Planinski vestnik 2004/02
Ledena poslastica
Okolica Loga pod Mangartom je kot ustvarjena za vse, ki komaj čakajo, da slapovi dobijo leden oklep. Porečje Koritnice je eno najbogatejših in najzanimivejših področij v naših gorah; težko bi našli še kakšen kotiček, kjer se na enem mestu odpira toliko možnosti za alpinistične zimske radosti kot prav tu, v tem (včasih od vseh pozabljenem) kotu, ki ga oklepajo Mangart, Jalovec, mogočni zid Loške stene, Jerebica in Rombon. Izbira je pestra, tako da lahko pride na svoj račun prav vsak: začetniki, ki se tipaje spoznavajo z ledom, stari mački, ki pridejo prezračit svoj kožuh, ter tisti, ki želijo dodatno raziskati bogati potencial koritniškega in možniškega sveta navpičnice. Pa ne gre le za zaledenele slapove, ki jih zaradi bolj skromne dolžine oziroma višine marsikdo primerja s športnim plezanjem, čeprav je taka primerjava nekoliko zgrešena. Ta enkratna okolica ponuja tudi kopico grap, ki pa so nemalokrat prekinjene s skalnimi odstavki, tako da gre po večini za dolge, resne ture, ki zahtevajo celega plezalca. Kar nekaj smeri se najde, ki kljub temu, da niso ravno najnovejšega datuma, še vedno nimajo ponovitve.
Zgodba o tujcu v Koritnici
Slapovi, ki so bili preplezani v Koritnici, so med prvimi pri nas, denimo Zeleni slapovi, ki sta jih že davnega leta 1981 preplezala brata Podgornik in se s svojo strmino (ocena 5-6) in spoštljivo višino (skupaj 600 m) uvrščajo med težje, hkrati pa najdaljše in najlepše zaledenele slapove pri nas. Pravi razmah plezanja po novih slapovih je sledil leta 1985, v očitno zelo mrzli zimi, ko je bila preplezana cela množica najrazličnejših slapov v pobočjih gora, ki se dvigajo nad Možnico in Koritnico. Pri tem so bili seveda med najboljšimi primorski plezalci, poleg omenjenih bratov Podgornik še Mitja Lo Duca, Igor Škamperle, Edo Kozorog, Robi Rot, Alojz Fon, Milan Nikolič in še majhen bataljon drugih. Le sem ter tja se je v teh pionirskih časih zgodilo, da je v lovišče bolj ali manj lokalnih plezalcev zajadral kak outsider. Taka izjema je bil Zvone Peterlin, ki je v že omenjeni sezoni ‘85 v Koritnici sam preplezal dva prvenstvena slapova: Polico slapov in Lukežev led, imenovan tudi Poševni slap. Drugi je po mnenju mnogih eden najlepših slapov daleč naokoli.
»Ja, kje ste pa njega našli?« je z mešanico presenečenja in začudenja vprašala Peterlinova žena, ko sem mu pred leti, ko je revija Grif še razveseljevala plezalsko in drugo bralstvo, telefonirala, da bi se dogovorila za kratek pogovor o Lukeževem ledu. Če me spomin ne vara, je bilo potrebno kar nekaj vztrajanja, preden je privolil v razgovor, češ: »Kaj sem pa takega naredil, da bi moralo biti kje objavljeno …« No, kratek obisk v Gorenji vasi se je potem le uresničil, v Grifu pa članek žal ni bil objavljen in zapiski pogovora so vse do letos ostali nedotaknjeni. K sreči čez čas vse prav pride in tako bom s pozabljene zgodbe odpihnila stoletni prah ter iz starih zapiskov skušala potegniti kaj uporabnega.
