Res le nabiranje vzponov in ocen?
Zanimivo razmišljanje Kokalja in Slabeta po vrnitvi iz Verdona in vrtca Pietra del Finale
Andrej Kokalj in Tadej Slabe, člana Akademskega AO, ki sta se izkazala že s prenekatero prosto ponovitvijo, sta se vrnila iz Verdona v Franciji polna vprašanj, na katere bi veljalo skupaj iskati odgovor.
Ker sta bila prvič v Verdonu, sta plezala predvsem starejše, klasičnes smeri: Eperon sublime (VIII-, VII-), Les dingo maniaqual (VII+, VII), Les triumphhe d’Eros (VIII, VII+), Lestuyau de Orgue (VII+). Slabe, ki je vse te smeri preplezal prosto, se sedaj sprašuje: »Zakaj se še vedno vrtimo okoli osmic? Tudi najtežja mesta pravi, da je plezal lepo tekoče, še celo nekaj rezerve je imel. Ali manjkajo izkušnje?« Kako premagati (ta čas za nas to se lahko trdimo) magično mejo in seči na področje devete stopnje, še bližje robu padca, še bolj »nemogočim dosežkom,« o katerih beremo in slišimo, da se dogajajo po svetu? Primernih smeri pri nas ni in jih najbrž (ali vsaj še dolgo) ne bo. V tujini pa je veliko previsnih in gladkih sten, koder padci niso tako nevarni. Brez misli ne padec pa gre pri takem (športnem) plezanju težko. Potrebno bo najbrž ukreniti nekaj tudi glede treninga, posebno v zimskem času… Slabe se ob vsem tem še sprašuje: »Ali nas tuje revije ne opominjajo dovolj na naš zaostanek?«
Med povratkom sta se Kokalj in Slabe za nekaj časa ustavila še v plezalnem vrtcu ob mestecu Pietra del Finale ob italijanski obali. Ker je bil vodnik predrag, sta plezala kar po občutku. So pa smeri tod krajše, le po nekaj raztežajev dolge, skala pa je odlična in nudi resnično veliko plezalnih užitkov.
Ob koncu pogovora je Tedi, kot Slabeta kličejo prijatelji, zastavil še vprašanje: Je plezanje res le nabiranje vzponov, seštevanje težkih mest in podobno? Upajmo, da odgovor ne bo kdo skušal že vnaprej ukalupiti. Brez odgovorov pa najbrž tudi ne gre, zlasti, ker je pravzaprav prvi, ki si upa priznati svojo specializacijo za izključno ekstremno prosto plezanje v kopni skali.
Triglavski narodni park tudi na karti
Izdala jo je Planinska založba z Institutom za geodezijo in fotogrametrijo
Seriji planinskih kart, ki jih je doslej izdala Planinska založba pri PZS se je te dni pridružila še Triglavski narodni park 1:50.000. Kartografski oddelek Inštituta za geodezijo in fotogrametrijo, ki jo je izdelal (natisnilo CGP Delo), je na običajnem formatu združil izseka iz kart Julijske Alpe – vzhod in zahod, podatke o TNP in naravni ter kulturni dediščini pa sta pripravila delovna organizacija Triglavski narodni park z Bledá in Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine v Ljubljani.
Na karti so poleg običajnih podatkov vrisane meje TNP in še posebej meje osrednjega območja, kulturni spomeniki, turistično urejena in turistično dostopna mesta, pa turistično nedostopna mesta ter območja naravnih znamenitosti. Vse te točke so tudi oštevilčene in na hrbtni strani opisane v slovenskem, angleškem, italijanskem in nemškem jeziku. Hrbtna stran je koristno izkoriščena. Ob seznamu je namreč še kratek opis Triglavskega narodnega parka, seznam zavarovanih živalskih in rastlinskih vrst ter kodeks obnašanja v TNP. Za tiste, ki jih zanima obseg karte, bodo zanimive koordinate: na severu Kranjska gora, na zahodu Log Čezsoški, na vzhodu Bled in jugu Tolmin.
