Evropa
V zadnjih letih so bile v Centralnih Alpah za plezanje lednih smeri in vse popularnejših zaledenelih slapov najboljše razmere razmere v pozni jeseni in začetku zime, katere so v letošnji sezoni omogočile nekaj izrednih zimskih vzponov.
Vse drugače je bilo poleti, ko je toplo in deževno vreme preprečevalo plezanje daljših in zahtevnejših smeri. Posledica tega je da so alpinisti več pozornosti usmerjali krajšim a zahtevnejšim smerem ter opremljanju in nekaterih prej tehnično preplezanih smeri, katere so kasneje preplezali prosto.
Podoben trend je opazen tudi v Dolomitih, kjer je smeri IX stopnje že obilo, plezanje tudi najtežjih smeri brez opremljanja s svedrovci pa ima vsaj še nekaj privržencev.
Chamonix
Beyond Good and Evil
Med oktobrom in decembrom 95 so vsaj tri naveze ponovile smer Beyond Good and Evil (ED+/5+/A3/90, 26 h, Andy Parkin, Marc Twight, 1992), pri čemer so izpuščali zadnje štiri raztežaje in izstopali po smeri Carrington-Rouse.
Prva sta smer v 10 urah in odličnih razmerah ponovila Francois Damilano in Francois Marsigny. Podobno hitro pa sta smer ponovila tudi Patric Gabarou s prijateljem ter Jim Blyth in Charles Sevin. Zadnja naveza je opravila tudi direkten izstop po smeri Rebuffat/Teray (ED2, 1975), katero so v celoti ponovile vsaj tri naveze.
Nuite Blanche
Zaledenel slap Nuite Blanche, dolgo opazovan in želen cilj francoskih lednih plezalcev, je v januarju ’94 preplezal Stevie Haston in ga ocenil z V/7. Prvi in ključni raztežaj ponujata konstantne naklon 90, z odstavki od 95 in v času prvega vzpona z zelo slabo možnostjo varovanja. Teden dni kasneje sta ga ponovila še Jean Cristophe Lafaille in Jean Francois Hegenmuller, ki pa sta za varovanje enkrat zavrtala svedrovec.
Januarja letos je bil slap bistveno bolje formiran in uspešno sta ga ponovila Jean Cristophe Moulin in Jerome Blanc Gras nato pa je sledilo še nekaj uspešnih vzponov.
Desetka 3500 metrov nad morjem
V južni steni Aiguille du Midi, ki leži 3500 metrov visoko, je francoski gorski vodnik Alain Ghersen preplezal prvo čisto desetko v skupini Mont Blanca. Prosto je namreč zmogel previsno poč v smeri Ghirardini – Sauvignat. Pred vzponom poči ni opremil s svedrovci, ampak si je varovanje uredil z zatiči, metulji in navadnimi klini, ki so ostali za prvima plezalcema. Raztežaj se sedaj imenuje Sud de Nulle.
Dolomiti
Cima Scotoni
Italijan Pietro del Pra je poleti v JZ steni Cime Scotoni v dveh dneh sam preplezal smer Zauberling (IX, 23 raztežajev, obvezna mesta IX-). Smer je prvi preplezal Avstrijec Cristoph Hainz s soplezalci leta 1990 popolnoma brez uporabe svedrovcev. Pietro del Pra se je med solo vzponom varoval z vrvjo.
Marmolada
Znana italijanska alpinista Mauro Girardi in Maurizio Giordani sta v še bolj znani južni steni Marmolade preplezala novo smer Fantasia. Triintrideset raztežajev dolgo smer, ki poteka zraven Ribe, sta preplezala po številnih poskusih. Ključno mesto sta ocenila 8a (IX+/X-), seveda pa je Giordani ostal zvest samemu sebi in v smeri ni zavrtal niti enega svedrovca.
Santa Croce
Avstrijca Cristoph Hainz in Andrea Oberbacher sta za novo smer v steni Santa Croce v Dolomitih porabila štiri leta. V prvem poskusu sta preplezala 10 raztežajev, težkih do IX- in prišla do ključnega mesta. Bila sta trdno odločena, da smer preplezata brez svedrovcev, če se bo le dalo, pa tudi na pogled. Prvi poskus Hainza se je končal z 12-metrskim padcem in zlomljenim zapestjem. Vrnila sta se naslednje leto, vendar pa zaradi slabega varovanja še vedno nista zmogla ključnega raztežaja. Minili sta še dve leti in ko sta se vrnila, sta najtežji raztežaj preplezala najprej tehnično (vendar brez vrtanja), nato pa ga je Hainz splezal še prosto. Smer sta ocenila z deveto stopnjo, v štirih letih pa sta v njej preživela 6 dni. Posvetila sta jo spominu na avstrijska alpinista Grossrubatscherja in Mutschlehnerja, ki sta umrla na Manasluju.
Civetta in Torre Trieste v enem dnevu
Francoza Jean Marc Clerc in Francois Marsigny sta poleti v enem dnevu prosto preplezala dve dolgi klasični smeri v Dolomitih. zjutraj sta vstopila v Philipp-Flamm (VII+. 950 m) v Civetti, zvečer pa že v temi izstopila iz Carlesso – Sandri (VIII, 700 m) v Torre Trieste. Skupaj 70 raztežajev, od katerih noben ni bil lažji od IV+, vmes pa še dve uri hoje z vrha Civette pod Torre Trieste!
Cimon della Pala
9. junija je tržačan Mauro Bole na pogled preplezal zelo zahtevno smer Marubio. Smer je leta ’95 preplezal Manolo in v 10 raztežajih ponuja težavnosti do 7c+ v zahodni steni Cimon della Pala v bližini Pale di San Martino.
Švicarske Alpe
Piz Cengalo
V decembru ’95 je Frank Jourdan v devetih urah opravil zimsko ponovitev in prvo solo ponovitev redko plezane smeri Via Kacaba (1200 m) preplezane leta 1989 v severni steni Pic Cengala. Za smer je zančilno plezanje v naklonini do 70 st., ki je možno le v dobrih razmerah in ključno mesto 90 st ter prehodi 6 stopnje. Pri sestopu po klasični smeri je moral bivakirati in je rahko omrznil.
Sivestrsko noč je Jurdan preživel v 1300 m dolgi Lauperjevi smeri v Monchu (50-60 st), katero je prelezal v štirih urah.
V Monch se je vrnil še sredi februarja, kjer je v 1000 m visoki zahodni steni preplezal kombionacijo Centralne smeri in Fadencoluir. Po petih urah plezanja je Jourdan priplezal do smeri Nollan, in po njej po 200 metrih dosegel vrh.
Zimski povezovalni vzpon
Frank Jourdan se je lotil povezovalnega vzpona preko severnih sten Gletscherhorn (1200 m, 60 st), Ebnefluh (750 m, 55 st) in kombinirane smeri v Mittagshorns (3+, 55 st), Grosshorn (1200 m, 60 st) in Lauterbrunner Breithorns (1300 m) po smeri Feuz-von Almen (60 st).
Teden dni zatem je obiskal še Vališke gore. V Dent Blanche je preplezal smer Vaucher (1000 m, 5+, 60 st) in nad osrednjim snežiščem nadaljeval po smeri Boumissen (5, 70 st) in po 8 urah dosegel vrh, Naslednje jutro je nadaljeval po Welzebachovi smeri (1300 m, 60-70 st) in dan potem preplezal Smidtovo smer (1400m , 4, 50 st) na Matterhorn. Po pol dneva počitka se je napotil proti Braithornu kjer je v devetih urah preplezal smer Gabarou – Steiner (700 m, 5+, 80-85) in nato zaključil z Welzenbachovo smerjo (1200 m, 4+, 60 st).
V celoti je preplezal 10000 višinskih metrov v manj kot dveh tednih.
Neutrudna brata Remy
Švicarja Claude in Yves Remy že dobrih dvajset let neutrudno plezata in opremljata nove smeri. Specializirala sta se predvsem na plezanje več raztežajev dolgih smeri, ki jih najprej med plezanjem od spodaj opremita s svedrovci, potem pa jih preplezata še prosto. Ena od smeri, ki sta jo naredila v zadnjem času, je La Lyre v steni Mirroir d’Argentine v zahodni Švici. Težave v 15 raztežajev dolgi smeri se gibljejo med 6a in 6c z obveznimi mesti 6b, 12. in 14. raztežaj pa sta ocenila 7b (VIII+/IX-).
Športno plezanje ?!
Pol Pot
Francoz Alain Robert, ki je znan predvsem po solo ponovitvah zahtevnih športnih smeri, je dodal na svoj seznam vrhunskih vzponov še en dosežek. V Verdonu je brez varovanja preplezal smer Pol Pot (7c/8a, kar približno ustreza zgornji deveti stopnji). Dosežku povečuje vrednost podatek, da je ključno mesto smeri 300 metrov nad tlemi!
Big Issue
John Dune je opravil vzpon v smeri Big Issue E9 6c v impresivni steni Bosherston Head.
Himalaja
Nepal, kot osrednje prizorišče alpinističnih dogodkov, najtemeljiteje pokriva dolgoletna kronistka vzponov na tem področju Elizabet Hawley.
