toliko kot leto prej. Združevali pa so še več članov – 1237 proti prejšnjim 1131. Po številu vseh članov so najmočnejši: Akademski AO (98), Ljubljana-matica (79) in Idrija (61). Leto nazaj je bila razporeditev drugačna: AO Matica (79), Akademski (75), Kozjak-Maribor in Kranj pa 66. Podatki o aktivnih članih, torej tistih, ki so v preteklem letu opravili vsaj pet tur in jih tudi zabeležili v arhivu (ali res povsod?), pa dajo že drugačno podobo: 698 alpinistov in pripravnikov, toda še vedno več kot 1979, ko jih je bilo 676. Teh pa imajo največ AO Rašica (44), Celje (40) in Matica (37).
Iz podatkov v poročilih je nadalje moč ugotoviti, da imamo 74 aktivnih inštruktorjev alpinizma, toda le v 26 AO. Ostalih 9 AO bi pravzaprav zato sodilo med sekcije. Največ jih imajo AO Kamnik (11), Matica (9) in Mengeš (5). Če upoštevamo, da so za vodenje alpinističnega vzgojno-izobraževalnega procesa izšolani tudi gorski vodniki, se primanjkljaj nekoliko omili. Aktivnih gorskih vodnikov je po poročilih AO 49, toda ti so spet le v 19 kolektivih, največ v Akademskem in Matici (po 8), AO Kamnik in Šmarna gora pa jih imata po pet. Vsemu temu navkljub pa je v poročilih zabeleženo, da so imeli šolanje urejeno kar v 37 kolektivih. Potrebno bo torej raziskati, ali ob pomoči tujih IA ali pa kar »po domače«. Morda pa tudi AŠ ne ocenjujejo enako, čeprav so programi (ter zahteve) jasno zapisani.
Nekoliko zapleten pa je položaj na področju povezave z GRS. Iz poročil je namreč videti, da imajo člane GRS le v 30 AO, pa še ti samo 192 od 528 pri Komisiji za GRS registriranih in zavarovanih. Največ AO Kamnik in Mojstrana (po 21), pa Tržič (16), Kranj, Matica in Soški (po 14) itd. Od skupno 16 postaj GRS, kolikor jih je v Sloveniji, pa jih je npr. samo v kranjski in ljubljanski po 54, v jeseniški in tržiški po 48, bovški 38, bohinjski 37 itd. Vemo, da naj bi se reševalce pretežno (kjer je mogoče) zbirali iz vrst alpinistov, oziroma skozi alpinistično šolo, prav tako tudi, da so reševalci še kako zaželeni pri izvajanju vzgojno-izobraževalnih akcij, da morajo skrbeti za preventivo … Po drugi strani pa, da so alpinisti skozi svoje udejstvovanje kondicijsko in plezalsko dobro pripravljeni, da pa jim manjka reševalne tehnike.
O aktivnosti so podatki bolj preprosti. Vseh tur so javili 13.701 (v letu 1979: 12.115), od katerih je 11.208 vzponov (10.108 ), 1105 pristopov (1362), ostalo (810 proti 645 v letu 1979) pa so turni smuki. Torej deset in več odstotna rast, če izvzamemo pristope, katerih manjše število pa gre lahko tudi na račun kvalitete. Ker so lahki, jih nekateri pač ne vpisujejo! Po aktivnosti prednjači AO Rašica, ki je prvi presegel »magično mejo« in opravil 1018 tur. Res pa je, da je med njimi veliko pristopov 130, drugi po številu je AO Tržič s 127, Matica 125 itd.), saj je po številu plezalnih vzponov nekoliko drugače zaporedje: AO Tržič (693), Impol (611), Kamnik (589) itd. Turnih smukov pa beležijo največ v Kranju (91), pri AO Šmarna gora (88) in Matici (85). Pristopov nad 3500 m so imeli največ člani AO Matica (41), Železničar (21) in Idrija (20).
Seveda pa ti podatki ne povedo kaj več o aktivnosti naših alpinistov, za to bi bila potrebna že računalniška obdelava. Moč pa, je reči, da »povprečen« slovenski alpinist na leto opravi 11,1 ture, če štejemo skupaj aktivne in manj aktivne, upoštevaje samo aktivne (in vse ture) pa je povprečje 19,7 ture na leto. Toda vemo, da so alpinisti, ki opravijo tudi prek 150, 200 tur. Število takih, ki so se resnično povsem posvetili plezanju, je vsako leto večje, s tem pa tudi njihovi dosežki.