Sam svoj mojster
Zvone Peterlin je bil nekoliko poseben plezalec. Že dolgo prej, preden je alpinistično samohodstvo postalo medijsko odmevno, je po večini plezal sam, plezalne tovariše je dobil šele potem, ko si je nabral že kar nekaj plezalskih kilometrov. Bil je član odseka v Škofji Loki in, kot je dejal, so mu zaradi njegovega veselja do »soliranja« vsak četrtek na odseku postavili prognozo, da ga naslednjič ne bo več na sestanek. Pred vzponom v Lukeževem ledu je plezal kakih pet ali šest let in se v tem obdobju seznanil z gorami in stenami na Hrvaškem, v Franciji, Italiji, Turčiji, Perziji in Bolgariji. Čeprav je omenil, da ga je navdušil predvsem kamen, sta si morala biti precej domača tudi z ledom. Eden prvih slapov, ki jih je preplezal, je bil Lucifer, ki je še danes nekakšen preizkusni kamen za prehod iz vajeniške v zrelejšo dobo povprečnega lednega plezalca. Pred »Lukežem« je preplezal kakih 50 slapov, med drugim sta z Urošem Ruparjem prva zmogla Zgornji Ledinski slap na Jezerskem, sam pa se je potikal tudi po slapovih pod Prisojnikom. »Če smo se lotili, smo v enem dnevu v Tamarju zlezli na pet ali šest slapov … Bili smo bolj uživači, smo rekli ‘gremo’, pa smo šli,« se je spominjal osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Kako se je znašel v Logu pod Mangartom? »Takrat sem delal v rudniku urana v Žirovskem vrhu; dobro sem se razumel s kolegi in bil večkrat na obisku pri njih v Logu. Na večer pred vzponom sem prenočil pri Lukežu, zato se slap imenuje Lukežev led. Namenoma sem uporabil besedo led in ne slap, ker se tako izražajo domačini; Zelenim slapovom recimo pravijo Zeleni led.« Tega obdobja se dobro spominja tudi njegova žena: »Ja, en cepin si je kupil takrat, barakudo, ves mesec smo potem tenko piskali, do smrti ne bom pozabila,« je pripomnila napol v šali, napol zares. Barakuda je očitno napravila svoje, kajti teden dni po uspešnem vzponu v Lukežu se je Peterlin (sam, seveda) vrnil v Koritnico in zbirki prvenstvenih smeri dodal še Polico slapov, ki pod zadnjim, najtežjim delom Zelenih slapov krene na desno po grapi do slikovitih sveč in se prek njih in skalnega previsa vzpne do zaledenele rampe in po njej na rob. Da pa ne bi zastonj delal tako dolge poti, je v istem dnevu »stisnil« še Zelence.
Konec, kot bi odrezal
Leto pozneje je barakudo in preostalo plezalno opremo obesil na klin. »Zamenjal sem službo, stanovanje in se nehal ukvarjati s športom.« Tu ga je, precej skromnega sogovornika, spet dopolnila žena: »No, to ni čisto res; ko je nehal plezati, je recimo s hoduljami prehodil razdaljo med Hodošem in Gorenjo vasjo, šel s čolnom od Gorenje vasi do Beograda, pa s kolesom po Evropi … Kar zanimivo je bilo z njim!« Zdelo se mi je, da mu je nesrečno barakudo kar malce oprostila … Tik pred koncem pogovora je beseda nanesla še na trening. Peterlin, ki je obvladal zgornjo šesto stopnjo v skali, je zatrdil, da ni nikoli posebej treniral v nobeni telovadnici. Dodal pa je še tole: »Nikoli pa nisem bil toliko dober, da bi imel žensko na štriku.« Verjetno sem, kot bi rekel Iztok Mlakar, pogledala malo »bjondasto«, pa se je še nekoliko dopolnil: »Veliko sem jih videl, ki so ponoči s soplezalkami hodili iz sten, pa sem si rekel, da tako dober ne bom nikoli.« Razlagajte si, kakor si hočete …
No, tudi brez ženske »na štriku« je bil Peterlin očitno dovolj dober, da je s svojimi vzponi naslednikom pokazal, kje vse je mogoče plezati. Lukežev led se zarezuje poševno na levo v vznožje osrednjega dela Loške stene, levo od Zelenih slapov. Začetek je najbolj strm in ponuja več variant, v dobrih zimah je mogoč direkten vstop po sveči. Nadaljevanje ima bolj ali manj enakomeren naklon, ki ga občasno prekinejo strmejši odstavki, na koncu pa imamo opravka s položnejšo grapo. Dolžina je kar spoštljiva, zato slap marsikomu pomeni pravo ledno turo.
Mateja Pate
LOŠKA STENA – LUKEŽEV LED
Ocena: III-/4-5, 85°/65°-75°, 250 m
Dostop: Od gostišča Mangart v Zgornjem Logu na desno čez most in po travniku navzgor v gozd; po lovski poti in pred pravim vstopom čez ponekod strme ledne vesine pod slap (30 minut).
Sestop: Z vrha na desno navzdol med drevesi in po rušnatem pobočju v grapo, ki pripelje k vstopu (1 ura).
Vodniška literatura: Kresal, G., Julijske Alpe. Plezalni vodnik po zaledenelih slapovih in kombiniranih snežno-lednih smereh. Ljubljana: PD Ljubljana Matica, 1995; Savenc, F. in drugi. Zaledeneli slapovi. Ljubljana: PZS in PD Postojna, 1987.