V spomladanski sezoni naj bi po njenih podatkih Nepal obiskalo 64 odprav z 72-timi cilji, ki so presegali trekinško zahtevnost. Opravljenih je bilo 20 pristopov s kar 81 udeleženci! Toda cena je bila zelo visoka! Kar enajst smrtno ponesrečenih, od tega osem med sestopom z vrha!
V jesenski sezoni v Nepalu delovalo rekordno število odprav. Kar 112 odprav s 30, pretežno tradicionalni cilji, je skušalo izkoristiti nekaj dni lepega vremena.
Značilnost sezone je občutno povečanje t.i. komercialnih odprav, ki so na pobočjih Nepala celo dominirale. Zaskrbjujoče je večje število smrtno ponesrečenih, k čemer je nenazadnje pripomoglo tudi zelo spremenljivo vreme predvsem v spomladanski sezoni. V povprečju je opaziti tudi slabšo pripravljenost alpinistov in predvsem vedno manj pripravljenosti k sodelovanju in medsebojni pomoči.
V pretekli sezoni so tudi slovenski alpinisti zapustili močan vtis. Prvenstvena smer na Ama Dablam zagotovo sodi med pomembnejše dosežke sezone, učinkovita realizacija zastavljenih ciljev na odpravi Api – Nampa – Bobaye pa je pokazala, kako je moč združiti individualne interese na majhnem prostoru.
Everest
Ruska prvenstvena smer
14 članska ruska odprava je preplezala zahtevno prvestveno smer med Severnim in Severovzhodnim grebenom. Zečetek smeri je na 7400 m in se priključi Severnemu grebenu na 8000 m. Vrh so 20. maja osvojili Petr Kuznetsov, Valeri Kohanov in Grigori Sminkolenkov.
Hiter vzpon in spust s smučmi
Dolgoletni soplezalec Reinholda Messnerja Hans Kammerlander se je po opravljeni aklimatizaciji na Šišapangmi v solo vzponu v enem dnevu povzpel po Severnem grebenu Everesta in nato smučal z vrha.
S soplezalcem je vzpon pričel 23. maja ob 17.00. Severno sedlo na višini 7100 m sta dosegla čez dve uri, potem pa je Hans vzpon nadaljeval sam. Okoli polnoči se je na višini 7800 vzel nekaj ur počitka, nato nadaljeval in ob10.00 dosegel vrh, torej po nekaj manj kot 17 urah po odhodu z vznožja gore. Njegov vzpon je bil za približno štiri ure hitrejši od dotlej najhitrejšega vzpona na vrh najvišje gore sveta.
Z vrha je nato odsmučal proti dolini. Smučanje je prekinil nekje na višini 8600 m, sestopil po kombiniranem terenu in nato nadaljeval s smučanjem z višine 7000 m. V bazo se je se je vrnil po natanko 24 urah po odhodu.
Everest je bil za 39 letnega Hansa 11 osemtisočak.
Snežni vihar zahteval življenja desetih ljudi
V tednu med 6. in 12. majem je na vrh najvišje gore sveta priplezalo 23 alpinistov, vendar pa je v istih dneh na gori umrlo kar 10 ljudi. To je ena najhujših nesreč v zgodovini osvajanja najvišje točke našega planeta.
Prva smrtna nesreča se je zgodila v četrtek 9. maja, ko je tajvanski alpinist zdrsnil z drobne poličke, na kateri je stal tabor III. Člani ameriške, novozelandske in tajvanske odprave so z vzponom vseeno nadaljevali.
V petek 10. maja okrog polnoči so v lepem vremenu z Južnega sedla, kjer je stal tabor IV, proti vrhu odšli člani vseh treh odprav. Večina je na vrh tudi prišla, nato pa jih je okrog štirih popoldne med povratkom na Južno sedlo zajel snežni vihar. Veter je pihal več kot 100 km/h in vidljivost je padla praktično na ničlo. Alpinisti so se s skrajnimi napori prebijali proti taboru IV, vendar ga vsi niso dosegli. Novozelandca Andrewa Harrisa so zadnjič videli 10 metrov od šotora, nato pa je za vedno izginil v viharju. Tisti, ki so dosegli tabor, klicev na pomoč niso slišali zaradi plahutanja šotorov.
Ko so naslednji dan iskali prijatelje, so najprej našli vodjo ameriške odprave Scotta Fisherja. Čeprav je osvojil že Everest in K2 brez dodatnega kisika, tokrat viharja ni preživel. Poleg njega je bil vodja tajvanske odprave Makalu Gau, ki je še kazal znake življenja. Okoli njiju so reševalci videli še več trupel. Makalu Gau je visoko na gori v viharju preživel 63 ur brez hrane, kisikovih bomb in spalne vreče. Navkljub hudim omrzlinam je uspel sestopiti do višine 6100 metrov, od koder ga je rešil helikopter. To je bilo eno najvišjih helikopterskih reševanj na svetu do sedaj.
Nad Južnim sedlom so umrli tudi trije člani novozelandske odprave. Imeli so zelo izkušenega vodjo, znanega himalajca Roba Halla. Ta jim je skušal pomagati, vendar ga je med reševanjem ujela noč. Bivak na prostem, med katerim se je po radijski zvezi pogovarjal s svojo nosečo ženo, je bil tudi zanj usoden.
V istem viharju so umrli tudi trije člani indijsko – tibetanske odprave, ki so na vrh priplezali po severni steni.
Po podatkih znane himalajske kronistke Elizabeth Hawley je do sedaj na vrh Everesta priplezalo 638 ljudi, na njegovih pobočjih pa je izgubilo življenje 142 ljudi.
Kolesarsko potovanje
Šved Goran Kropp, ki je leta 1993 sodeloval na slovenski odpravi na K2, je letos lotil napornega podviga. 15. oktobra 1995 se je s kolesom odpravil iz Stockholma proti Katmanduju (13000 km), kamor je prispel 22. februarja letos. Vso opremo je vozil s seboj, hrano pa je nakupoval sproti. Potem dva tedna sam nosil vso svojo opremo (65 kg!) do baznega tabora pod Everestom. Na vrh mu je uspelo priplezati v tretjem poskusu 22. maja, in to brez kisika! Potem se je vrnil v bazo in odšel nazaj na Švedsko na isti način, kot je prišel.
Goran je bil leta 88 na Peak Lenin (7134 m), leto kasneje je opravil precej vzponov v južni Ameriki, ’90 je preplezal Mustagh Tower (7273 m), 91 najsevernejši sedemtisočak Plus Peak (7349 m), 92 Cho Oyu (8200 m) in 93 K2 (8680 m) je bil šele drugi na vrhu brez kisika, 94 Broad Peak (8047 m).
Isti dan je vrh Everesta osvojil tudi Jamling Tenzing Norgay, sin šerpe Tenzing Norgaya.
Desetkrat na Everestu
Rekorder v številu vzponov na Everest je 48-letni šerpa Ang Rita, ki je bil na vrhu že 10-krat, od tega 9-krat brez dodatnega kisika. Poleg tega je bil štirikrat na Daulagiriju in Čo Oju ter enkrat na Kangčendzengi.
Nepal ima datumsko točno določeno spomladansko alpinistično sezono in – Elizabeth Hawley za kronistko. Čeprav njeni pregledi torej ne zajemajo himalajskih gora Indije in Pakistana pa tudi tibetanskih gora z izjemo mejnega grebena ne, so za analiziranje dogajanj najbolj aktualni.
Za letos je zbrala osnovne podatke o 64 odpravah, ki so imele 72 ciljev; zajete niso praktično le odprave, ki se zadovolje s “trekinškimi” vrhovi. Zaznati je občutno povečanje t.i. komercialnih odprav, ki so na pobočjih Nepala celo dominirale. Kar 27 jih je bilo na obeh straneh meje (in še nepalska, ki pa je imela dovoljenje le do Južnega sedla, za – čiščenje). Temu primeren je bil tudi uspeh: 20 pristopov s kar 81 udeleženci! Toda cena je (pre)visoka! Kar enajst jih je umrlo, od tega osem med sestopom z vrha! Res je prišlo do nenadne vremenskega preobrata, toda tudi krivda “tistih, ki so šli gor” je izrazita. Še nikdar se na pobočjih enega samega osemtisočaka ni zbralo toliko udeležencev alpinističnih odprav in – prav enormno veliko šerp. Ne eni ne drugi pa v povprečju niso več tako pripravljeni kot nekdaj. In če nekdo plača tudi 60.000 in več dolarjev, da ga bodo povedli na vrh, so tudi njegove povsem drugačne. Neredke odprave so imele po dvakrat toliko šerp kot udeležencev, ki so jim pripravile vse – do zadnjega tabora v katerem ni manjkalo predvsem kisika. Med odpravami oz. njih udeleženci ni bilo sodelovanja in tudi to je očitno vplivalo na število žrtev.