Da so lani v Sloveniji organizirali precej odprav (glej pregled v Almanahu, Delo 19. t. m.) pa že tako vemo. Na njih je sodelovalo kar 60 alpinistov iz 24 kolektivov.
France Malešič in Franci Savenc
Odmevi z gora v februarju
Kot je že v navadi, bodo prvi petek v februarju na sporedu paberki z naslovom »To in ono s planinskega sveta«, ki jih je pripravil Mitja Košir. 13. februarja pa je redaktor oddaje Marijan Krišelj pripravil zanimivo temo, ki zlasti sodi v zgodnjepomladanski čas, ko je čedalje več spominskih pohodov – množičnih planinskih prireditev, o katerih bo v oddaji govora. Nekoliko bolj splošno temo si je izbrala Helena Giacomelli za naslednjo petkovo oddajo z naslovom »Hodimo v gore …«. Za konec februarskih oddaj pa bo nekaj več govora o alpinizmu. Prispevek je pripravil Miro Štebe, spregovoril pa bo o alpinizmu v lanskem letu.
Potrebujemo več inštruktorjev
Imamo jih le 74 in 43 alpinističnih kolektivov – Letos spet nov tečaj
Znan je sklep, naj bi alpinistične šole vodili izključno aktivni inštruktorji alpinizma, prav tako tudi težnja, da bi AO redno vsako leto organizirali osnovno AŠ, po več AO skupaj (v okviru nekakšnih področnih KA) pa še nadaljevalno. To pa pomeni, da bi morali imeti AO po nekaj IA, večji tudi po 10 in več. Ob tem pa je potrebno razmisliti še o potrebah za vodenje področnih (II.) selekcij in rednih treningov. Na vsak način 74 aktivnih inštruktorjev, kolikor jih trenutno dela v 26 AO (ostali kolektivi so celo brez njih!) ne zadošča, tudi če prištejemo 49 aktivnih gorskih vodnikov in pripravnikov.
Da bi ta primanjkljaj kolikor se da odpravili že pred pričetkom nove alpinistične šole (oktobra), razpisuje Podkomisija za vzgojo pri KA PZS tečaj z izpiti, ki bo od 10. do 17. maja na Vršiču ali v Kamniški Bistrici. Prijavijo se lahko alpinisti, ki so že stari 21 let in imajo najmanj eno leto aktivnega staža, seveda s primerno aktivnostjo, tudi vzgojno. Na tečaju naj bi tri dni ponavljali in usklajevali snov, en dan bo za izpitno turo, dva pa za izpite. Naknadno bodo kandidati morali opraviti še izpite iz pedagogike, osnov športne medicine in treniranja ter psihologije športa.
Kandidati se morajo prijaviti najkasneje do 1. aprila, vodstva AO in AS pa naj poskrbe, da bodo predložili tudi vso potrebno dokumentacijo.
Letos v mednarodni družbi
Letos štirje IA za šolo v Nepalu – Prijave gorskih vodnikov do 10. februarja
Letos bo v šoli za gorske vodnike, ki jo je v Manangu (Nepal) zgradila Jugoslavija, že tretji tečaj »Nepal Mountaineering Assosiation«. Vodja tečaja bo Jugoslovan, pomagali pa mu bodo še trije naši vodniki in seveda domači, nepalski. Prvič pa bo uradno sodelovala mednarodna planinska unija UIAA, točneje njene članice: nemški AV, italijanski in švicarski CA ter poljski ZA.
Komisija za odprave v tuja gorstva PZS poziva kandidate za sodelovanje, (15. avgusta – 1. oktobra) da se prijavijo najkasneje do 10. februarja. Obvladati morajo angleščino do te mere, da bodo lahko na tečaju predavali o alpinistični dejavnosti, biti morajo aktivni vodniki in si sami urediti dopust ter vse drugo za potovanje v Nepal. Imeti morajo tudi potrebno opremo za vzpone do višine 6500 m.