Zbor načelnikov
Jutri ob 16. uri se bo v prostorih PZS začel zbor načelnikov, ki je pravzaprav najvišji organ naših alpinistov. Že v razpravi o sklepih, ki so jih pripravili na temelju razprave na okrogli mizi, bo mogoče nakazati odgovor, kako naprej. Organizacijsko naj bi se težnje osredotočile predvsem na drugo točko, ko bo razgovor o spremembah pravilnika (škoda le, da so gradivo načelniki dobili tako kasno). Na dnevnem redu je posebej tudi naša rubrika – kaj je v njej dobrega, kaj bi bilo (in kako) mogoče izboljšati, kaj ne ustreza. Pred običajno točko »razno pa bodo morali načelniki povedati svoje mišljenje še o novi komisiji za alpinizem.
Drugi z 200 vzponi
Janez Jeglič (AO Domžale) je pred odhodom v Patagonijo skočile še v Paklenico, za poročilo o vzponih pa ni imel več časa. Napisal ga je šele med poletom in do nas je seveda prišlo z zamudo.
Od 27. do 29. preteklega meseca je Jeglič v Paklenici opravil 41 vzponov in je drugi pri nas (za Knezom), ki je v enem letu opravil 200 vzponov. 27. novembra je opravil 1. SPP (solo prosto ponovitev) Velebitaške, v Forma vivi pa se je moral enkrat prijeti za klin. Naslednji dan je med drugim opravil 1. SPP Ljubljanske in Fanikine. Tretji dan pa se je posvetil magični številki. Brez posebnih težav je zmogel še 25 vzponov, kolikor mu jih je manjkalo do številke 200.
Novi vidiki AO Železničar
Člani AO Železničar so imeli v Tamarju sprejem med alpiniste, ki je izzvenel v prisrčnem in delovnem ozračju. Alpinista sta postala Uroš Mozetič in Bojan Pograjc, Aleš Ferenc in Roman Tomažič pa (mlajša) pripravnika.
Povprečno 40 tur na člana
Pred tednom dni so se na Razor planini zbrali člani Soškega alpinističnega odseka. Vso soboto so imeli teoretične izpite, zvečer pa sprejem. Čeprav sezone še ni konec, so njihovi podatki več kot razveseljivi: približno 600 opravljenih tur, aktivnih jih je bilo (vsaj 15, ne le 5 vzponov) 12, povprečje na aktivnega pa je 40 tur. 90 prvenstvenih vzponov, skoraj tretjine tur je zimskih, bili so na dveh odpravah (v Boliviji in Gruziji), kar je še posebno razveseljivo – imajo šest večjih skupnih tur, dvakrat Paklenica, Zapotok, Mrzla voda, Mali Mangart, Pala (Dolomiti).
Med alpiniste so sprejeli: Matka Fona, Viktorja Goljo, Marka Kogoja (letos že 90 vzponov), Franeta Kore- na, Nika Kutina, Natašo Leban (letos že 50 vzponov, prva alpinistka SAO) in Darka Obida.
Vodstvo AO je nespremenjeno, alpinistična šola poteka normalno (sedem tečajnikov), v prihodnjem letu pa načrtuje še več skupnih akcij in do konca sezone tudi prvi plezalni vodniček.
Dva kamniška vzpona
Janko Plevel in Lado Podbevšek sta 13. t.m. ponovila Levi bok raza v Kalški gori, Dare Božič in Frane Kemperle pa sta tega dne preplezala Kamniško do gredine, zgoraj pa Hruško v steni Kogla.
Poljaki spet uspešni
Enajstčlanska poljska alpinistična odprava je opravila prvi pristop na karakorumski vrh Batur (okoli 7500 m). Kot poročajo, sta po 36 dneh (od postavitve baznega tabora) na vrh prišli dve navezi.
Pred občnim zborom
Alpinistične izpite so imeli tudi člani AO Vipava. Trajali so ves dan, poudarek je bil na praktičnih znanjih, med alpiniste pa so sprejeli Fabčiča in Premrlja iz matičnega AO ter Bandlja in Hermana iz AS Ajdovščina. Sedaj so pred njimi še izpiti za pripravnike, 18. t. m. so imeli občni zbor, 11. prihodnji mesec pa bodo že začeli z novo alpinistično šolo.
