Velika vztrajnost premagala nepreplezano steno Daulagirija
Prva slovenska »žepna« alpinistična himalajska odprava je do kraja rešila enega največjih in zadnjih velikih alpinističnih problemov – Pred tem so klonile vse odprave
MOGOČNA JUŽNA STENA DAULAGIRIJA – Slovenska »žepna odprava je kot prva preplezala južno steno Daulagirija in s tem rešila enega zadnjih problemov v Himalaji.
Objavljamo povzetek poročila o 1. slovenski alpinistični himalajski odpravi, ki je premagala doslej še nepreplezano južno steno Daulagirija.
Cilj
Prvi vzpon po 3000-4000 m visoki južni steni Daulagirija, in sicer v alpskem slogu (brez vnaprej postavljenih in opremljenih taborov, brez pomoči šerp in brez uporabe dodatnega kisika), člani (6); Stane Belak – Šrauf (AO Ljubljana matica), Cene Berčič (AO Kamnik), Rok Kolar (AO Prevalje), Janez Sabolek (AAO Ljubljana), Emil Tratnik (AO Idrija) in Jože Zupan (AO Celje).
Priprave
Dovoljenje zaprosili leta 1979 po povratku z Everesta. Od 10. 3. do 18. 4 1981 si je Belak steno in predvsem dostop ogledal in fotografiral. Izvidnica je pokazala na možnost vzpona po stebru levo od osrednjega lijakastega dela stene, možnost pa je nudil tudi desni steber. Moštvo sta KOTG in vodja po dveh zaporednih selekcijah izbrala v začetku maja 1981. Polovico sredstev so prispevali sami člani in njihove matične telesno-kulturne organizacije, drugo polovico pa KOTG zbira s prispevki prostovoljcev, nabiralno akcijo po delovnih organizacijah, s plačili pozdravnih razglednic in z naročili namenskega koledarja HIMALAJA 1982 s posnetki in zgodbami vseh naših odprav v Himalajo (po 110 din za izvod).
ODPRAVA
Pristop
Odhod iz Ljubljane 3. 9. nato letalo Zagreb-Frankfurt-Delhi in 4. 9. prihod v Katmandu. Do 10. 9. urejanje formalnosti ter dokupovanje in sposojanje opreme. Odhod 11. 9. (6 članov, zvezni oficir, sirdar-kuhar, pomočnik, poštar, 56 nosačev za pristop in dve za bazo). Avtobus (8 ur) do Pokre, nato posebno zadnjem delu težaven pristop do baznega tabora (23. 9. na višini 4000 m). Večina nosačev je zaradi težke poti (gradili so mostove) in stalnega deževja predčasno zapustila odpravo, zato je baza postavljena postopno do 26. 9.
Ogled: Po prvem ogledu se prične deževje (zgoraj sneg), ki traja brez prestanka do 29. 9. Ko se stena s plazovi otresa snega, moštvo proučuje možnosti, ki se nagibajo v korist de- snega stebra. Od 1. do 3. 10. pet članov opravi aklimatizacijski vzpon na Manapati (6380 m). 5. 10. pa na koto 5300 m, kjer se dokončno odločijo za desno smer. Vreme se ustali. Priprava vzpona: Vstop 7. 10. na višini 4100 m, nato do 13. 10. napenjanje vrvi prek skalnih mest do 5300 m. Pomožni šotorček postavijo 5100 m visoko. Težave v skalah IV-V. Dokončen načrt vzpona in sestopa narede v bazi 14, 10.
Vzpon: Prva naveza Belak-Berčič-Tratnik vstopi 15. 10. v dobrem vremenu. Prespi v šotoru (5100 m), nato 16. 10. ob 2.30 ob lunini svetlobi nadaljujejo. Z dnem preplezajo skalni steber (5300 m) in vstopijo v ledeni del stene. Od 9.-16.ure čakajo na polički, da prenehajo slapovi kamenja in vode z zgornjih predelov, nato do večera preplezajo 2 strmejša skoka. Takoj po polnoči 17. 10. nadaljujejo, do jutra preplezajo 3. skok (5700 m). nakar sledijo snežnemu razu do višine 6400 m. Za bivak si izkopljejo poličko v strm led 50-65 stopinj. Naslednji dan vzpon po mešanem svetu led – skala (55) do 6800 m, kjer na zaobljenem rebru že četrtič bivakirajo (vetrovna in mrzla noč). Peti dan ob 14. uri dosežejo jugovzhodni greben (7300 m), po katerem poteka proti vrhu japonska smer (leto 1978).