Izbrani inštruktorji bodo v Nepal potovali predvidoma skupno, pridružila pa se jim bo še skupina planincev (prijave prav tako sprejema KOTG oz. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Dvoržakova 9), ki bodo odšli na trekking v himalajske gore. Inštruktorji se bodo pred tem še sestali s tovariši iz evropskih dežel nekje v Alpah.
Oprema botrovala smrti
Tudi nizki vrhovi so lahko nevarni – Nesreča poljskih športnikov
Jožef Nyka, urednik poljskega Taternika in sodelavec večine svetovnih planinskih glasil poroča, kako je lahko tudi sredogorje nevarno. 27. decembra lani se je skupina 17 mladih športnikov pod vodstvom trenerja Krisztofa Kisela odpravila na drugi najvišji vrh Zahodnih Beskidov, 1557 m visoki Pilsko. Vreme ni bilo najboljše, oni pa v glavnem v trenirkah in športnih copatah! Ko so se bližali vrhu, jih je zagrnila megla, začel se je metež in temperatura je nenadoma padla na 10°C pod ničlo.
Ker se do 21. ure niso vrnili v izhodišče, so gorski reševalci pričeli akcijo in to kar z obeh strani. Vrh je namreč ravno na meji med Poljsko in ČSSR. Toda zaradi težkih razmer so jih našli šele naslednje jutro na češkoslovaški strani. Trije mladi (14, 16 in 17 let) so bili mrtvi, med njimi tudi mladinski državni reprezentant Irenusz Langwerski, ostali pa povsem izčrpani, ozebli in v hudi živčni krizi.
Priljubljena atrakcija
Plezanje po zaledenelih slapovih postaja tudi pri nas vse bolj priljubljena aktivnost. Le primernih slapov, ki bi zaledeneli in bi bili obenem tudi dovolj visoki, nam manjka. Kljub temu, da se dvigajo tudi po 70 in celo 100 metrov visoko, plezajo v njih prosto, morebitni zabiti (ledeni) klini so le za varovanje. Če pa se tak leden steber odlomi, seveda ni rešitve.
Nizozemski Everest in rekord
Skromna nizozemska odprava (5 članov) je lani pozno jeseni osvojila Kedernath Dome (6831 m) v Uttar Himalaji (severna Indija). Bazo so postavili na višini 4300 m, potem pa so plezali sedem dni v alpskem stilu (brez fiksnih vrvi in višinskih taborov) po SZ grebenu. Na vrh so prišli vsi, med njimi tudi Margreet Hogewerova, ki je s tem dosegla nov nizozemski ženski višinski rekord. (Imela je tudi prejšnjega s Parčamo Peaka, 6272 m v Nepalu, na katerega se je povzpela leta 1972). Zanimiva je tudi novica, da so se nizozemski alpinisti lani podpisali s Kitajci protokol, s katerim jim je zagotovljena pravica do vzpona na Everest leta 1983, seveda prek Tibeta.
Pred 60-letnico TK Skala
V ponedeljek 2. februarja bo minilo 60 let odkar je bil v Ljubljani občni zbor Turistovskega kluba Skala, začetnika našega organiziranega alpinizma. Proslave bodo skozi vse leto, osrednja pa bo 28. junija v Vratih.
Mnogo nerazumljivega
Trije člani AO Rašica so v nedeljo 18. t. m. poskusili prečiti Gamsje police, ki potekajo prek V stene Brane, od Bosove grape do Šije. Smer je sicer ocenjena le z I, vodi po naravnih prehodih, toda je orientacijsko zahtevna.
Zaradi slabih razmer so se zamudili, tako da so svojci sprožili iskalno akcijo, v kateri je sodelovalo 18 reševalcev in lavinski pes, v pripravljenosti pa je bila še dodatna ekipa in helikopter.
Sicer se lahko zgodi vsakomur, da se kaj zatakne, vendarle bi morali zamudo ugotoviti prej. Oni pa so, potem ko so zvedeli, da so jih iskali miličniki, odšli k počitku (v Kamniški Bistrici) in zjutraj z avtobusom domov. Tolmačenje, da bodo vrnitev sporočili od doma, da plezajo že štiri leta in da se za pogrešanimi proži akcija šele po enem dnevu čakanja, jih dodatno postavlja v čudno luč – in terja tudi ukrepanje.