Planinsko-alpinistični vodnik
PD Treskavica iz Sarajeva pripravlja ob 35-letnici, ki jo bodo slavili prihodnje leto, vrsto novosti. Izdali so že nekaj barvnih razglednic gora, po katerih se imenujejo, pripravljajo poseben prospekt, pred oddajo v tisk pa je planinsko-alpinistični vodnik (60 strani) Treskavice. Avtor je Sevko Kadrić.
Sam je plezal v Kleku
Iz AO Škofja Loka so sporočili, da je Zvone Peterlin 30. novembra sam preplezal Mladinsko smer in Žoharjev steber v Kleku. Za zadnjo smer meni, da je ocena VI+, A2, previsoka. Dan kasneje je preplezal Tajanstveno (V, A1-2) in smer levo od nje, ki ji pa avtorstva ni mogel ugotoviti. Uroš Rupar je 9. t. m. preplezal Virensovo v Koglu, 5. t. m. pa Damjan Vidmar (z Boštjanom Kekcem) prosto Zupanovo v Koglu.
Proste ponovitve Sreča Rehbergerja
Srečo Rehberger je v navezi z Igorjem Kalanom 5. t. m. opravil 6. PP Kamniške v Koglu (VII-, VII). Dan kasneje sta preplezala Rumeno zajedo, Matjaž Beguš in Matej Kranjc pa Zupanovo. Tega dne sta Rudi Lanz in Janez Triler opravila eno redkih ponovitev Kokrske zajede v Z steni Zvoha (IV+, Al). Rehberger je z Jožetom Povšnarjem 9. t. m. opravil še 3. PP smeri Kramar-Močnik v Vežici (VII-, VI+). Franci Pogačar (vsi člani AO Kranj) je s tovarišem ponovil Inamovo spominsko in Centralno smer v SZ steni Jezerske Kočne, 7. t. m. pa (v zimskih razmerah) še Bavarsko v Steni.
Mednarodno sodelovanje
Bovška postaja GRS je 12. t. m. pripravila reševalno vajo, v kateri so poleg domačih sodelovali še gorski reševalci iz Italije in Avstrije. Žal je niso mogli opraviti na Kaninu, v stenah nad trdnjavo Kluže je morala biti namreč v nekoliko skrčenem obsegu.
Delovali so v treh skupinah, spuščanjem izčrpanega iz stene ob uporabi improviziranih sredstev, dviganje in spuščanje težko poškodovanega in improvizacije za prenos v dolino. Ker so bile vse ekipe mešane je bila izmenjava izkušenj nadvse konkretna. Že pozimi naj bi na željo gostov iz Rablja, Beljaka in Rezije Bovčani pripravili na Kaninu.
AS Paklenica – Zadar
Za alpinistično sekcijo pri zadrskem PD vedo le redki, čeprav je precej aktivna in njeni člani plezajo tudi na tujem. Usmerjeni so predvsem v domačo Paklenico in okoliške gore. Septembra so imeli delovno akcijo za obnovo in markiranje sestopnih poti z Anića kuka. Opravili so več pomembnih ponovitev, ne manjka pa jim tudi prvenstvenih (z ocenami III-VI). Se posebej velja omeniti smeri v širokem kuku in Štapini. Ti dve steni sta dobro poldrugo uro hoda nad Mandulino (10 km pred Starigradom). V neposredni bližini so namreč zgradili bivak Tatekova koliba, ki ima 12 ležiše. Smeri v teh stenah razen njih ni tako-rekoč še nihče plezal. Posebej omenjajo spominsko smer Veljku Sušku (ponesrečil se je letos v Himalaji), ki so jo preplezali v Bojinom kuku.
PZS zlata plaketa
Na 31. gostinskoturističnem zboru v Radencih je Splošno združenje gostinstva in turizma podelilo štiri zlate plakete. Planinska zveza Slovenije jo je prejela ob 90-letnici uspešnega delovanja in za velik prispevek planinskega gospodarstva k turistični ponudbi Slovenije.
