Sistematično delo članov AO Rašica
Odločili so se obdelati ostenja nad Vršičem – Raziskujejo stare smeri
Člani ljubljanskega AO Rašica že nekaj let presenečajo s svojim delom in aktivnostjo. Veliko delajo na zbiranju shem naših najbolj znanih plezalnih smeri in še posebej obdelujejo steno Nad Šitom glave, računajo pa, da bi svoje delo razširili še na Malo Mojstrovko in celotno gmoto Prisojnika.
Goran Suzič in Borut Železnik sta 8. t. m. opravila 1. P Strehe v SV razu, izplezala pa sta po smeri pastirja Jozla. Isti in naslednji dan so v tej steni Božič, Deržaj in Štamcar preplezali dve smeri (V), za kateri pa še niso gotovi, če sta prvenstveni. Tega dne je Bucik z Nikom Novakom ponovil Aschenbrennerjevo smer v Travniku, dan kasneje pa Dularjevo zajedo v Jalovcu. Počivali pa tudi niso pred tem. Konec julija sta Bucik in Kastelec ponovila smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu, 5. t. m. Tržaško in dan kasneje še Skalaško s Čopom. Skalaško z Ladjo je sam preplezal Lado Vidmar itd.
Kdo je plezal »Smer skozi okno« (V, 120 m) pa značilni zajedi levo od Uroševe grape v na izgled povsem gladki steni? In ali je kdo že plezal steber desno od Kaminske? Rašičani so v njem na prvem stojišču našli dva klina in staro zanko, višje zgoraj pa nič. Smer so ocenili s V/III-IV, 110.
Komisija za alpinizem PZS je aktivna
Delovni sestanek tudi sredi počitnic – Obilo akcij, a tudi problemov
Čeprav so sestanki alpinistov sredi poletja problematični, večina jih je namreč v gorah, je bil zadnji komisije za alpinizem kljub temu zelo ploden. Izbrali so zastopstvi. V Romuniji nas bosta zastopala Novogoričana Tamara Likar in Pavel Podgornik, na mednarodno srečanje v München pa pojdeta Zvone Korenčan in Drago Metljak.
Sistematično naj bi se pričelo tudi publicistično delo. Sodelavci bodo v 3-4 ločenih skupinah skrbeli za vodniško in vzgojno literaturo ter Alpinistične razglede. Razčistiti bo potrebno vprašanje organiziranosti naših gorskih vodnikov in pripraviti nove izpite za pripravnike. Posebno pozornost pa so posvetili problemu varnosti v gorah. O tem bodo v sodelovanju s komisijo za GRS pripravili tudi gradivo za razpravo na sestanku GO PZS, ki bo 12. septembra na Krvavcu. Vsem alpinističnim kolektivom v Jugoslaviji bodo poslali pismo s tovariškimi priporočili ukrepov za večjo varnost v gorah, o tem pa naj bi razpravljali tudi na jesenskem sestanku koordinacijske komisije PZJ. Največjo pozornost pa bo seveda potrebno posvetiti še naprej vzgojni dejavnosti in v okviru te – varovanju.
Rešen problem Široke peči
Zvone Drobnič in Pavle Kozjek (AO Matica) sta v 23 urah (15. in 16 t. m.) kot prva preplezala Zajedo v Široki peči. Smer poteka levo od smeri Krivic-Cedilnik, ocenila pa sta jo s po dvema mestoma VI+ in A 3, sicer pa V-VI, 700 m (23 raztežajev). Vstopila sta malo desno od vpadnice zajede, v drugem raztežaju našla tri kline z zanko za spust in se šele po desetih raztežajih v krušljivi rdeči skali prikopala do zajede, ki se začenja malo pod sredino stene.
2. P El condor pasa
Metod in Tone Škarja (prvi AO Mengeš, drugi Kamnik) sta v Anič kuku preplezala 18. t. m. Karabore, dan kasneje Ljubljansko, potem Raz za veliko kladivo (to in prvo je Metod preplezal prosto) in 15. t. m. še El condor pasa. Zadnja smer je s tem doživela šele drugo ponovitev (prvenstvena februarja 1980 Ivnik in Tomazin, 1. P šele letos med prvomajskimi prazniki) in Tone Škarja je o njej izjavil: Veličastna smer in še bolj veličasten previs.