Drugi najbolj zaželeni cilj je bil tudi tokrat Čo Oju s 14 odpravami. 18 pristopov so opravili s skupno 63 udeleženci. Pumori si je za cilj izbralo pet odprav (vsaj dve le za preskus pripravljenosti), po štiri pa Ama Dablam, Daulagiri in Manaslu, Lotse tri … Med odpravami jih je bilo kar nekaj iz alpinistično dokaj “eksotičnih dežel”: Latvije, Madžarske, Romunije, Srbije in Črne gore, Grčije, Indijcem so se priključili Mongoli, Novozelandcem Malezijci itd. Izstopa pa število “mednarodnih odprav”, ki so jih seveda organizirali povsem komercialno. Kar nekaj “kolekcionarjev” (zbiralcev osemtisočakov) pa je imelo svoje zasebne odprave.
Letošnje predmonsumsko obdobje so baskovski alpinisti zaokrožili himalajsko aktivnost z impresivnim stotim pristopom na osemtisočake. Brata Inurrategi, Felix in Alberto, ter Juanito Oiarzabal so se 6. maja povzpeli na Kangčendzengo (8685 m), tretji najvišji vrh sveta. Bazni tabor so postavili 1. aprila, potem pa še tri višinske. Iz tretjega (7800 m) pa so začeli vzpon štirje, toda Kike de Pablo je pri 8000 m moral odnehati. Oiarzabalu je bil to deveti osemtisočak, bratoma Inurrategi pa šesti (sta edina bratovska naveza s toliko pristopi na osemtisočake).
Čeprav je za resnejšo oceno še zgodaj, saj manjkajo podrobnosti, kvalitetnejših dosežkov ni bilo veliko. Ob prvenstvenem vzponu naše naveze na Ama Dablam, je posebej vreden omembe vzpon ruske odprave po ozebniku med S in SV steno (prvenstven do S grebena), ki so ga zaključili s sestopom po S grebenu. Odmeven je pristop na Manaslu Carsolija, ker je s tem postal četrti, ki se je povzpel na vseh 14 samostojnih osemtisočakov. Ob tem pa je kar nekako prezrta Chantal Maudit (32), ki je edina stala na treh vrhovih, ob dveh osemtisočakih (na Lotse, kot prva ženska in Manaslu), kar je uspelo še trem, se je povzpela tudi na Pumori (7161 m), s čemer je s pristopi na pet samostojnih osemtisočakov sedaj prva med alpinistkami če izvzamemo že pokojno Rutkiewiczovo (ki jih je imela kar osem).
Na Everest se je povzpel Avstrijec Robert Shauer, ki je pred 18 leti že stal na njegovem vrhu, in Araceli Segarra, prva Španka na Everestu.
Španska odprava je opravila vzpon v severni steni Kangčendzenge (8586 m) po smeri Doug Scotta. Vrh so dosegli Juanito Oirzabal ter Alberto in Felix Inurrategi.
V maju je Tibetanska odprava z osvojitvijo Manasluja osvojila šesti osemtisočak.
Francozinja Chantal Maudit je imela v planu vzpone na kar tri vrhove. Najprej je opravila z vzpon na Pumori (7161 m) in nato še prvi ženski vzpon na Lotse (8516 m) v katerega pa nekateri dvomijo. Nato so jo s helikopterjem prepeljali pod Manaslu (8163 m), kjer je sama dosegla vrh po normalni smeri. To je bil njen peti osemtisočak.
Švicar Andre Georges je opravil vzpona na Dhaulagiri I. in Anapurno I. in tako osvojil svoj peti osemtisočak, jeseni pa se namerava povzpeti še na Makalu
Iz poročila, ki ga tradicionalno prva razpošlje Elizabeth Hawley, je razvidno, da je v letošnji jesenski sezoni v Nepalu delovalo rekordno število odprav, kar 112; prvič je njih število za eno sezono trištevilično. Tudi ciljev je veliko – 30. Pretežno so tradicionalni. Na Ama Dablam (6812 m) se je odpravilo 19 odprav, prav toliko na Čo Oju (8201 m), na Everest pa ‘le’ 9. Čeprav podrobnejše analize še niso mogoče, saj so podatki več ali manj le okvirni, pa je vseeno videti, da prav veliko dosežkov, ki bi zaslužili posebno pozornost spet ni. Pri Anapurni (8091 m) velja izmed štirih odprav izvzeti mednarodno (Poljaki, Ukrajinci, Američani), katere člana Poljak Andrzej Marciniak in Ukrajinec Vladislav Terzyul sta prva preplezala severozahodni raz; bil je cilj naše odprave izpred dveh let, toda splet okoliščin je bil kriv, da v njem niso mogli niti poskusiti. Ukrajinsko-ruska odprava pa je ponovila Angleško prek južne stene. Izstopa tudi naša odprava, s tremi cilji (Api, Bobaje in Nampa), vsemi doseženimi po novih smereh in – enim prvim pristopom; toliko takih vzponov nima pokazati nobena druga odprava. Upoštevati velja tudi novo smer po severnem grebenu Čo Ojuja (8201 m), ki sta jo na vrhu zaključila Oscar Cadiach (Španija) in Sebastian Ruckensteiner (Avstrija). Nizozemec Bart Vos je sam opravil lepo povezavo: na Daulagiri (8167 m) se je povzpel po vzhodni steni in SV grebenu, sestopil pa po SV grebenu. Na vrh Jasamba (Pasang Lhamu Chuči, 7351 m) sta se po Z grebenu, višje pa po severnem, povzpela Toshiyuki Kitamura in Mamoru Taniguchi (oba Japonska) – šele prvi pristop. Vzpon je dan za njima ponovila skupina dveh japoncev in treh šerp, članov druge, Francosko-italijanske odprave. Japonci pa so v mešani odpravi z Nepalci opravili tri (prve) pristope na Ratnachuli (7035 m); po zahodnem grebenu čez zahodni vrh.
Karakorum
K2
Carlos Buhler se je na svoji 18 himalajski odpravi pridružil Poljakom pod vodstvom Wielickega, vendar se je zaradi organizacijskih neskladij pridružil Ruski odpravi, ki je prišla v bazni tabor mesec dni kasneje. Vrh so dosegli 14. avgusta, na sestopu pa se je rus Igor Benkin smrtno ponesrečil.
To je bil njegov tretji poizkus vzpona na K2. Leta ’89 se je skušal povzpeti po Abruzzijevem grebenu, leta ’94 pa po zahodni steni.
Gašerbrum I. in Gašerbrum II. – povezovalni vzponi
Leta 1984 je zaporedni vzpon na Gasherbrum II in nato še na Gasherbrum I uspel Reinholdu Messnerju in Hansu Kammerlanderju. Za podvig sta potrebovala sedem dni.
10. julija je Španec Inaki Ochoa dosegel vrh Gašerbruma I. Po njegovem mnenju je stil prihodnosti kombinacija hitrosti in varnosti. Hitrost je pokazal pri vzponu na Gašerbrum II, katerega je iz baze dosegel v 36 urnem vzponu brez dodatnega kisika Pri 29 letih je bil to njegov 4 osemtisočak.
Francoz Jean Cristophe Lafaille je za povezovalni vzpon potreboval vsega 72 ur. Po samo dveh aklimatizacijskih vzponih na 6000 m in kratkem postanku na 6500 m je Lafaille zapustil Camp I. ob 27. julija ob 9.00 in se povzpel po normalni smeri na vrh Gašerbruma II v 15 urah, ne da bi uporabljal fiksne vrvi in dodatni kisik. Po kratkem počitku na povratku v taboru IV, je sestopil do tabora I in takoj nadaljeval po Japonskem ozebniku na Gašerbrum I. ponovne brez uporabe fiksnih vrvi in dodatnega kisika.
Anglež Alan Hinkes je z vzponoma na Gašerbum I. in Gašerbum II. dopolnil vzpon na Everest v maju. Po prihodu v bazo v začetku julija je v tednu dni opravil vzpon na Gašerbum I. Nato seje pridružil Amertiški odpravi na Gašerbum II. in sam dosegel vrh 29. julija, kar je bil njegov osmi osemtisočak.
Manaslu
Zimski vzpon
Kazahtanska odprava pod vodstvom Kazbek Valieva je v začetku decembra uspešno zaključila vzpon na osmi najvišji vrh Manaslu (8163 m). 12 članska ekipa je postavila štiri tabore na Normalni smeri v Severni steni. 8. decembra je 10 alinistov pričelo z vzponom proti vrhu, dva sta obrnila na višini 7700 m, ostalih osem pa je kljub močnemu vetru doseglo vrh.
Vrh so dosegli Yuri Mojseev (Daulagiri 1988 in prečenje Kančendzenge 1989), Vladimir Suviga (prečenje Kančendzenge 1989 in Daulagiri 1991), Anatoli Bukreev (prečenje Kančendzenge 1989 in Daulagiri 1991 in 1995, Everest 1991, 1995 in 1996, K2 1993 in Makalu 1994).
To je bil za poljskim vzponom leta ’84, ko so preplezali Tirolsko smer in za vzponom japoncev leta ’89 tretji zimski vzpon.
Shipton Spire
5900 m visok vrh v Karakorumu je pred šestdesetimi leti zagledal in fotografiral Eric Shipton, kljub prejšnjim poskusom pa so njegovo južno steno šele lani prvi preplezali Greg Child, Greg Foweraker in Charles Boyd.