Plezanje po slapu je prijeten trening
Plezanje po slapu, seveda le ko zaledeni, postaja tudi pri nas vse bolj »moderno«. Preskus psihične, pa tudi fizične kondicije, priprava na letne ture v Alpah, in seveda – iskanje novega.
Pavle Kozjek (AO Matica) in Bor Štrancar (Akademski AO) sta 16. t. m. opravila tretji vzpon prek slapu v Martuljku (Luciferja). Dva dni za njima so ga ponovili še Zoran Bešlin, Janez Marinčič in Lidija Honzak (vsi AO Matica). Istega dne je Štrancar s Tonetom Palčičem in njegovim tovarišem iz AS Borovnica preplezal se slapove v Peklu (2. V), v ponedeljek pa so Štancar. Kozjek in Zoran Radetič (AO Črnuče) preplezali še Orglice v Kamniški Beli. Ta slap pa sta le dan pred tem kot druga preplezala tudi Metod (AO Mengeš) in Tone Škarja (AO Kamnik). Slapova v Repovem kotu (20 in 35 m, 75-85 st.) sta vsak zase preplezala Cene Berčič in Janez Benkovič (oba Kamnik) itd.
Ob vsem tem plezanju pa ni mogoče mimo dejstva, da so podatki o teh vzponih dokaj neenotni. Ne samo, da se razlikujejo po višini, še bolj se ločijo po naklonu. Pa se da zmeriti eno in drugo.
Še enkrat Rzenik
Janez Benkovič (AO Kamnik) in Metod Škarja (AO Mengeš) sta v nedeljo 18. t. m. opravila prvo zimsko ponovitev smeri Benkovič-Kemperle v Rzeniku. Stena je bila dokaj kopna, le na ravnih delih je bila poprhana s svežim snegom. Plezala pa sta jo 11 ur, zgornjo (težjo) tretjino že v temi. Benkovič, ki je ponovil takorekoč že vse smeri v tej steni, ocenjuje to smer (V+/IV-V) za eno najbolj izpostavljenih v steni, pa tudi najbolj krušljivo, vsekakor pa zanimivo in je prav škoda, da jo ponavljajo le redke naveze. Prvič pa je bila preplezana že leta 1939, 18. in 19. maja.
Smer izgubljene rokavice
Luka Karničar je 10. t. m. preplezat Grapo (III/II, 700 m) v Babah, sestopil pa je po Severnem grebenu in Ogledniški smeri. Šest dni kasneje je v steni pod Češko kočo preplezal smer Simfonija plazov, oziroma slap pod Češko kočo (35-55 st., slapova 60-80 st, 250 m). Zaradi slabega ledu pa je moral drugo polovico prvega slapu (80 st., 6 m) obplezati na desni. Samo dan kasneje pa je Luka z Irmo Karničar (oba AO Jezersko) preplezal še novo – Smer izgubljene rokavice v južnem pobočju S grebena Kočne (Špegovec). Ocena: 320 m, 40-48 st., trije ledni skoki pa 70-85 st.).
Zanimanje za Daulagiri
Daulagiri (8172 m), vrh, ki so ga od osemtisočakov osvojili predzadnjega in ne zaman (švicarji) poimenovali Gora viharjev, ni pritegnil le pozornosti naših alpinistov. Pred slovensko odpravo v južno steno ga bosta skušala letos pomladi osvojiti še dve odpravi. Nepalska vlada je kot prva izdala dovoljenje kanadski odpravi iz Calgarya, ki jo bo vodil Jon Jones. Po zahodni steni pa se bo istočasno skušala povzpeti še argentinska odprava, ki jo je pripravil Club Andino Bariloche. Vodil jo bo dr. Mario Serrano, v njej pa bosta tudi naša dva rojaka, brata Skvarča. Zanimivo je, da se je s to goro leta 1954 s I. argentinsko himalajsko odpravo skušal še en naš rojak – Dinko Bertoncelj, ki jo o tem napisal tudi zanimivo knjigo (v slovenskem jeziku). Vzpon načrtujejo prek znane Hruške, kjer so prvič dosegli višino 8000 m.