Kot Schmuckov kamin, Krušičeva v sestopu
Franček Knez (Impol) in Mojca Mazej (Celje) sta 15. t. m. ponovila Zahodno zajedo v Rušici in sestopila po normalnem pristopu, v nedeljo pa sta preplezala novo smer v Rušici, Črni kamin (IV+/III-IV, 200 m, 2 h), ki ga Knez primerja z znanim Schmuckovim v Fleischbanku. Če je skala suha pravi, je to ena najlepših smeri v Martuljku in – potrebna sta le dva klina za stojišče!?
V soboto je Knez pripravil še eno presenečenje. V uri in četrt je sam preplezal Cizljevo v Špiku, potem pa v le dvakrat daljšem času, še malo manj, Krušičevo smer v sestopu.
AO Impol doma in v Franciji
Milan Romih in Matjaž Pečovnik sta konec julija preplezala tri lepe smeri: Prusik-Szalayevo v kombinaciji z Razom veveric, Steber v Šitah ter JLA v Šitah (sestopila sta po Jesihovi). Vlado Leva in Dani Tič sta 15. t. m. preplezala Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu.
V Franciji pa so tudi člani AO Impol zaradi slabega vremena morali plezati bolj v skalnih stenah, 4. t. m. je ženska naveza Meta Meh-Marjana Šah (obe AO Celje) – Mira Uršič ponovila SSV greben Aig del I’M (V/IV). Janko Korent in Marjan Frešer sta 5. in 6. t. m. ponovila Bonattijev steber v Druju. Slavko Cankar, Bojan Šrot (oba Celje) in Mira Uršič so 14. t. m. preplezali Preussovo poč v Picolissimi (Tri Cine).
Plavolaska v Dolgem hrbtu
V pasu črnih plati Z stene Dolgega hrbta sta Luka Karničar in Rado Markič (oba AO Jezersko) 14. t. m. preplezala novo smer: Plavolaska, dva raztežaja VI, A1, ostalo IV, 300 m, 4 h. Markič je potem še istega dne opravil tudi prvo ponovitev Murnčkove, naslednjega dne pa z Milanom Megličem (AO Tržič) še prvo ponovitev Kovkovega sindroma v S steni Grintovca.
Štiri smeri v Dolomitih
Ničo Kregar (Matica) in Jože Žumer (Akademski AO) sta 15. t. m. preplezala Detassijevo v Brenta Alta (VI – 500 m), dan kasneje pa SSV zajedo (Aste-Navaso) v Crozzon di Brenta (VI – 850 m), sestopila pa sta po grebenu k Cima Tosa. George Novak in Ida Vidmar (oba Matica) pa sta prvega dne preplezala Fehrmannovo zajedo v Campanile Basso (IV+, 350 m), drugega pa Stegnarjevo v Brenta Alta (III, 400 m).
Inštruktorji v nepalski šoli
V petek 14. t. m. so trije naši inštruktorji odpotovali v Nepal, kjer bodo v šoli, ki jo je zgradila naša država vodili tečaj za gorske vodnike. Vlado Schlamberger bo vodja tečaja, dr. Borut Belehar zdravnik, inštruktor pa Roman Robas. Iz drugih držav pa bodo prišli še znani alpinisti in himalajci: Jozef Psotka (ČSSR), Edi Bohren (Švica), Robert Aschenbrenner (Nemčija), Kazimierz Kusiczki (Poljska) in dva Angleža, ki že delujeta v Nepalu v okviru tehnične pomoči.