Osnovni cilj južna stena – je dosežen. Pred skalno stopnjo v grebenu petič bivakirajo. Zaradi premajhne aklimatizacije napredujejo vse počasneje, tudi ledene noči vse bolj pijejo moči. Zadnjič bivakirajo na JV grebenu 7800 m visoko v noči z 21. na 22. oktober. Takoj po jutranjem pogovoru s spodnjo navezo, ko potrdijo načrt, zgornji navezi v kuhalniku nepričakovano hitro zmanjka plina. S tem je konec načrta za vrh, kajti brez kuhalnika je tudi hrana, ki jo imajo, brez smisla. Nato odpove še radijska zveza. Kolar in Zupan vstopita 19. 10. (Sabolek je ostal v bazi), dosežeta odskočni tabor, počakata še 1 dan, ko pa je konec radijske zveze, sestopita. Vsi trije nato odidejo okrog vzhodnega boka gore, da bi pod SV razom pričakali sestopajoče tovariše. Žal pa zaradi orientacijskega nesporazuma odidejo preveč proti severu (predaleč), zato se s prvo navezo pozneje zgrešijo.
Sestop in povratek: Zgoraj se dvigne vihar, s snegom zasuje šotor, in 22. 10. zjutraj zgornja naveza odvrže sedaj neuporabno hrano, da bi se lahko hitreje reševala. Vseeno se morajo povzpeti do višine približno 8000 m, kjer šele lahko prečijo čez vzhodna pobočja na SV raz, po katerem so načrtovali sestop. Popoldne se ustavijo 7200 m visoko pri starem japonskem šotorčku, ki pa zaradi počene plinske bombice zgori. Sledi dramatičen sestop brez hrane in brez šotora v vse slabšem vremenu (60 cm novega snega), vsak dan se pojavljajo nove ozebline, bivakirajo v snegu na prostem, enkrat pa v votlini. Z ledenika na zasnežene pašnike (4200 m) prestopijo 26. 10., 27. 10. pa po 6 dneh sestopa pridejo do ljudi in hrane. Po brezuspešnem iskanju 2. skupina med povratkom proti bazi 30. 10. v dolini Tak Kole (Kali Gandaki) zve za povratek tovarišev. Pospravijo bazno taborišče in prično s povratkom.
Po zapletih z letalskim prevozom se 9. in 10. novembra vsa odprava vrne v Katmandu. 16. novembra pa v domovino.
To je bila naša prva »žepna odprava, ki pa je do kraja rešila enega največjih in obenem zadnjih velikih svetovnih alpinističnih problemov. Pred južno steno Daulagirija so klonile doslej vse odprave z najslavnejšimi svetovnimi alpinisti vred. Slovenski odpravi je vzpon uspel zaradi neverjetne vztrajnosti in požrtvovalnosti ter ob res nesrečnih okoliščinah hudo škodo za zdravje Berčiča.
Prvi vzpon v S steni Ribežnov
Tamara Likar in Pavel Podgornik sta v nedeljo 15. t. m. preplezala še deviško S steno Ribežnov (nad Možnico). Vstopila sta po desnem razu globoke grape, ker prehod prek balvana ni bil povsem zamrznjen, v srednjem delu pa sta že imela lepe odseke ledu. Da je šele prvi vzpon v tej steni, je vzrok najbrž v dolgem dostopu, blizu je meja, stena pa dokaj krušljiva. Le sestop je manj neroden, kot večina misli. Silvino smer sta ocenila s V+/III-IV, 450 m.