Stena, ki je nevarna predvsem zaradi zapadnega kamenja, (le-to je lansko leto pometlo iz stene japonskega solista, katerega transportna vreča še vedno visi na 13. stojišču) je visoka okoli 1200 metrov, smer čez njo pa je dolga 36 raztežajev in je ocenjena z 5.11, A4. Za smer so potrebovali 20 dni. Najprej so v slabem vremenu fiksirali 300 m vrvi in nato krenili proti vrhu, keterega so dosegli 28. julija. Neugodne snežne razmere so jim preprečila zadnjih 10 m vzpona na sam vrh. Plezanje v odlični skali je oviralo padajoče kamenje z vršnih pobočij in prav vsi so bili lažje poškodovani.
Leta 92 so Boyd, Andy Selters, Mark Babie in Greg Collum preplezali tehnično najzahtevnejši del stene vendar jim je slabo vreme preprečilo vzpon po sicer lažjem zgornjem kombiniranih delu stene.
Značilen komentar Grega Childa: “Pri vsem skupaj je bilo najboljše to, da bazni tabor pod goro, ki se sicer nahaja sredi kamnitega Karakoruma, leži na majhnem zelenem travniku.”
Ultar Star
7388 m visokega vrha se je držal sloves najnevarnejšega, najtežjega in najvišjega še nepreplezanega vrha na svetu. V eni sami sezoni pa je bil preplezan kar dvakrat in sicer sta bili uspešni dve neodvisni japonski odpravi.
Prvo, katero je vodil Akito Yamazaki, je 11 junija dosegla vrh v alpskem stilu preko zahodne stene. Izmed dveh prvopristopnikov se je na sestopu smrtno ponesrečil vodja odprave.
31. junija je 5 čalnov druge odprave vrh doseglo po južnem grebenu.
Šivling
V septembru sta John Bouchard in Mark Richey opravila drugi vzpon po vzhodnem grebenu Šivlinga na področju Gangtori v Indiji. Kompleksna, 1200 m visoko smer sta preplezala v alpskem stilu v šestih dneh. Vzpon se je pričel s plezanjem v zahtevnem kombiniranem terenu, nadaljeval po ostrem snežnem grebenu in zaključil s strmo skalno stopnjo. Sestopila sta po zahodnem grebenu.
Bouchardov komentar: “Neverjetno – vse kar lahko rečem – gre za prvovrstno plezanje v skali začinjeno z divjim kombiniranim plezanjem.”
Smer je leta ’81 v kapsulnem slogu preplezala močna mednarodna odprava v 11 dneh. Vzpon so opravili Doug Scott, Georges Bettembourg, Greg Child in Rick White.
Himachal Pradesh
Massimo Marcheggiani in Ubbaldo Denni sta 23. septembra opravila prvi pristop na 5700 m visok vrh v Himachal Pradesh. 700 m visoko smer sta poimenovala Ice Mushroom, težave v njej pa so do VI v skali in 70 v ledu.
Skupaj z Camucci so opravili še vzpon na še en deviški vrh “Cittr di Frascati”. 900 m dolgo smer Est, gialo orca s težavami do VI+ so v dveh dneh zaključili 26. septembra.
Laila Peak
Italijanska odprava, katero je vodil Oreste Forno je opravila prvi uradni pristop na spektakularni, 6096 m visok vrh Laila Peak. Vzpon so poskusili že leto prej, vendar niso imeli sreče z vremenom. Tudi letos razmere niso bile idealne, saj jih je na zgornjih pobočjih spremljal globok sneg. Po prehodih V stopnje v spodnjem delu so se držali zahodne strani izrazitega severnega grebena z naklonino 55°. 2 julija sta se Paolo Cavagnetto in Fabio Iacchini v 10 urah povzpela po 1450 m visoki smeri nakar je naslednj dan vzpon v 12 urah opravila še četverica v 12 urah.
Kwangde
Kwangde (6.100 m) je treking vrh zahodno od Namče Bazarja. Na njegov vzhodni vrh so v začetku decembra po prvenstveni smeri povzpeli francozi Samuel Beaugey, Christophe Profit, Andre Rhem in Jerome Ruby. Za smer so porabili tri dni in pol, četrtič pa so bivakirali na sestopu. Stena in razmere v njej spominjajo na severno steno Droatov, le da je za odtenek zahtevnejša.
Vzpon so opravili med 27. in 30. novembrom, torej tik pred pričetkom uradne zimske sezone, ki traja med 1. decembrom in 15. februarjem.
14 x osemtisoč Carlos Carsolio
12. maja je Carlos Carsolio, Mehika z vzponom na Manaslu (8613 m) kot četrti stopil na štirinajst najvišjih vrhov. Njegov zadnji osemtičak je preplezal skupaj z bratom Alfredom.
Njun prvi poizkus pristopa na vrh je 29. aprila na višini 7500 m preprečilo neurje in ju prisilo na bivakiranje. Po povratku v bazo sta 8. maja poskusila znova vendar je osemetrski Carlosov padec v ledeniško razpoko zaustavil njuno napredovanje. Poleg tega ju je presenetilo še slabo vreme, zato sta se en dan zadržala na višini 6900 m. kljub vsemu sta 12. maja po 22 urah in pol vzpona dosegla vrh po smeri normalnega pristopa.
Carsolio je leta 94 preplezal tri, leta 95 štiri kar ni uspelo nikomur drugemu. Na tri osemtisočake se je povzpel po novih smereh (tudi solo Broadpeak). Pri nobenem izmed vzponov ni uporabljal dodatnega kisika, v nekaterih virih pa je zaslediti tudi dvome o vzponu na K2, katerega naj bi zaključil nekaj deset metrov pod vrhom.
Kronologija vzponov:
1985, Nanga Parbat (8125 m), prvenstvena smer po JV steber z Kukoczka, Heinrich in Lobodzinsky,
1987, Šišapangma (8045 m), S stena, Avila, Rutkiewitz, Waretzki, Navarete,
1988, Makalu (8463 m), Makalu La, solo,
1989, Everest (8848 m) Sv greben, Ohnishi, Yamamoto, Mitani,
1992, Kengčendzenga (8588 m), S stena – Angleška smer, solo,
1993, K2 (8811 m) , Abuzzi, Bozic, Grošelj, Požgaj,
1994, Čo Oju (8201 m), SZ stena, solo,
1994, Lotse (8511 m), Z stena, solo,
1994, Broad Peak (8047 m), nova smer v Z steni, Solo,
1995, Annapurna (8091 m), S stena, A. Karničar, D. Karničar,
1995, Daulagiri (8167 m), SZ greben, solo,
1995, Gašerbrum II (8035 m), nova smer v Z steni, solo,
1995, Hiden Peak (8068 m), Japonski ozebnik, Wielicki, Viesturs, Berbeka,
1996, Manaslu (8163 m), normalni pristop, A. Carsolio.
Krzysztof Wielicki
10. avgusta se je Poljak Krzysztof Wielicki z Italijanoma Marcom Bianchijem in Christianom Kuntnerjem povzpel na drugi najvišji vrh sveta K2. Preplezali so večjo varianto Japonske smeri v Severnem stebru.
Po uspešnem vzponu si je vzel samo nekaj dni odmora nato pa se je 1. septembra v solo vzponu povzpel še na Nanga Parbat in s tem kot peti (drugi Poljak) preplezal vseh 14 osemtisočakov.
Wielicki, 46-letni elektroinženir, je pričel z vzponi na najvišje gore leta 1980 s prvim zimskim vzponom na Everest. Tako se je pridružil elitni skupini, katero sedaj sestavljajo Reinhold Messner, preminuli Jerzy Kukuczka, Erhard Loretan in Carlos Carsolio.
ZDA
Predvsem Evropski plezalci so vnesli nemalo zmede neobremenjenim domačinom in jim prekrićžali prenekateri načrt prihodnosti. Tujci dosegajo odlične rezulate tako v hitrih vzponih, prvih ponovitvah težkih smeri, kot tudi prostih ponovitvah tehničnih smeri. Nekako edina posebnost ameriških plezalcev, ki je še veno v njihovi domeni je plezanje v puščavskih stolpih, kjer vsaj v zahtevnejših smereh nimajo prave konkurence.
Kar presenetljiv pa je pristop mlajše generacije, kateri ni nič dovolj težko in bodo verjetno kmalu postavili lestvico tehničnega plezanje navzgor.
Yosemiti
Salathe – tretja prosta ponovitev
Nemec Thomas Huber, starejši brat Alexa Huberja je 24. julija, leto dni za uspešnim vzponom brata, opravil tretjo prosto ponovitev smeri Salathe. V načrtu je imel enodnevni vzpon in preplezati zahtevno varianto Skinner-Piana v 19. raztežaju, kateri se je njegov brat lani izognil z dva raztežaja dolgo varianto.
Celotno smer dolgo 35 raztežajev je najprej v celoti preplezal in po treh dneh je uspel prosto preplezati 75% smeri. Potem se je lotil študija najtežjih raztežajev pogosto tudi sam s samovarovanjem.
Prvega resnega poizkusa se je lotil konec junija, ko mu je uspelo preplezati 19. raztežaj v katerem je sicer padel in ga nato preplezal z mesta kjer je lahko počival brez uporabe rok. Po njegovem mnenju bi si raztežaj z oceno 13a zaslužil višjo oceno.