Novogoriški vzponi
V soboto 15. t. m. sta Igor Badalič in Simon Bizjak preplezala smer Herlec-Kočevar v Šitah, Rafko Anzelin in Milan Velikonja Kaminsko v Veliki Mojstrovki, Tamara Likar in Pavel Podgornik (vsi AO Nova Gorica) pa JLA v Šitah. Dan za tem sta zadnja dva (nenavezana) preplezala Tschadov steber, ki ga je dan pred tem sam preplezal Leon Markič. Anzelin in Velikonja sta v nedeljo preplezala Zajedo v Nad Šitom glavi.
Prva ponovitev Pretnarjeve
Igor Mezgec in Milan Vošank sta 12. t. m. preplezala Jernejev steber v Dolgem hrbtu, dan kasneje pa z Bogdanom Biščakom še Čez plošče v Skuti. V nedeljo 15. t. m. sta Rado Fabjan in Mezgec (vsi AO Postojna) opravila prvo ponovitev Pretnarjeve (spominske) smeri v Rakovi špici, takoj naslednji dan – kljub napornemu dostopu – pa sta preplezala še Osredni steber Rogljice.
Iz poročil AO
Obalni AO: Jaka Čukli, Andrej Dernikovič in Zoran Komac so 2. t. m. preplezali Jugovo smer v Stenarju, Dernikovič z Bojanom Pollakom (AO Kamnik) pa teden dni kasneje še Kemperle-Stopar v Z steni Planjave.
AO Radovljica: Blaž Jereb je s Tanjo Kocjan (AO Impol) sredi meseca preplezal Igličevo, Vzhodno in Debeljakovo smer v Mali Rinki ter Direktno v Štajerski Rinki. 15. t. m. sta Beguš in Kersnik ponovila Skalaško v Špiku, Božič in Stegnar Črni graben, Pogačar in Tavčar pa smer Kilar-Levstek v Velikem Draškem vrhu. Dan kasneje sta Erženova in Pogačar preplezala še Bohinjsko smer v Steni.
Akademski AO: Tomaž Škobrne in Andrej Zorčič sta sredi julija ponovila Gervassutijev ozebnik, ki ga je plezal tudi Tine Kristan (AO Črnuče) in greben Papillon v Aig. du Peigne (V/IV, 250 m). Imeli so slabo vreme.
AO Domžale: Marko Grad in Roman Cerar (AS Delo) sta 2. t. m. ponovila smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu, Stanka Grad in Barbara Kašnik pa smer Jana Platenshusa v isti steni. Stanislav Šikonja ima v letošnjem letu za seboj že 60 vzponov. V zadnjem času je skupaj z Branko Stupar iz Zagreba (PD Biteraj) opravil 16 vzponov v Julijcih in Kamniških Alpah, bila sta tudi na Poljskem in v Dolomitih. V poljskih Tatrah sta preplezala Zahodni greben Mieguszowicckoga Szczyta (V, 800 m) in Klasično smer na Mnicha (IV), v Dolomitih pa sta preplezala Dibonov raz v Veliki Cini. Izpod Grossglocknerja ju je pregnalo slabo vreme.
AO Idrija: Ivan Menart in Boris Sedej sta 6. t m. preplezala Zajedo v Šitah. Dva dni kasneje pa Črni odlom v Jalovcu. Milan Černilogar in Sedej pa sta 15. t. m. ponovila Helbo Čopovim stebrom.
AO Kozjak: V soboto 8. t. m. sta Toni Fidelj in Ivo Veberič preplezala Sandi Wisiakovo smer v Steni, dan kasneje pa Direktno na Črni graben. Tega dne sta Franc Bračko in Koren ter Šubic-Zorič ponovila Skalaško z Ladjo, Rihter in Roter pa Direktno v Štajerski Rinki.
AO Matica: Boris Bertoncelj in Ničo Kregar sta 6. t. m. preplezala Zajedo v Nad Šitom glavi, dan kasneje Steber revežev v Zadnji Mojstrovki in v soboto Perčič-Zaplotnik v Nad Šitom glavi.