Splošno združenje gostinstva in turizma Slovenije je bo tej priložnosti predlagalo, da bi za vzpodbujanje kvalitetnejše ponudbe v prihodnje izbirali tudi najboljšo planinsko postojanko.
Koliko klinov potrebujemo?
Vse večje pomanjkanje opreme, zalog iz uvoza v trgovinah že dolgo ni več, pokupljena pa je večinoma že izrabljena in poškodovana, terja od alpinistov, da poskrbe za domačo proizvodnjo. Komisija za alpinizem je z zadnjim zapisnikom že obvestila vodstva AO in AS, naj čim prej javijo potrebno število klinov.
2. PP Kukovčeve smeri
Rok Kovač je v navezi z Eriko Gregorka (oba Akademski AO) 13. t. m. opravil 2. PP Kukovčeve v JV steni Planjave. Z oceno se strinja: prečnica (A1-2, 10 m) VI, previs (A1) V+, za plošče, ki so ocenjene s VI pa predlaga V. Skupna ocena bi bila VI/IV-V. Bilo je toplo in kljub snežnemu poprhu po vrhovih prav prijetno.
Zavzeto delo v Železnikih
Potem, ko jim niso dovolili vzpona na Ararat, je AS Železniki za nekaj časa zajel pesimizem. Prizadela jih je smrt Nejca Zaplotnika, ki jim je veliko pomagal. Vendar so se sedaj spet zavzeto lotili dela. Konce oktobra so začeli z alpinistično šolo, ki pa jo morata voditi kar pripravnika Marko Čufar in Franci Jensterle. Tečajnikov imajo kar 20, tisti, ki so že šli skozi AS in si nabrali tudi že izkušnje v gorah, pa bodo v kratkem lahko že opravljali tudi izpite.
Člani AS tesno sodelujejo z matičnim društvom in z njihovo finančno pomočjo so lahko dopolnili zaloge Osnovne opreme. Tudi priprave na izdajo vodnička za stene in stenice okoli Ratitovca lepo napredujejo. V najtežjem delu Ratitovca imajo začetih nekaj tehničnih smeri za izpopolnjevanje.
Nenehno izpopolnjevanje
Člani kamniške postaje gorske reševalne službe so se začeli zbirati vsak četrtek. Predelujejo novitete, utrjujejo osnovno znanje in podobno. Računajo, da bodo tudi med štirimi zidovi lahko veliko pridobili.
Res ni zanimanja?
Za zimsko plezanje na Škotskem sta se KA PZS v roku prijavila le dva kandidata (ena prijava je celo nepopolna), angleški alpinisti pa vabijo tri naveze. Kje je vzrok? Mar to, da bodo morali alpinisti sami plačati potne stroške, v prekratkem roku. Najbrž ene same naveze ne bo mogoče poslati, saj bi bilo videti, da jih več ne premoremo. Vabilu pa se najbrž tudi ne bi smeli odpovedati; dovolj je že bilo odpovedi, mednarodnih stikov pa tudi skorajda nimamo več.
KA PZS ugotavlja, da ne bo imela sredstev za pomoč tistim, ki se bodo pozimi posebej izkazali, razpisa za sofinansiranje vzponov v Alpah pa sploh ne bo.
P. Podgornik predaval v Reziji
V kulturnem domu na Ravenci v Reziji je bilo 12. t. m. predavanje Petra Podgornika o vzponu prek J stene Aconcague in ogledni odpravi pod Jalung Kang. Predavanje je bilo namenjeno vsem ljubiteljem gora (zato so ga sproti prevajali tudi v italijanščino), sodi pa v tradicionalno izmenjavo med našimi rojaki Rezijani in primorskimi planinci.
Pozdravi iz Rio Gallegos
Odprava AO Domžale »Patagonija 83 je srečno pripotovala v Rio Gallegos, ki je izhodišče za patagonske gore. Predno so odpotovali z najetim kamionom, so še sporočili naslov našega rojaka (Trboveljčana), kamor jim je mogoče pošiljati pošto: Herman Medved, Av. Roca 1614-9400 Rio Gallegos, Sta. Cruz, ARGENTINA.