Z vzponom je nadaljeval vendar mu je padec neposredno pred koncem najtežjega raztežaja razblinil sanje o enodnevnem vzponu.
Z enodnevnim vzponom je poskusil ponovno 23. julija in ob 9.30 priplezal do 19. raztežaja. Uspel je v drugem poizkusu. Sledil je padec neposredno pred koncem najtežjega raztežaja, kar mu je vzelo potrebno motivacijo in s soplezalcem sta izplezala na vrh smeri. Po bivaku sta se ponovno spustila do začetka najtežjega raztežaja in Huber ga je uspel takoj prosto preplezati (13b).
Prihodnje poletje nameravata z brata Huber preplezati novo smer v granitni steni Latok II v Karakorumu.
Scorched Earth – prva ponovitev
Chris Kolaus in Cheis Righter smeri Scorched Earth v El Capitanu, katero sta leta 1987 preplezala Randy Levitt in Rob Slater. Tehnične težave segajo do A5, medtem ko je potrebno prosto preplezati raztežaje do 5.11.
Slepi alpinist preplezal Nos
Erik Weihenmayer je izgubil vid pri 13 letih, vendar se redno ukvarja z alpinizmom in potapljaštvom. 9. avgusta je pričel tridnevni vzpon po smeri Nos v El Capitanu ob 75. obletnici ustanovitve Ameriške zveze slepih. Pri vzponu so mu pomagali Hans Florine, Sam Bridgem in Jeff Evans, ki so njegov vzpon tudi posneli. Erik je pet raztežajev celo preplezal kot prvi v navezi.
Leta ’95 se je povzpel na Denali, v prihodnji sezoni pa načrtuje vzpona na Kilimandžaro in Aconcaguo.
Galactic Hitchicker
Lou Renner in Matt Brooks sta na Glacier Point dokončala 41 raztežajev dolgo smer, katero sta pričela plezati pred letom in pol in v njej preživela veliko vikendov in praznikov. V sredini oktobra sta potem smer prplezala v petdnevnem neprkinjenem vzponu. Smer, ki prvih osem raztežajev sledi po Goodrich Pinnacle, ponuja prosto plezanje s konstantnimi težavami VI 5.11a/b.
Tujci v dolini
Trimesečno turnejo po ZDA med katero je Peter Shafler najprej obiskal plezališči Red Rocks in Smith Rocks in v njih preplezal več kot 30 smeri med 7c in 8a+ je zaključil v Yosemitih. Matt Gray in Shafler ste smer Sea Of Dreams preplezala v osmih dneh. Med plezanjem je Shafler nanizal kar sedem padcev izmed katerih je bil najdaljši dolg dvajset metrov.
24 letna Silvia Vidal se je po dveh letih ukvarjanja s tehničnim plezanjem v svojem drugem obisku Yosemittov v osmih dneh preplezala Sea of Dreams (VI 5.9 A5) in nato še Shield (VI 5.9 A3+).
Poleg vzponov v ZDA je preplezala precej zahtevnih tehničnih smeri v španskih gorah, kjer je med drugim v juliju sama opravila opravila tretji vzpon v smeri Principado de Asturias (A4) v 600 m visoki steni Naranjo de Bulnes.
Hitri vzponi
Severozahodna stena Half Doma je bila poleti prizorišče pravcetega hitrostnega tekmovanja.
Hans Florine in Peter Coward sta 6. julija v enem dnevu preplezala Regular Route v rekordnem času 3 ure in 42 minut in nato še Direct Route prav tako v rekordnem času 12 ur in 24 minut. Prvo smer sta preplezala v osmih raztežajih po sočasnem plezanju v prvih 11 raztežajih, drugo smer pa sta opravila brez uporabe kladiva.
Štirinajst dni kasneje sta Greg Murphy in Chandlee Harell njun rekord v Regular Route popravila na 3 ure in 24 minut.
Izzvana z dosežkom sta Florine in Coward 18. avgusta smer preplezala ponovno v 3 urah in 1 minuti in to le s petimi raztežaji.
Pred tem sta bila rekorderja Peter Croft in John Bachar (4 ure 3 minute), ki sta 30. Maja 1986 prvič preplezala Nos v El Capitanu v 10 ureh in 5 minutah in nato še Regular Route v Half Domu.
22. julija so Hans Florine, Mark Melvin in Conrad Anker kot prvi v enem dnevu preplezali North America Wall v El Capitanu v 21 urah in 48 minutah.
Postavljenih je bilo še nekaj rekordnih dosežkov:
– Steve Gerberding, Dave Bengston, Al Swanson : Mr. Midvest, 21 h,
– Steve Gerberding, Dave Bengston, Scott Stowe: Iron Howk, 33 h 50, Lost in America, 26 h 55, Lunar Eclipse, 23 h 24
– Conrad Anker, Dave Bengston, Scott Stowe: Mirage, 20 h 2
Po mnenju Gerberdinga je ključ hitrega plezanja ne v sami hitrosti plezanja, temveč da čim hitreje omogočiš soplezalcu prevem vodstva.
26. septembra sta Abby Watkins in Vera Wong kot druga ženska naveza preplezali Nos v El Capitanu in to v 16 urah in 30 minutah. Med plezanjem sta prehiteli šest navez.
Damien Benegas je v 37 urah in 30 minutah opravil solo vzpon v smeri Zenyatta Mondatta.
Še klub rekorderjev z največ vzponi preko stene El Capitana: Damien Benegas (50), njegov brat Willy (več kot 30), Hans Florine (45), Steve Schneider (42), Scott Stowe (40-45), Dave Bengston (okoli 40), Mike Corbet (okoli 50) in brez konkurence Steve Gerberding (75 – 90).
Mladi prihajajo
Potem ko so mladi plezalci preplavili plezališča je 17-letni Chris McNamara napovedal, da se lahko kaj podobnega zgodi tudi v tehničnem plezanju. Po dveh sezonah ukvarjanja z tehničnim plezanjem je že preplezal preko 20 smeri v granitni steni El Capitana.
30. avgusta sta skupaj s Hansom Florinom kot prva v enem dnevu preplezala Muir Wall, potem ko je smer v začetku leta preplezal s soplezalcema v 29 urah.
Z različnimi soplezalci je poleti po enodnevnem opremljanju spodnjih raztežajev v treh dneh in pol preplezal Wyoming Sheep Ranch, v štirih dneh in pol opravil z Sea of Dreams in nato po enodnevnem opremljanju v treh dneh in pol uspel še v Aurori.
Pravi, da išče nekaj težkega, vendar da tega doslej še ni našel. v planu ima novo smer in obisk Norveške.
Jason Smith (18) je pričel svojo alpinistično pot pred enim letom in že je obiskal dolino Yosemitov. V kratkem času je nanizal presenetljivo zbirko vzponov med katerimi izstopajo Tangerine Trip, The Shield, Sea of Dreams, Lurking Fear (solo) in Nos (26 h) v El Capitanu, Wheel of Torture pri Upper Yosemite falls ter Ice Age (VI A5, solo, drugi vzpon) na Glacier Point.
Puščavski stolpi
Steve Haston je prosto preplezal normalno smer na stolp Hindu v Utah-u, kar je druga prosta smer na ta stolp. Po njegovem mnenju so težave 13a, kar smer uvršča med najtežje smeri na puščavske stolpe. Prosto je poiskusil tudi preplazati smer Finger and Fate na Titan v Fisher Towersih. Po dveh raztežajih 5.11 in 5.12 sta ga zaustavil a slaba skala, padec in izredne težave. Kljub poizkusom mu smeri ni uspelo v celoti prepleazti prosto, njegov poizkus pa s poskusom Jimmija Dunna v Free Tower pomika mejo prostih ponovitev v peščenih stolpin nevzdržno navzgor.
Vail
Steve Haston je konec marca obiskal dolino Vail in v neje preplezal večino težjih lednih smeri sedme stopnje.
Med drugim je ponovil smeri Alexa Loweja Abbreant Behavior (M7). Ponovil je tudi smer Octopussy (M8 – Jeff Lowe ’94) in preplezal še dve novi podobnih težav After Eight in Rock and Little Ice (M7+/8-).
Bugaboos
Power of Lord
Toni Lamprecht in Günther Dengler sta v Snowpatch Spire preplezala novo, osem raztežajev dolgo smer Power of Lord, ki sta jo po čiščenju in nekajdnevnem študiranju preplezala prosto. Ocena najtežjega sicer zadnjega raztežaja (35 metrov dolga in zelo naporna poč) je 8a+, po težavnosti mu sledi drugi z oceno 7c+, ostali pa ne padejo pod 7a. Varovanje sta si nameščala z zatiči in friendi. Zavrtala sta 15 svedrovcev in razen treh, vsi rjavijo na stojiščih. Trenutna je to najtežja prosto preplezljiva smer na tem področju.
All Along the Watchtower
Vendar tudi Američani niso mirovali v tem delu Skalnega gorovja in so prosto preplezali smer All Along the Watchtower v najvišjem in tudi najbolj oddaljenem stolpu v skupini Bugaboos. Tisoč metrov visoko smer sta v dveh dneh uspela prosto ponoviti koloradska plezalca, fotograf Kennan Harvey in Topher Donahue, ki sta najtežji raztežaj ocenila z 7b+, težavnost večine smeri pa se giblje v osmi in sedmi stopnji po UIAA. Dva dni za njima je isto smer hotela prosto ponoviti še naveza Mike Pennings – Cameron Teague, ki sta smer sicer preplezala v enem dnevu, vendar jima najtežjega raztežaja ni uspelo prosto preplezati.