AO Mengeš: Zakonca Vanda in Janez Šušteršič sta 18. VI. preplezali smer Humar-Škarja v J Planjavi, 4. VII. pa sta se po Palavicinijevem žlebu povzpela na Grossglockner. 2. VIII. sta v Triglavski Steni preplezala Dolgo Nemško in Severni greben. Miran Martinjak je skupaj z Janezom Slokanom 5. VII. preplezal Jubilejno v Dolgem hrbtu, 21. VII. pa s Tonetom Špenkom Centralno v Planjavi.
AO Mojstrana: Zvone Miklič in Brane Pečar sta 31. julija preplezala Raz Jalovca. Jernej Brežan je 8. t. m. sam ponovil Raz Slovenskega stebra, dan za tem pa sta Pečar in Peter Čižmek (Obalni AO) preplezala Skalaško smer s Čopovim stebrom.
AO Škofja Loka: V petek 7. t. m. je Boštjan Kekec sam preplezal smer Debelakove v Veliki Mojstrovki, isto smer pa sta za njim ponovila še Franci Balon in Mitja Kovačič. Zadnja dva sta dan za tem preplezala še Raz Jalovca, Kekec pa z Zdenko Demšar v nedeljo Hudičev steber. V soboto 15. t. m. je naveza Kekec-Šolar preplezala Steber Šit. Dan kasneje je Kekec sam ponovil Bavarsko s Zimmer-Jahnovim izstopom, Šolar pa isto v navezi z Zdenko Demšar.
AO TAM: Silvo Babič in Joka Tučič sta 1. t. m. preplezala smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu, teden dni kasneje pa še Perčičevo v Vežici.
AO Tržič: 16. t. m. sta Janko Meglič in Jože Rozman ponovila Trikot v Dolgem hrbtu, Marko Meglič in Iztok Tomazin pa prosto Jernejev steber (VI-/IV-V, 5 h) v isti steni. V nedeljo sta Rozman in Janko Meglič preplezala smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu, brata Marko in Milan Meglič pa Steber Grintovca in Kašutovo smer. Tomazin je tega dne z zmajem poletel z vrha Storžiča.
Zasavski AO: Jože Drnovšek, Vili Guček in Bojan Šprogar so v dveh dneh (14. in 15. t. m.) nad Okrešljem opravili kar 13 vzponov. Mitja Andrenšek, Matevž Lenarčič, Boris Simončič in Andreja Žgajnar pa od 14. do 16. okoli Češke koče 15 vzponov. Med drugim so ponovili tudi Steber Grintovca, Zajedo Ekar-Jamnik v Zdovški škrbini in Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu.
Podatki za diplomsko nalogo
V naših in tudi tujih gorah vse bolj pogosto opažamo jate črnih ptičev z rumenimi kljuni. To so planinske kavke (pyrrhocorax graculus). Z razvojem planinskega turizma so se namreč povečali kupi odpadkov pred postojankami in ta nesnaga privablja tudi te ptiče, ki so se že prilagodili novemu načinu življenja, saj jim v poletnih mesecih zagotavlja dovolj hrane. Živijo v jatah, domovanja pa si urede v skalnih votlinah. V času gnezdenja – maj, junij – pa si gnezda urede verjetno v manjših votlinah: točnih podatkov o tem ni.
Planinske kavke so del življenja v naših gorah in naraščanje njih števila prav gotovo vpliva na življenje drugih živali in rastlin. Zato je pomembno, da zvemo o njih kar največ. To pa je izvedljivo le v sodelovanju vseh obiskovalcev gora in seveda tudi osebja postojank. Kakršen koli podatek bo dobrodošel. Sporočajte jih na naslov Matjaž Lenarčič, Novi dom 26 a – 61420 TRBOVLJE ali Jana Vidic, Podblica 6 – 64201 ZGORNJA BESNICA, potrebujeta jih za diplomsko nalogo.
Franci Savenc
V Planinskem vestniku spet mikavno branje
Avgustovska številka je vsebinsko še posebno bogata – Objavljanje starih fotografij, pomembnih za zgodovino, je naletelo na izjemen odmev
Komaj smo obrnili stenske koledarje na avgust, pa sem dobil naravnost iz tiskarne Jožeta Moškriča avgustovsko številko Planinskega vestnika. Spet velja pohvala vsem! Tako tiskarni pa seveda urednikom ter neutrudnim sodelavcem.