Teden dni pred tem so Likarjeva in brata Podgornik v šestih urah ponovili Postno smer v Rušici (imenovana tudi Goriški rob) desno ob Vršacu. To je šele prva ponovitev (in 1. MP), oceno pa so nekoliko korigirali – od V+, A 1,/III-V, na V+ (eno mesto), V(IR)/III-IV, 420 m. Pod izstopom so si morali natakniti dereze.
Bizjak in Radovanovič sta tega dne ponovila Melitino smer (IV), Anželin in Gasparič (vsi AO Nova Gorica) pa Fon-Čufer (IV+) v Novem vrhu (Bohinjske stene).
Nad Krmo in Logarsko dolino
Franček Knez (Impol) in Lidija Painkiher (Akademski AO) sta 13. t. m. ponovila Krušičev raz (IV) Temena v južnem ostenju Rjavine in preplezala še grapo med Pršivcem in Temenom-polovico v dostopu in drugo polovico v sestopu. Dan kasneje pa sta v (Velikem) Pršicu preplezala prvenstveno Sivo ploščo (IV+, A1). Za konec je Knez v nedeljo sam ponovil še Raz Strelčeve peči, v Klemenči peči pa Črno planiko, Bac Jojo in Ob stolpu (v sestopu).
Vzponi v nižjih stenah
Pozni jesenski čas in sneg v gorah je plezalsko aktivnost preusmeril predvsem v južna ostenja in nižje lege. Bojan Leskošek in Bor Štrancar (oba Akademski AO) sta v steni nad Ospom ponovila Staro smer in (15. t. m.) Steber spominov (verjetno šele tretja ponovitev). Radovljičani Peter Jug, Miro Pogačar in Vili Tavčar pa so ponovili Medota, Pero, Žago in Prečenje.
Precej vzponov je bilo opravljenih v Koglu. 5. t. m. sta sestri Kocjan (Impol) sami ponovili Virensovo, sam pa jo je 18. t. m. preplezal Bogdan Kladnik (Akademski AO). Rumeno zajedo (sneg!) sta 7. t. m. ponovila Dare Juhant in Franc Kemperle (Kamnik). Blaž Jereb in Peter Jug (oba Radovljica) pa sta 1. t. m. preplezala Centralno smer. V soboto 14. t. m. so Virensovo smer v Koglu plezale tri naveze iz AO Kranj in ena z Jezerskega. Bil je mraz in na poličkah sneg. Ko pa se je med sestopom vreme izboljšalo, so se štirje odločili še za en vzpon. Marija Štremfelj je s tovarišem v treh urah preplezala (1.MP. sicer pa verjetno šele tretja ponovitev) Hruško, Tomo Česen in Franci Markič pa sta opravila (verjetno) prvo ponovitev Variante Hruške (Benkovič-Holcar, avgusta 1978), ki je dolga štiri raztežaje (A1/V+). Tudi onadva sta za vzpon potrebovala tri ure (skupaj s 3R originalne smeri). Pravita pa, da se jima zdi varianta zanimivejša od originalne razen vstopnega previsa, ki je za obe skupen, je namreč ves čas mogoče prosto plezanje v navpični (dobri) skali.
Kranjčani so bili v Koglu tudi v nedeljo. Kljub hudemu mrazu so Tomaž Jamnik, Klemen Kobal in Matej Kranjc ponovili spominsko smer Zajc-Šolar.
Kamničani so obiskali tudi Klek. Vendar je v soboto preveč snežilo, v nedeljo (15. t. m.) pa sta Franc Kemperle in Bojan Pollak vendarle ponovila Žoharjev steber.
Fotografska smer
Tone Golnar in Zdenko Zorič (oba AO Kozjak) sta med fotografiranjem sten nad Okrešljem 14. t. m. preplezala novo smer (Fotografsko: III/II, 400 m. 2 h) v skrajno levem delu Mrzle gore. Naveza Mira in Anka Logonder (Škofja Loka) in Franček Tamše (Slovenj Gradec) pa je ponovila Celjsko smer v isti steni. Dan kasneje so vsi skupaj ponovili še Levi raz Klemenče peči.
Bivak na Okrešlju zaprt
Obiskovalci Logarske doline so nam sporočili, da je Celjski bivak na Okrešlju zaprt. Alpinisti, ki se odpravljate v ostenja nad Okrešljem ali jih načrtujete v zimskem času računajte s tem.