Diamond
Zimska prvenstvena smer
Odlične zgodnje zimske razmere sta izkoristila Mark Wilford in John Sherman in v decembru 95 preplezala verjetno novo smer v levem delu Diamonda. Sprva sta plezala po popularni smeri Alexader’s Chimney in nato nadaljeval po Eight Route po 70 m ledeni sveči desno od smeri Brodway nato pa je sledilo še 100 m strmega ledu. Na mestu kjer Eight Route zavije desno sta nadaljevala naravnost navzgor po strmem kaminu, katerega je zapolnjeval strm led.
Wilford meni, da nova kombinacija zahteva bistveno težje plezanje od Alexanders Route in je ena od najdaljših kombiniranih smeri v Rocky Mountain National Park. Seveda je veliko vprašanje ali bodo razmere dopuščale ponovitev smeri v bodoče.
Pozimi prvič v enem dnevu
Topher Donahue in Craig Luebben sta 14. januarja kot prva pozimi preplezala steno Diamonda v Coloradu v enem dnevu. Smer D-7 sta preplezala v 20 urah in 40 minutah. Turo sta pričela ob 2.15, s smučmi dosegla gozno mejo in se povzpela do vstopa. Celotno smer sta preplezala v plastičnih čevljih in po osmih urah plezanja v mraku izstopila iz smeri. Potem sta ponoči plezala in se spuščala po vrvi preko severne stene. Ko sta prispela do vznožja sta ostala brez luči in v temi jima ni uspelo najti strmega sestopa do mesta, kjer sta pustila smučarsko opremo, zato sta sestopila po normalni poti, kjer su ju sledi neznanca zavedle in tako sta turo podaljšala za uro in do avta prispela ob 11 zvečer.
Gery Ryan in Greg Couch sta lani smer prplezala v 25 urah in 10 minutah.
El Portero Chico
El Portero Chico severno od Menterreya v Mehiki sodi med največje apnenčaste stene v Severni Ameriki. Leta ’94 so Jeff Jackson, Pete Peackok in Kurt Smith od spodaj s svedrovci opremili 15 raztežajev dolgo smer El Sendero Luminoso.
Letos se je število smeri bistveno povečalo. Že pozimi sta Kurt Smith in Ned Harris opremila 6 raztežajev dolgo smer Time for Livin’ (13a) v Outrage Wall po 10 dneh tehničnega plezanja, čiščenja in poizkušanja.
Dva meseca kasneje sta Smith in Harris za ogrevanje preplezala 300 m dolgo in rahlo previsno smer v Las Estrllas. Po treh začtnih raztežajih sta smer priključila 5 raztežajev dolgi klasični smeri Thunderkiss (11c). 30 m prvi raztežaj nove smeri katero sta poimenovala The Worm sta ocenila z 12a, sledi najtežji 40 m dolg razežaj z oceno 12d, smeri Thanderkiss pa se priključi treji raztežaj z oceno 12b.Potem sta odšla v Outrage Wall in očistili sestop smeri Time for Livin’. Tako so nastali trije novi raztežaji, kjer se v drugem 40 m dolgem raztežaju (13a) prevesi za 9 m.
Ker še nobena smer ni vodila do samega vrha Las Estrellas sta si ogledala možnosti desno od smeri Thunderkiss. Izbrala sta siostem razčlemb, ki vodijo v veliko votlino raztežaj pod robom stene. Za opremljanje smeri sta potrebovala tri tedne trdega dela. Po treh dneh tehnično zahtevnega plezanja jima ni uspelo preplzati zahtevnega prehoda iz votline, zato sta opremil alažjo varianto (13b), vendar jima je za ponovitev celotne smeri zmanjkalo časa in energije. Vsekakor gre za eno izmed najtežjih več raztežajev dolgo smer v severni Ameriki, saj si do vrha smeri sledijo raztežaji z ocenami 12a, 12c, 12d, 13b, 13c, 12b in ali 14a ali 13b.
Najdaljšo smer pa je uspelo preplezati triu San Antonites, Todd McCray in Curtis Mai. Praktično celo leto so med vikendi opremljali in čistili smer Space Boyz dolgo 11 razežajev z oceno 10+.
Aljaska
Kljub zelo toplemu vremenu je bilo na Aljaski v letošnjem letu opravljenih nekaj zelo dobrih vzponov, spomladi pa je bilo z različnih vrhovi Aljaske opravljenih tudi precej kvalitetnih smučarskih spustov med katerimi ne gre pozabiti na dosežke Marka Čara in Iztoka Tomazina.
Žal pa je bilo tudi na tem področju kar nekaj smrtnih žrtev. V smrt je 1200 m globoko zdrsnil eden od dvojice reških alpinistov, pogrešajo tudi J. Bruhma, 55-letnega gornika iz Leipziga. Pod plazom pa sta umrla dva nemška alpinista, ki sta se skušala povzpeti na prav tako znani Mt. Hunter (4442 m).
Saint Elias National Park
Mt. Saint Elias – prvi zimski vzpon
Mt. Saint Elias (5402 m), četrti najvišji vrh v ZDA na meji med Aljasko in državo Yukon je 29. februarja doživel prvi zimski pristop.
Gardner Heaton, David Briggs in Joe Reichert, vsi stari nekaj nad dvajset let, so z vzponom pričeli 13. februarja in se na vrh povzpeli po južnem grebenu preplezanem leta 1946. Ključ njihovega uspeha je bilo vsekakor nepričakovano stabilno vreme, ki jih je spremljalo vseh 31 dni, koliko je trajala njihova odprava.
Zimski vzpon je uspel šele celih sto let potem, ko je abruzzijski vojvoda poleti 1897 prvi stopil na njegov vrh. Od konca osemdesetih let so se nanj skušale povzpeti tri ali štiri zimske odprave, vendar jim je vzpon preprečilo slabo vreme. Po mnenju Jozefa Nyke gre za enega izmed najpomembnejših dosežkov zimske sezone 1995/96.
Hematoma
Enega izmed najtežjih zaledenelih slapov na Aljaski sta v začetku sezone preplezala Steve Garvey in Harry Hunt. V bližini Nebesne, ki je nekje na polovice poti med Anchoridgem in Valdezom, so razmere najboljše med oktobrom in Aprilom, seveda če ni preveč mrzlo. V vzhodni steni White Mountain sta preplezala 200 foot visok slap, katerega je Hunt skušal preplezati že lani. Smer sta ocenila z WI 6+ in jo poimenovala Hematoma.
Mt. Kenedy
Jack Roberts in Jack Tackle sta preplezala zahtevno novo smer v severni steni Mt. Kenedy (13.900 foot) na meji med Aljasko in državo Yukon v pogorju St. Elias. To je bil njun drugi poizkus v tej 2000 m visoki steni v kateri sta preživela 11 dni.
Smer Arctic Discipline se prične z 21 raztežaji zahtevnega kombinirange plezanja kjer je samo v dveh raztežajih moč varovati z lednimi vijaki, medtem ko je varovanje v skali oteževal kompakten granit. Bivakirala sta v visečih posteljah in tako preživela tudi 48 urno neurje. Po zahtevnem tehničnem plezanju sta nadaljevala še 14 raztežajev do severnega grebena, kjer ju je ponovno poslabšanje prisililo k dvodnevenmu čakanju nakar sta se vrhu odpovedala in sestopila po severnem grebenu.
Denali
Solo prvenstveni vzpon po zahodnem stebru
Steve House je 23. julija opravil solo prvenstveni vzpon po zahodnem stebru Denalija. V 10 urah je preplezal smer Beauty is a rare thing. Smer si je ogledal že lani med plezanjem prvenstveni smeri v steni Fathers and Sons Wall. Težave segajo do 5.8 v skali in do 90 st. v ledu.
Slovaška smer
Slovaka Jan Svrcek in Juraj Hreus sta v SZ steni preplezala novo smer. Po 10 raztežajih vzpona po snegu in ledu sta prečila Messnerjev koluar in nato nadaljevala 25 raztežajev v kombiniranem svetu z nsklonino 40 – 75 nakar sta smer priključila na West Buttress in zaključila na vrhu Denalija.
Spust s snežno desko po Messnerjevem koluarju
Steven Koch, ki ima v načrtu smučati s snežno desko z najvišjih vrhov kontinentov (doslej je smučal z Aconcague in Elbrusa) je opravil spust po kombinaciji smeri West Buttress / Resque Gully. Nekaj dni kasneje je v 15 minutah presmučal še Messner Couloir, kar naj bi bil prvi spust s snežno desko po tej smeri.
Mt. Koven
Randy Waitman in Mike Litzow sta opravila prvi vzpon na še zadnji imenovani a neosvojeni vrh v Denali narodnem parku. Mt. Koven (4060 m) leži vzhodno od Denalija med ledenikoma Muldrow in Traleika. S slednjega sta potrebovala za vzpon na vrh tri dni.