Vodniček za Osp
Tudi v Obalnem AO (Koper) so se odločili, da našo vodniško literaturo obogate s svojim prispevkom in stena nad Ospom se jim je zdela najbolj pravšnja. Zbranih imajo že precej podatkov o vzponih, pa tudi geoloških, celo arheoloških in drugih. Navezali so tudi stike s Tržačanom Cergolom, nekatere pa imajo še v načrtu. Kdaj bo vodniček izšel, pa si za zdaj še ne upajo povedati.
Skupna šola in tabor
Komisija za alpinizem pri ZTKO Ravne, ki združuje AO Črna, Mežica, Ravne, Slovenj Gradec in AS Prevalje, je od 22. do 25. t. m. pripravila alpinistično šolo na Peci, ki so jo posvetili pretežno vajam iz gibanja v zimskih razmerah. Vodja je bil Karli Mostner (IA), ki je izdelal tudi program.
Februarja pa načrtujejo zimski alpinistični tabor, ki naj bi bil na Klemenči jami pod Ojstrico. Udeležili se ga bodo lahko le aktivni alpinisti.
Razveseljivi so tudi podatki o zbiranju gradiva za vodnik. V celoti so obdelali Peco in Uršljo goro, manjkajo le še opisi nekaj smeri v Veliki Raduhi ter fotografije vseh treh ostenij.
V stenah nad Okrešljem
Franček Knez (Impol) je v soboto in nedeljo spet plezal pretežno sam. 17. t. m. je ponovil Poševno grapo (IV/II-III) Mrzle gore in sestopil po Vzhodni grapi (III/II), potem pa je preplezal še Kockarsko (III) smer, sestopil pa je po X grapi. Dan kasneje pa je najpreje ponovil Celjsko (III) v Mrzli gori in sestopil skozi Hudi prask (II), potem pa splezal še Belo piramido (II, 30 st.) v Turski gori in nadaljeval po Tschadovem stebru do vrha in ponovil tudi Dušanov steber (III). Zadnji dve smeri je vzporedno z njim plezal tudi Lojze Cajzek (AO Celje).
Osemkrat dražja odprava
Kaj vse lahko pomeni prvenstvo, je moč razbrati tudi iz podatkov, ki so jih o lanski japonski odpravi na Everest prek Tibeta objavili v švicarski reviji Die Alpen. Res je opravila prvo nekitajsko ponovitev pristopa prek Severnega sedla in še prvenstveni vzpon v S steni, toda veljala osemkrat toliko, kot npr. naša odprava na Everest.
Prvi skupni izpiti
Ideja o področnem povezovanju AO in AS, ki je prisotna že nekaj časa (PD so se npr. že pred leti organizirala v meddruštvene odbore) in se manifestira tudi v vsakoletnih področnih zborih alpinistov, dobiva vse bolj oprijemljive oblike.
V nedeljo 11. t. m. so trije člani AS Vipava in po en član AS Ajdovščina, Soškega AO ter AS Sežana opravljali v stenah nad Gradiščem v Vipavski dolini alpinistični izpit. Komisija, v kateri so bili zdravnik Jože Andlovic ter brata Pavel in Peter Podgornik (oba IA), vsi iz AO Nova Gorica, je ugotovila, da vsi kandidati izpolnjujejo pogoje. S tem je AS v Vipavi izpolnila pogoje za ustanovitev odseka, v Ajdovščini pa so dobili prvega alpinista.
Področno opravljanje izpitov za alpiniste je predvideno tudi v novi shemi alpinističnega šolanja. Le na ta način bo namreč doseženo večjo poenotenje znanja, višja bo najbrže tudi kvaliteta, manjša pa subjektivnost ocenjevanja. Manjši pa bodo tudi problemi z inštruktorji.
Nesreča pod Biokovim
V petek 16. t. m. sta se Slobodan Ravlič (28) in Zlatko Lalič (18) odpeljala iz Makarske do Ravne vlaške. Naprej pa sta odšla peš z nalogo, da na TV repetitor preneseta rezervni inštrument. Toda nekaj pred vrhom Sv. Jure ju je sunek vetra spodnesel in zdrsela sta 120 m globoko.