Prvi del prispevkov je namenjen dvema aktualnima dogodkoma. Enajstemu planinskemu taboru na Šmarni gori (nagovor dr. Marjana Rožiča) in slovesnosti ob šestdesetletnici Turistovskega kluba Skala (govor dr. Mirka Kajzelja, razmišljanja, fotografije), nato pa se vsebina številke nadaljuje s prispevkom o Solčavski planinski poti (Brane Dolinar). Čeprav jo v dnevniku opisujejo kot točkasto, jo je mogoče prehoditi tudi kot krožno ali vezno pot, saj poteka po vrhovih okoli Solčave. Opis poživljajo fotografije F. Peršaka.
Zvone Korenčan plastično opisuje noč v Steni, ko sta s prijateljem in še drugimi alpinisti kljub drugačnim plezalnim načrtom priskočila na pomoč reševalcem in zatrjuje, da je tovarištvo, tisto pravo, v dejanjih in ne v besedah, tudi v najmlajšem alpinističnem rodu zakoreninjeno prav tako, kot v starejših. Tudi intima strahu Petra Čižmeka »In to naj bo poletje« se dogaja v Steni, med dvema plohama, na Bavarskem.
Polona Golob je izredno tenkočutno popisala svoje nenadejano srečanje z medvedom, predvsem pa svoja notranja doživetja; kako je premagovala šok, se držala na vajetih, ga gledala v oči, pregnala strah, kako ji je razum ukazoval mirno, hladno, neprizanesljivo, da črni lepotec ne bi spoznal, da je šibkejše bitje. V trenutkih je mobilizirala vso svojo zavest, razmišljanja, spomine, izkušnje in spoznanja; vodile so jo ideje, ki jim zaupa (Bach, Mozart, Tolstoj, taoizem). Srečanje je bilo zanjo, kot je napisala, doživetje, ko postane življenje kot umetnost.
Matjaž Ambrožič opisuje svoj zimski vzpon na Porezen. Nada Kostanjevic se vprašuje, če je res tako zelo daleč iz Ljubljane, Domžal, Kamnika, in Vrhnike in od drugod, da je na Limbarski gori, »gori prijetnih presenečenj«, tako malo obiskovalcev.
Vzpodbuden je prispevek Franca Miheliča »Moje srečanje z množico«. Opisuje večer in noč v Pogačnikovem domu na Križkih podih, ko je v njem prenočilo več ko 200 planincev. O pitju, popivanju ni bilo ne duha ne sluha. Ko je tako doživel množico v gorah, naenkrat ni bil več črnogled nad vsem tistim, nad čemer tako radi tarnamo. Gora je vendarle ohranila nekaj tistih plemenitih reči, ki pomagajo, da tudi v množici najdeš kos življenjskega prostora zase, čeprav v navidez povsem nemogočih razmerah.
Objavljanje starih fotografij pomembnih za zgodovino slovenskega planinstva v prejšnjih številkah je spet rodilo sadove. Javljajo se številni planinci in planinke, ki poznajo ljudi na slikah, ki vedo povedati, kod so bile posnete in tudi približno kdaj. Tako uredništvo izpolnjuje lepo nalogo in manjša bele lise v planinskem zgodovinopisju.
Poročilu Pavle Šegule o občnem zboru gorskih reševalcev slede redne in tudi to pot izredno bogate rubrike. Prijatelji se spominjajo 70 letnice Vlastja Simončiča in 50 letnice Emila Herleca; ruški planinci so praznovali 80 letnico. Vrsta prispevkov govori o pisanem in razgibanem društvenem življenju in številnih akcijah, ki so jih izpeljali.