V preteklosti je bilo že precej poizkusov, vendar je večina vrh podcenjevala saj v zgornjem delu prevladuje kontinuirano plezanje po ostrem grebenu.
Wedge Peak
V začetku avgusta sta Ian McRae in Jeff Benowitz prva preplezala SZ steno Wedge Peak, ki leži v neposredni bližini Denalija. Po petdnevnem čakanju na izboljšanje vremena sta vseskozi plezala po strmih pobočjih neposredno v vpadnici vrha in se po 16 urah vrnila v izhodišče.
Mt. Bradley
V juniju sta Jim Donini in Greg Crouch v alpskem stilu preplezala jugovzhodni greben v Mt. Bradley (Routh Gorge). Smer Bourbon Bottle Route, dolgo 40 raztežajev, sta ocenila s 5.8+/A1+ za ilustracijo neprimernosti ocenjevanja alpinističnih smeri. Skalno smer v kateri je v spodnje delu prevladovalo tehnično plezanje v zgornjem pa prosto sta plezala 4 dni, vseskozi pa ju je spremljajo lepo vreme.
Mt. Wake
Francozi E. Pellissier, M. Desprats, S. Lestienne in F. Salles so preplezali novo smer po vzhodnem stebru na Mount Wake v Ruth Gorge. Gre za izredno zahtevno smer … Smer je bila med nominiranci za Zlati cepin.
Kichatna Spires
V Kichatna Spires sta Kevin Thaw in Calder Straford (19 let) preplezala dve novi smeri. V južnem stebru Peak 8400 (Punter’s Peak) sta preplezala Dreams of Sea. Zahtevnim prvim sedmim raztežajem (do A3) je sledil zelo dolg greben.
V južnem stebru Tatina Spire sta preplezala še smer Alaskan Rose 5.11.
Mt. Beckey
V juniju so Fred Beckey, Calvin Halbert in John Middendorf povzpeli na še najvišji neosvojen vrh Peak 8500 in ga poimenovali Mount Beckey.
Fred Beckey, kateremu so vrh posvetili, je star preko 70 let in je v svoji dolgoletni alpinistični karieri v Severni Ameriki preplezal več kot 1000 prvenstvenih smeri.
Mt. Fairweather
Na jugovzhodu Aljaske sta Dave Braun in Tyson Bradley smučala s Mt. Fairweather na telemark smučeh.
Mt Bona
Mark Rikkers, Eric Van Winkle in Barrows Worm so s snežno desko presmučali vzhodno steno Mt Bona.
Kanada
Polar Sun Spire
Warren Holliger je po dveh prvenstvenih smereh v zalivu Sam Ford Fjord in neuspelem poskusu v steni Polar Sun Spire v lanskem letu, ponovno obiskal Baffinove otoke. Toktat sta se mu pridružila Mark Synnot in Jeff Chapman. Po 40 dneh garanja jim je uspelo preplezati novo smer, katero so poimenovali The Great and Secret Show (VII A4 5.11 WI 3)
Najprej so v 11 dneh fiksirali spodnjih 300 m nato pa so se zaradi pomanjkanja goriva in zamrznjene vode spustili pod steno. Nato so po 25 dnevnem plezanju uspeli preplezati tehnično zahtevno steno, v kateri so izkusili prav vse vrste težav od prostega plezanja, vodnega ledu, tehnike in požleda. Po njihovem mnenju gre za eno izmed tehnično najzahtevnejših smeri, ki je dolga 34 raztežajev.
Zaradi izredno dolgotrajnega plezanja so skorajda zamudili možnost odhoda s snežnimi sanmi, vendar se je vse skupaj srečno izteklo.
Mount Asgard
Španska smer
Severno steno Mount Asgarda, enega najmogočnejših stolpov na Baffinovih otokih, so v 17 julijskih dneh preplazila španci Txus Lizarraga, Raul Malero, Miguel Berazaluze in Natxo Barriouso. 800 m visoko smer so ocenili VI, 6a, A4.
Bayern Direttisima
Petim bavarskim alpinistom je avgusta po 12 dneh kot prvim uspelo preplezati južni stolp Mount Asgarda. Markus Bruckbauer, Thomas Grad, Luca Guscelli, Manfred Reichelt in Christian Schlesener so 1200 m visok granitni stolp preplezali po smeri za katero je značilno predvsem plezanje po počeh s težavami do VII stopnje in tehničnimi težavami do A3.
Proboscis
Poleti so Chris Righter, Greg Epperson, Chris Kalous in Kevin Daniels preplezali tehnično zahtevno in po njihovem mnenju zadnjo logično smer v SV steni Mount Proboscis na področju Cirque of Unclimbables v Kanadi. Poimenovali so jo Grendel (VI 5.10 A4), izmed 15 raztežajev so bili najtežji štirje z oceno A4.
Gora je v zadnjih letih doživela precej poizkusov prostih ponovitev smeri po predhodnem opremljenju in čiščenju.
Grenlandija
Granitne stene na jugu Grenlandije obiskuje vedno več alpinistov. V iztekajočem se letu so svoj delež pri odkrivanju tega področja dodali tudi naši alpinisti. Silvo Karo je preplezal novo smer z dvema Angležema, Igor Kalan in Miha Kajzelj pa sta sodelovala na uspešni hrvaški odpravi.
Ulamertorssuak (Suikarsuak)
Moby Dick – prva ponovitev
Luise Thomas in Mike Turner sta v izredno slabem vremenu pričela plezati novo smer SZ steni Ulamertorssuaq. Izredno zahtevno plezanje v slabi skali ju je kmalu odvrnilo in odločila sta se ponoviti smer Moby Dick iz leta 1994. 900 m dolga smer je solidno opremljena in z izjemo 20 m v celoti preplezljiva prosto. Na višini 300 m sta postavila visečo posteljo in nato opremila še nadaljnjih 200 m. V kratkem obdobju lepega vremena sta v 22 urah dosegla vrh ravno v trenutku ko so se ponovno pričeli nadnju zgrinjati nevihtni oblaki. Vzpon je bil prvi vzpon na Ulamertorssuaq, ki ga je opravila ženska.
L’Inesperee
Lep uspeh sta dosegla Francoza Lionel Daudet in Benoit Robert, ki sta splezala 900 metrov visoko smer L’Inesperee v zahodni steni Suikarsuaka v Tasermiut Fjord (1800 m). V steni sta preživela 13 dni in kar 11-krat spala v visečih posteljah. Prosto sta preplezala večino smeri z mesta težkimi do 7b (VIII+/IX-), najtežji tehnični raztežaj pa sta ocenila A4+. Zanj sta porabila kar sedem ur. Daudet je v njem večkrat padel, enkrat celo 25 metrov. Zanimivo je, da sta bila zdoma vsega skupaj le 21 dni.
Vzpon je bil nominiran tudi za mednarodno alpinistično priznanje Zlati cepin.
Profilo dei Sudtirolesi
Christoph Hainz in Claus Obrist sta 18. julija po 12 dneh plezanja dokončala novo, 27 raztežajev dolgo smer v južni steni tega, v zadnjem času zelo popularnega granitnega stolpa. Plezalca, oba gorska vodnika, sta nekaj najtežjih raztežajev preplezala z rdečo piko. Celotno smer sta potem v treh dneh uspela preplezati prosto. Naježji razetežaj ponuja konstantne težave VIII stopnje s ključnim mestom IX+.
Nalumasortoq
Cheese Finger at 3 o’clock
V začetku junija so Christian Dalphin, Jannick Flugi, Patrick Berthet, Sonja Brambati in Paolo Vitali preplezali novo smer v zahodni steni Central Nalumasortoq Tower v Tasermuit Fjord (1400 m). Večino smeri jim je uspelo preplezati v petih dneh v lepem vremenu nakar se je vreme močno poslabšalo. Po dveh tednih čakanja jim je pričelo zmanjkovati časa in odločili so se za zadnji poizkus navkljub slabemu vremenu. Imeli so precej sreče, saj je deževati prenehalo kmalu potem, ko so vstopili v steno. Tako so lahko vzpon uspešno zaključili in se po 36 urah vrnili pod steno. Težave v 550 m dolgi smeri se giblejo med A2 – A3 z najtežjim mestom A3/4.
Ker so se morali v spodnjem delu smeri spuščati drugje, so v spodnjih raztežajih ostale fiksirane vrvi. Smer so poimenovali Cheese Finger at 3 o’clock, saj si je Vitali prvi dan po prihodu v bazo pri rezanju sira porezal prst in je moral vseskozi plezati v rokavicah. Ponoči so ob treh seveda preverjali ali se je vreme že izboljšalo.
Umwelten
Luise Thomas in Mike Turner sta se po vzponu na Ulamertorssuaq lotila še sistema poči in zajed med levim in centralnim stolpom Nalumasortoq. Najprej sta fiksirala 200 m vrvi, si postavila visečo postoljeo in opremila nadaljnjih 200 m. Tretji dan vzpona sta dosegla vrh in nato sestopila po smeri. Medtem jima je padajoče kamenje uničilo visečo posteljo. 600 m visoko smer sta poimenovala Umwelten in jo zvečina preplezala prosto, nakeja tehničnih mest pa ocenila za A1.