Lalič je okoli 14. ure javil s prenosno postajo nesrečo, toda žal ga niso razumeli. Tako so šele ob 17. uri s pretvornika javili, da je najbrž nekaj narobe, ker še nista prišla. Obvestili so postajo GRS v Splitu (ob 19. uri) in že dve uri za tem se je pričela reševalna akcija. Ob 4. uri zjutraj so našli lažje poškodovanega Laliča, Ravlič pa je bil mrtev. Med zdrsom je zadel v drevo.
Celjske naveze
V soboto 10. t. m. so se Cankar, Šrot in Topolovec povzpeli po J grebenu na Krofičko. Dan kasneje so plezali Zahodno grapo (II-III) v Ostrici in opravili pristop s Škarij na Lučko Babo. Na zadnji turi se jim je pridružil še Smodiš. V soboto in nedeljo 17. in 18. t. m. pa so imeli Celjani na Okrešlju prvi del zimskega tečaja. Zbralo se je deset tečajnikov in 5 starejših članov, akcijo pa sta vodila Dušan Glažar in Jože Zupan. Razen teoretičnega dela in vaj so v soboto opravili še skupno turo skozi Žleb na Tursko goro, Cajzek in Topolovec pa sta še sestopila po Tschadovi smeri. V nedeljo sta navezi Cankar-Laznikova ter Topolovec-Goleževa ponovili Belo piramido v Turski gori, Cajzek pa je (vzporedno s Knezom) sam preplezal Tschadov in Dušanov steber.
Alpinizem v Črni gori
Alpinizem v Črni gori se nikakor ne more izviti iz povojev začetništva, čeprav ima vse naravne pogoje in tudi potrebno pomoč. Uradno imajo le dve sekciji, in še to obe v Nikšiču, očitno pa je vsaj do neke mere aktivna le pri PD Javorak. Lani so, po neuradnih podatkih, opravili vsega 27 tur, to pa je toliko, kot jih drugje opravi samo malo bolj zagnan mlad plezalec. Imeli pa so tečaj za pripravnike, ki sta ga vodila naša inštruktorja, udeležili so se tudi zimskega tečaja, na ostale pa so bili vabljeni. Slovenski alpinisti, ki v Nikšiču služijo vojaški rok, so jim obljubili vso pomoč, ki pa so jo žal minimalno izkoristili.
O aktivnosti in kolektivnosti kot celote v drugih republikah je žal zaenkrat (razen za Srbijo, o razmerah v katerih smo poročali pred tednom) še ni moč poročati. Kljub obljubam in dogovorom Koordinacijska komisija za alpinizem pri PZ Jugoslavije ne dobi podatkov. Pa ne bi bili potrebni kakšni posebni napori vodstev. In skrajni čas je že, da se navadimo na red.
Prva ponovitev v Kalški gori
V nedeljo 18. t. m. sta Irena Markuš in Janko Plevel (oba AO Kamnik) opravila prvo ponovitev (seveda tudi prvo zimsko) Miškine grape v vzhodni steni Kalške gore. Poletna ocena IV, 300 m.
Franci Savenc
Snežni plazovi stalna nevarnost v planinah
Smrtnih žrtev pri nas sicer še ni veliko, kar pa ne pomeni, da ne velja biti previden – Nekaj primerov iz naših gora – Največ alpinistov
Zagovorniki trditev, da v našem gorskem svetu ni nevarnosti plazov, se pogosto sklicujejo na tuje statistike. Res je, da nas sosedje v Avstriji, pa tudi Italijani in seveda Švicarji ter Francozi močno prekašajo po številu mrtvih. Res pa je tudi, da je sreča muhasta in da se v povsem podobnih okoliščinah dogodek včasih konča tragično, drugič spet brez omembe vrednih posledic, ali pa celo samo kot zanimiva pustolovščina, iz katere prizadeti niti ne potegnejo kakega koristnega sklepa. Potemtakem bi bilo lahko žrtev pri nas tudi bistveno več!
GRS si zategadelj prizadeva, da bi ob koncu vsake zime zbrala podatke o nesrečah v snežnih plazovih ter jih ocenila, upoštevala, opozorila o nevarnosti plazov HMZ SR Slovenije ter analizirala vzroke. Letošnja analiza je pred durmi, ta hip pa si lahko ogledamo čisto na kratko dogodke, ki so se primerili v Sloveniji ter dva iz Bosne in Hercegovine.