Zanimivo je, da so v rubriko »Iz planinske literature « uvrstili tudi obširno oceno Ulagove knjige; Telesna vzgoja, šport in rekreacija. Ocenjevalec označuje knjigo kot učbenik življenja, ki na svojski način … razvršča in uči, kako se je treba spoprijeti v naslanjaču … učbenik, ki ne potrebuje katedra, ampak ne moremo neposredno uporabiti kar v življenju … vsebina knjige je namenjena nam vsem …
V rubriki »Varstvo narave« nas dobesedno zabolita primera o ravnanju z nagljem v Trenti in o ženski s šopkom planink na avtobusni postaji. Peter Skoberne se zavzema za začasno zavarovanje Zelencev, kot predlaga Prirodoslovno društvo Slovenije, predlog pa je (kot kaže) zastal nekje v pisarniških mizah.
Z alpinističnimi novicami in razgledi po svetu se končuje osma letošnja številka Planinskega vestnika, glasila Planinske zveze Slovenije.
Stane Urek
Akcija »Tominškova 81« uspela
Markacisti PD Ljubljana-matica so opravili pomembno delo, saj je pot iz Vrat na Triglav zdaj spet nared – Delali so v dveh izmenah, najlepša nagrada pa so bite spodbudne besede planincev
Markacisti planinskega društva Ljubljana-matica so si za letošnje poletje zadali nalogo, da obnovijo Tominškovo pot iz Vrat na Triglav, ki se strmo vzpenja ob robu severne stene Triglava. Speljana je neverjetno duhovito in se mnogim zdi neprimerno lepša od sicer lažje in zato tudi bolj »pohojene« poti Čez Prag. Toda Tominškova pot že leta ni bila obnovljena in zato je bila v slabem stanju, na nekaterih mestih pa celo nevarna, saj so bile žične vrvi potrgane, klini pa razmajani ali so že davno popustili pod rokami številnih planincev.
Če bi se lotili popravila na način, kot so ga uporabljali nekoč, in bi ročno vrtali luknje za kline, bi potrebovali ogromno ekipo in še ne bi nikamor prišli. To so v društvu spoznali že pred štirimi leti. Takrat je dobil markacijski odsek stroje, s katerimi so uspešno popravili že nekaj poti v Julijskih Alpah. Ti stroji, brez katerih si dela pravzaprav sploh ne moremo več predstavljati, so: agregat, ki daje potrebni električni tok, električni udarni vrtalni stroj in električna kotna brusilka, s katero režejo žico in vrezujejo stopnice v skalo.
Akcija je trajala 14 dni, delali so v dveh izmenah po en teden. V vsaki izmeni je bilo 6 do 8 fantov in 2 dekleti. Nastanjeni so bili v koči na Kredarici.
Seveda pa ni akcija le tistih 14 dni dela na terenu. Priprave so začeli že mnogo prej, že jeseni v Ljubljani. Treba je bilo naročiti potrebni material, si natančno ogledati pot, jo popisati, ugotoviti pomanjkljivosti … Treba je bilo zbrati ekipo, poskrbeti za prevoz materiala in opreme, se dogovoriti glede spanja in prehrane v koči in še marsikaj drugega.
S kamionom so ves material odpeljali v dolino Krmo, od koder ga je meteorolog Nejc s konji pritovoril na Kredarico. Od tod naprej je romal na Tominškovo pot izključno na hrbtih, tudi agregat, ki tehta kar 43 kg in torej dodobra oznoji tistega »srečneža«, ki ga nese.
Delavnik je bil približno takle. Ob šestih zjutraj so vstajali, ob pol sedmih zajtrkovali, nakar so se okrog pol osmih odpravili na teren. O tem, kaj bodo ta dan delati, so se seveda dogovorili že prejšnji večer v koči. Zjutraj je počakala v koči le ena od deklet, ki je nato okrog pol enajstih odnesla na teren kosilo. Delali so do štirih ali pol petih popoldne, potem pa jih je čakal še povratek v kočo. Ta nikogar ni navdajal s prevelikim navdušenjem, saj so se morali vračati z delovišča, ki je bilo nekje med 1700 in 2000 m višine, na približno 2500 m visoko Kredarico. Na srečo so se vračali brez tovorov in je bilo vsaj malo lažje.