Antarktika in ski ekstrem
Japonski smučar Juičiro Miura, ki se je 6. maja 1970 na smučeh spustil z višine 7700 m v Everestovo Zahodno globel, spet pripravlja pustolovščino. Čeprav že 51-leten se s posebno odpravo že vozi proti Antarktiki, kjer naj bi se povzpel na (menda še neosvojeni) najvišji vrh šestega kontinenta Mount Wiliams (5140 m), z njega pa se spustil na smučeh.
PD dr. Gorazd Zavrnik
V četrtek so na Medicinski fakulteti ustanovili 174. planinsko društvo v Sloveniji in po dr. Gorazdu Zavrniku, zdravniku in reševalcu, ki se je smrtno ponesrečil med helikoptersko nesrečo nad Jezerskim. Ustanovnega občnega zbora so se udeležili med drugimi tudi dr. Janez Milčinski, dr. Bogdan Brecelj in v imenu slovenske planinske organizacije njen predsednik Tomaž Banovec.
Franci Savenc
Še odmev jubilejnega leta
Planinski vestnik objavlja najpomembnejše govore na letošnjih prireditvah ob 90-letnici – Vrsta privlačnih prispevkov
Tudi iz novembrske številke Planinskega vestnika je moč razbrati, da planinci letos praznujejo visok jubilej. Vestnik objavlja besedila kar treh govorov, ki so jih planinci letos lahko poslušali na treh prireditvah: govor predsednika predsedstva CK ZKS Andreja Marinca ob otvoritvi novega planinskega doma na Kredarici, povzetke iz govora predsednika Telesno kulturne skupnosti Slovenije Jožeta Florjančiča na slovesnosti ob dnevu planincev v Krmi in povzetek nekaterih misli iz govora člana predsedstva Slovenije Zorana Poliča na taboru meddruštvenega odbora planinskih društev ljubljanskega območja na Kureščku. Čeprav so te govore sredstva množičnega obveščanja v glavnem že objavila ali prenašala v tistih dneh, ko so bile slovesnosti, je le prav, da jih objavlja tudi osrednje planinsko glasilo, saj bodo misli, ki so bile izrečene na proslavah, ostale zapisane planinski zgodovini in so tudi dokument in slika sedanjega časa.
Za večino drugih člankov v novembrski številki bi lahko rekli, da so pisani v lepem, pripovednem jeziku. Avtorji so s skrbno izbranimi izrazi spretno prikazali svoja planinska doživetja, misli in občutke, zelo plastično pa so orisali tudi naravo.
Ómenimo najprej misli o planinstvu, ki jih je v članku z naslovom: Govorim za tiste, ki ljubijo gore, nanizal profesor Marjan Lipovšek. Za tiste, ki poznajo profesorjevo knjigo Steze, smučišča in skale ni treba posebej poudarjati, da gre za kvaliteten prispevek, lahko pa rečemo, da je profesor v tem príspevku še posebej prikupno strnil svoje misli in spoznanja o planinstvu. Piše, da mu gore narekujejo besede, stavke, misli, da so mu gore navdih in voditeljice. Prav gore pa so tiste, ki bodo k njegovemu pisanju pritegnile bralce in jim razodele bogastvo doživetij, o katerih piše profesor.
Omeniti moramo tudi zelo prijetna prispevka Bogumila Jelačina in Ivana Bombka. Prispevek Bogumila Jelačina bo verjetno v bralcih spodbudil želje po silvestrovanju v gorah, saj bi si verjetno vsak želel takšnega prestopa v novo leto, kot ga je pred 47 leti doživel Bogumil. Ivan Bombek pa bo s svojim prispevkom obudil spomine na toplejše dni, na čas planinskih pohodov po prebujajočih se spomladanskih hribih. Za oba članka je treba reči, da sta pisana v res prijetnem jeziku in pravzaprav nadaljujeta tradicijo tistih planinskih spisov, ki so dali poseben pečat naši planinski kulturi.
Sploh pa je v novembrski številki vrsta prijetnih člankov. Prav gotovo bo vsak bralec lahko našel kaj po svojem okusu.
Miro Štebe