V žlebu pod Lučkim Dedcem je plaz odnesel alpinista, ki se je nepoškodovan rešil sam. Opozorilo je predvidevalo zmerno nevarnost plazov.
V grapi pod Velikim vrhom v Karavankah je plaz odnesel dva alpinista. Oba sta se rešila sama. Opozorilo je govorilo o zmerni nevarnosti; na kraju nesreče pa je bila velika; v svež sneg se je vdiralo povsod do vratu.
Na Kamniškem sedlu sta se primerili dve nesreči v različnih dneh.
Prvič je plaz, ki sta ga sama sprožila alpinist in pripravnica, oba tudi odnesel, vendar sta si sama pomagala na varno. Opozorilo je govorilo o zmerni nevarnosti, ki narašča. Drugič je neslo alpinista samohodca, ki si je vešče pomagal in se tudi sam osvobodil iz plazovine. Kakšno je bilo opozorilo, ni znano.
Pod Mojstrovko se je istega dne, le ob drugačnem času, pripetila nesreča dvema različnima turnima smučarjema. Prvega je plaz nosil kakih petdeset metrov, nakar si je pomagal na varno sam, drugega je doletelo med spustom in je z veliko prisotnostjo duha na smučeh izvozil iz plazu. Glede na opozorilo je bila nevarnost zmerna in se je večala.
Na Zelenici je plaz odnesel vzdrževalca proge, amaterja, sicer tudi člana GRS. Rešil se je sam, njegov tovariš je ostal nedotaknjen. Vreme je bilo zelo slabo, celo deževalo je in zaradi tega je bila odpovedana prireditev.
Pod Robičjem na Vršiču je alpinist sprva utrgal plaz, ki ga ni zajel, nekaj kasneje pa še drug plaz, v katerem ga je nekaj časa neslo navzdol, nakar se je rešil na varni rob. Dogodilo se je po močnem vetru in mrazu.
Pod Voglom, v steni Rjave skale, je plaz odnesel alpinista tik preden je s tovarišem izplezal iz stene. Obvisel je na vrvi na robu prepada. Plezala sta v odjugi in dežju, ki je v višjih legah prehajal v sneg. Že poprej so se trgali plaziči in kazali na nevarnost.
Nesreča alpinista samohodca v severni steni Triglava ne bo nikoli pojasnjena, vendar lahko upravičeno domnevamo, da je alpinista pahnil v smrt snežni plaz. Vremenske razmere, v kakršnih je plezal, so bile skrajno slabe. Močno je snežilo. Tudi opozorila iz tistega obdobja svare pred nevarnostjo plazov.
Plaz, ki je nosil enega izmed dvojice alpinistov pod Češko kočo med prvenstvenim vzponom, je bil le eden od neštetih, ki so se tistega dne prožili v stenah Dolgega hrbta in sosedov. Posebno opozorilo pač ni bilo potrebno. Prizadeti si je pomagal sam, varoval pa ga je tudi tovariš.
Materialno škodo so povzročili plazovi v Soteski, kjer se je iztiril vagon motornega vlaka z 38 potniki, ter plaz Kamnitnica na Vršiču, ki je podrl telefonski oporišči. Plaz na cesti v Zajasovniku pa je zaprl del ceste in oviral promet.
Opozorila za čas, ko so plazovi nagajali v Soteski in na Zajasovniku, govori o veliki nevarnosti, ki narašča. Plaz pri Kalinoviku v BiH je ubil tri dijake. Vremenske razmere so bile slabe – megla in veter. Nesreča se je pripetila na cesti, ki veže Kalinovik z vasmi v okolici. Znano je, da se tam plaz trga vsako zimo.
Plaz pod Osobcem (Prenj) je spet ponagajal alpinistom Pripravnika je odneslo po strmini, vendar so ga tovariši obdržali na vrvi in mu pomagali na varno. V kritičnem obdobju so se množično trgali plazovi zaradi odjuge.
Še kratek pregled; V devetih plazovih je nosilo deset alpinistov, od katerih je eden preminil. Dva plazova sta zajela turna smučarja, en plaz priložnostnega delavca na smučišču. Na cestah in železnici so štirje plazovi prizadejali smrt trem dijakom, povzročili škodo in enkrat prekinili promet.
Očitno so bili najbolj v nevarnosti alpinisti.
Pavle Šegula