Ekipa na terenu je bila razdeljena na vrtalce in monterje; prvi so zvrtali potrebne luknje, drugi pa zabili kline in pritrdili žične vrvi. Delo je šlo kar dobro od rok, le nekajkrat jo je zagodlo vreme, enkrat celo dva dni zapored niso mogli na teren.
Morda se zdi čudno, da se je ekipa po enem tednu zamenjala, toda drugače ni šlo. Dostopi na delovišče so bili izredno dolgi, delo na terenu pa težko. Zahtevalo je dobro fizično kondicijo, pa tudi izredno pozornost, saj je lahko posledica nepremišljenega koraka usoden padec v globino. Za varnost so seveda poskrbeli: delali so privezani, na glavah so imeli čelade, za zaščito pred kamenjem, ki bi se morda sprožilo višje na poti. Toda utrujenemu se še zlasti rada zgodi nesreča, zato so po enem tednu ekipo v celoti zamenjali.
Kaj so še počeli? Popravili so nekaj manjših poškodb: strelovod na grebenu Triglava, dodali so nekaj ročnih klinov na poti Čez Prag – tam, kjer je lani, ko so pot Čez Prag temeljito popravljali, še ležal sneg. Obnovili so markacije na poti od Triglavske škrbine do koče na Doliču in seveda tudi na Tominškovi poti. In še nekaj -prodajali so značke, ki jih je dal odsek izdelati zato, da bi z njimi dobili nekaj dodatnega denarja za material in orodje.
V veliko zadovoljstvo pri delu so jim bile spodbudne besede mimoidočih planincev. Tovori so bili takoj lažji, vročina se je zdela manj peklenska, ko so v vseh jezikih poslušali izraze pohvale. Tedaj so vedeli, da se ne trudijo zaman.
Po 14 dneh so akcijo uspešno zaključili. Tominškova pot je obnovljena in spet normalno prehodna. Kdor ne verjame, se lahko prepriča na lastne oči in noge. Seveda ne v supergah, pač pa v planinskih čevljih, saj je to resna tura in tudi v avgustu lahko pade na Triglavu sneg. Tedaj se superge presneto slabo obnesejo.
Markacisti so večinoma dijaki in študenti, vsi že globoko in trajno »zastrupljeni« z gorami. To jih povezuje. Takšne akcije jim kljub temu, da so naporne, pomenijo predvsem težko pričakovano sprostitev od šolskih skrbi, s katerimi so se ubadali vse leto, in še bolj kot običajni planinski izleti prispevajo k tovarištvu in prijateljstvu med njimi.
Vilma Urbančič
Planinstvo in izvenšolska dejavnost
Aktivnostim v gorah na VŠTK posvečajo vse večjo pozornost – ŠD Krplje
Na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani posvečajo planinstvu vse večjo pozornost. Tako je seveda tudi prav, saj prav ta aktivnost lahko zaposli v izvenšolskih dejavnostih največ mladine in to ob minimalnih stroških.
V okviru rednega programa za študente VŠTK so bile letos na primer že opravljene enotedenske planinske ture petih skupin s približno po 20 udeleženci. Konec meseca pa bodo odšli na pohod še izredni študenti rekreacije. Razen tega pa se lahko študentje spoznavajo s planinstvom, točneje alpinizmom, tudi v okviru prostovoljnih aktivnostih pri društvu Krplje, ki jim nudi vso pomoč. Doslej so na ta način opravili že prek 20 plezalnih vzponov. Toda kljub temu, da na VŠTK študira veliko vrhunskih alpinistov in je tudi med drugimi študenti veliko zanimanje za alpinizem, pravijo, da ne nameravajo ustanoviti lastnega alpinističnega odseka ali sekcije. Sodijo namreč, da je dovolj, če nudijo vso pomoč in osnovno vzgojo, za tiste, ki bi se želeli alpinizmu bolj posvetiti pa je na vsak način bolje, če se vključijo v kolektive, koder bodo lahko nadaljevali z aktivnostjo tudi po končanem študiju.
V. M.