Prečenje Grenlandije
13. junija sta norvežana Rune Gjeldnes in Tony Larsen po 93 dneh zaključila prvo prečenje Grenlandije z juga proti severu.1645 milj dolgo pot sta opravila s smučmi in snežnimi sanmi. Med vso potjo nista uporabljala pomoči psov ali dobila sveže hrane.
Leta 1994 sta že opravila prečenje Grenlandije zahoda proti vzhodu (samo 540 milj).
Patagonija
Cerro Torre
Ermanno Salvaterra, Roberto Manni in Piergiorgio Vidi so v južni steni desno od obeh slovenskih cmeri preplezali novo smer Infinito Sud za katero so v novembru 1995 potrebovali 23 dni plezanja in se pod steno vrnili 2. decembra. Plezali so v kapsulnem stilu. Za bivak so uporabljali kontejner katerega so na šetsih mestih fiksirali in se vanj vračali in čakalai izboljšanja vremena.
Smer visoka 1350 m naj bi bila težja od slovenskih in so ocenili z VII/A4. Svedrovce so uporabljali le na stojiščih in za fiksiranje kontejnerja, medtem ko jih za nepredovanje niso uporabljali. Smer so zaradi nemogočega vremena zaključili nekje na polovici vršnega stolpa, vrgli kontejner pod steno s pomočjo padala in se spustili po Maestrijevi smeri.
Piergiorgio
Gringos Locos
Severozahodna stena Piergiorga je v začetku sezone dočakala drugo smer, ki je bila preplezana v dveh poskusih. Italijana Maurizio Giordani in Gian Luca Maspes (23) sta pričela s plezanjem 16 novembra in se po treh dneh vrnila pod steno. Nadaljevala sta 7 in 8 decembra vseskozi z idejo da čimveč smeri preplezata prosto. Smer Gringos Locos (800 m) sta ocenila z VIII/A4 zaključiti pa sta jo morala brez vzpona na vrh, saj se je vreme poslabšalo in jima onemogočilo preplezati zadnje tri izstopne raztežaje.
O kompleksnih težavah govori podatek, da je najlažji raztežaj v smeri ocenjen z VII-. Ker so v smeri pustili fiksne vrvi je možno, da se bodo še vrnili in delo dokončali.
Pepe Rayo
Drugo smer Pepe Rayo (650 m) so prav tako preplezali Italijani Mauro Girardi, Lorenzo Nadali, Andrea Sarchi in Pietro del Pra med 14 januarjem in 5. februarjem. Smer, v kateri težave segajo do A3 in 7a/b so v celoti opremili s fiksnimi vrmi, ki pa sojih nato odstranili. Svedrovci so samo na nekaterih stojiščih.
Smer so posvetili španskemu alpinistu, ki se je ponesrečil v smeri Pier Giorga.
El Mocho
V bližini slovenske smeri so mladi francoski alpinisti Jean Marc Clerc (26), Remy Duhoux (26) in Vasken Koutoudjian (22). V 450 m visoki steni so fiksirali 300 m vrvi in 21 januarja dosegli vrh. Vseskozi jih je spremljalo slabo vreme. Smer so ocenili 6c/A4.
V skrajno desnem delu SV stene so novo smer potegnili Argentinski alpinisti.
V tej sedaj že dodobra obdelani steni je že več kot 10 smeri.
Cerro Standhard
Zahtevno kombinacijo po smeri Tomahawk in nadaljevanje po smeri Exocet sta leta 1994 želela preplezati Američana Anker in Gerberding, vendar jima zaradi slabega vremena to ni uspelo-
Leto so to poizkusili Francozi Arnaud Baudet, Frederic Gentet (23) in Francois Marsigny. Najprej so morali kar nekaj časa čakati na spodobno vreme in nato so 27. decembra ’95 pričeli z 14. raztežajev dolgim vzponom po smeri Tomahawk, kjer so težave poleg strmih lednih odstavkov dosegala 6a/A2. Zaradi poslabšanja vremena so sestopili.13. januarja so se ponovno povzpeli po isti smeri, vendar jih je vreme ponovno prisililo k umiku.
Opustili so idejo o povezavi smeri in 16. januarja pričeli z vzponom po smeri Exocet. Smer so preplezali in potrdili visoko kompleksno težavnost smeri (ED3)
Fitzroy
French Alpine Club je organiziral odpravo mladih alpinistov v okviru katere so Martial Dumas (20), Jean Yves Fredriksen (20), in Yann Mimet (22), katerim so se pridružili izkušeni Luc Jourjon in vodja odprave Pierre Vidailhet, najprej fiksirali veliko količino vrvi v Cassarotovi smeri (okrog 20 razežajev) in nato zaradi poslabšanja vremena poizkus opustili.
Potem so se posvetili Francosko – Argentinski smeri v kateri težavnosti segajo do VI+/A2 in po 23 urnem vzponu so stali na vrhu JV stebra in kmalu zatem nekaj po polnoči 17. januarja stali na vrhu.
Žal so se na koncu izkazali za tipične predstavnike svoje nacije in v Cassarotovi smeri pustili vse fiksirane vrvi, katere so kasneje odstranili drugi alpinisti.
Čile
Stolpi Paine
V januarju in februarju je Michael Pennings z različnimi soplezalci opravila nekaj odličnih vzponov v Centralnem stolpu v skupini Paine in preplezal tudi dve prvenstveni smeri v Pingo Valley.
Cameron Tongue, Scott Lazar in Micahel Pennings so preplezali smer Ultima Esmeranda v Zahodni steni centralnega stolpa Paine, s tremi raztežaji dolgo varianto.
Teden dni kasneje so opremili prvih sedem raztežajev smeri Via della Mammes v Centralnem stolpu, počakali na konec neurja, in nato opravili prvo ponovitev smeri katero so večinoma preplezali prosto.
Konec januarja je Pennigs skupaj s vojim deketom Feilcio Ennis preplezal še Astijevo smer po severnem grebenu južnega stolpa. Smer sta dva dni kasneje preplezala še Tongue in Lazar.
V Pingo Valley, ktero je prvič obiskal, sta Pennings in Tongue preplezala dve novi smeri. V vzhodni steni Cuerno Este sta preplezala 500 m dolgo smer Vuelo del Condor (5.11 A1). V vzhodni steni La Hoja sta brez svedovcev preplezala smer Anduril (730 m).
Prav tako v Pingo Valley so prvenstveno smer na Cuerno Principle (2450 m) v zelo dobri skali preplezali nemški plezalci. 18 raztežajev dolga smer z veliko streho nekje na sredini smeri ponuja težave do VII+ in tehnična mesta do A3.
Antarktika
Ta konec sveta pa ni samo zakladnica “big wallov”, temveč so tam tudi ogromne možnosti za ledno plezanje na zelo nizki nadmorski višini. Antarktični polotok (Antarctic peninsula) je po besedah nekaterih ameriških plezalcev pravi raj za dolge ledne smeri (tudi čez 1000 metrov), v katere se lahko vstopi z morske gladine. Ker so vzponi na Antarktiki zaradi zapletene logistike izredno draga zadeva, so si za te “morske” smeri nekateri omislili drugačne in tudi bolj logične načine dostopa – z jadrnico. S takšnim prevoznim sredstvom (verjetno cenejše od letala, zagotovo pa bolj razburljivo) so se iz Južne Amerike pripeljali štirje Američani in preplezali najdaljšo smer (1200 m) v tistem koncu, z naklonino do 80 stopinj. Tudi po mnenju Alexa Lowa, ki je tam snemal film, so te 100 – 150 metrske kombinirane stene dostopne neposreno z oceana prihodnosti za ledno in kombinirano plezanje.
Mt. Foster
Mt. Foster, najvišji vrh Smith Island na Antarktiki so po mnogih letih neuspešnih poizkusov prvič preplezali. Za področje so zančilni močni vetrovi in 100 m visoka ledno pregrada, ki se dviga neposredno iz oceana nevarnost pa povečujejo številni plavajoči ledenimi otoki. Takpne razmere so že zavrnile močne Angleške odprave, med katerimi se je zadnja tragično končala za celotno posadko.
Letos so Bruce Dowrick, Greg Langreth, Dan Mannix in Roger Thomson po izkrcanju na ozkem skalnem pomolu preplezali ledno bariero in nato čakali na stabilnejše vreme. Potem so v 30 urah opravili vzpon na vrh v katerem je bil najzahtevneši srednji del z naklonino ledu do 80 st. in ostrim grebenom.
Solo prečenje
Norvežan Borge Ousland je 16. januarja 97 zaključil 63 dnevno 2800 km dolgo prečenje Antarktike, katerega je opravil povsem sam, brez kakršnekoli pomoči. Pričakoval je da bo prečenje, katereg je pričel s 175 km težkimi sanmi, opravil v 90 dneh. Na poti se zaustavil le za nekaj ur na postaji na Južnem tečaju. Potoval je peš in na smučeh ob ugodnem vetru pa je razpel jadro, kar mu je omogočilo da je opravil celo 225 km v 16 urah.
Ousland je podvig neuspešno poizkusil že pred letom dni, pred tem pa je že prečil Grenlandijo in dvakrat dosegel Severni tečaj.