Zaključek AŠ v Radovljici
V nedeljo 15. t.m. so Radovljičani pripravili zaključek alpinistične šole, ki se je pričela v začetku februarja. Od 13 kandidatov, kolikor se jih je prijavilo, jo je (z izpiti) uspešno končalo kar sedem. Vili Božič pa je končal pripravniško dobo in so ga sprejeli med alpiniste.
Začetek AŠ v Kranju
V četrtek 26, t.m. ob 18.30 se bo v društvenih prostorih PD Kranj, na Koroški 27, pričela nova alpinistična šola. AŠ bo vodil tokrat Marko Česen, na otvoritvi pa bo Marko Štremfelj pokazal film, ki ga je posnel v južni steni Lotseja. Vabijo vse, ki jih zanima alpinizem.
V Bohinju letos vsak teden
Alpinistična šola, ki jo je pripravil AO Bohinj, vodi pa jo v odsotnosti načelnika Bernarda Arh, se je pričela že 30. oktobra. Predavanja imajo vsak petek zvečer v Bohinjski Bistrici (v stavbi KS nad postajo milice). Obiskuje jo kar 14 tečajnikov, česar ni nihče pričakoval in tudi vsi člani AO so poprijeli. Imeli so tudi že vaje v plezalnem vrtcu in skupno turo na Velo polje.
Predstavila odpravo L-81
V kulturnem centru na Ravanci v Reziji je imel Peter Podgornik v soboto 14. t.m. predavanje o odpravi v južno steno Lotseja. Rezijani, pa tudi mnogi le italijansko govoreči poslušalci, so se s spontanim ploskanjem ob koncu predavanja zahvalili za lep prikaz in s tem nagradili tudi ekipo kot celoto. Sicer pa je bilo predavanje le ena izmed oblik sodelovanja med planinci iz Rezije in PD Bovec, ki se uspešno razvija že več kot leto dni. Že prihodnji mesec si bodo npr. Bovčani lahko ogledali diapredavanje Lina di Lenarda, Rezijana, ki se je udeležil letošnje odprave na Reropo Nevado v perujskih Andih.
Na tujem je predaval tudi že Iztok Tomazin, in sicer v Alzaciji. Bilo je več kot 200 poslušalcev, čeprav med njimi skorajda ni alpinistov. O odpravi in predavanju pa se je precej razpisal tudi tamkajšnji tisk.
Franci Savenc
Schiavato se je povzpel na Trisul
Izmed 24 udeležencev jih je na vrh prišlo 13 – Slabo vreme
Trisul v Garvalski Himalaji (Indija) je bil prvi vrh prek 7000 m (visok je namreč 7120 m), na katerega se je povzpel človek. Bilo je to leta 1907, vzpon pa je opravil Longstaff v spremstvu bratov Brocherel. Trisul je bil tudi prvi himalajski vrh, s katerim so se poskusili naši alpinisti. Leta 1960 so kot prvi osvojili Trisul III in II, na glavni vrh pa niso uspeli priti. Dosegla ga je odprava Trisul 76, ki je kot prva zmogla zahodno steno te lepe in zanimive gore. 30. oktobra letos pa je smer prvopristopnikov kot prvi Jugoslovan ponovil še Mario Schiavato z Reke.
V Himalajo nas je odšlo 24 iz štirih držav, je povedal po povratku v domovino. Osnovni cilj je bil opraviti smučarski pristop in se z vrha tudi spustiti na smučeh (to je prvič uspelo Nemcema Martinu Biocku in Lothardu Büttnerju 17. maja 1975). Schiavato se na vrh sicer ni povzpel na smučeh, toda bil je med tistimi 13, ki so dosegli vrh. Sicer pa ekipa ni imela sreče z vremenom in kar 13 jih je dobilo lažje, pa tudi težje omrzline. enemu so morali celo amputirati prsta na nogi. Zamedel jih je sneg in ostali so skoraj brez hrane, ker jih je od 150 naročenih nosačev prišlo le 27.
Boris Mlekuž
