Zlati cepin za življenjsko delo 2025
Zlati cepin za življenjsko delo 2025 mednarodna nagrada Piolet d’Or Carrière za leto 2025 je bila letos podeljena Aleksandru Odincovu (Александр Одинцов – Alexander Odintsov), plezalcu, vizionarju in mentorju, ki je v zadnjih petdesetih letih ne le premikal meje alpinizma, temveč tudi oblikoval identiteto postsovjetske plezalne skupnosti. Njegova zgodba je zgodba o vztrajnosti, ustvarjalnosti in predanosti – zgodba, ki se je začela v Sankt Peterburgu in se razširila na najtežje stene sveta.
Od rudarskega inštituta do Karavšina
Odincov se je rodil 18. oktobra 1957 v Sankt Peterburgu. Leta 1975 se je pridružil alpinističnemu klubu Leningradskega rudarskega inštituta, enemu najuglednejših središč sovjetskega alpinizma. V osemdesetih letih je postal vodilna osebnost sovjetske tehnične šole, znane po strogosti, natančnosti in visoki etični drži. Do konca desetletja je v Pamir-Alaju in na Kavkazu preplezal več kot 30 smeri težavnosti 5B do 6B (ruske ocene), med njimi prve vzpone na Zamin-Karor, Asan, Bodkhono in granitne stene Karavšina.
Leta 1988 je njegova ekipa preplezala novo smer v vzhodni steni Pika 4810 v Karavšinu, kar jim je prineslo prvo mesto na prvenstvu ZSSR. Ta vzpon je bil prelomnica – ne le v njegovi karieri, temveč tudi v razvoju ideje, ki je kasneje prerasla v projekt Ruska pot – Stene sveta.
Ruska pot – Stene sveta
Po razpadu Sovjetske zveze je Odincov v času institucionalnega razpada našel novo pot. Leta 1994 je zasnoval ambiciozen mednarodni projekt Ruska pot – Stene sveta (The Russian Way – Big Walls of the World), katerega cilj je bil preplezati nove smeri na najikoničnejših stenah planeta, v alpskem ali kapsulnem slogu, z minimalnimi viri in z ohranjanjem etosa sovjetske šole.
Med leti 1995 in 2011 je pod njegovim vodstvom devet ekip preplezalo devet od desetih načrtovanih sten:
Pik 4810, Pamir-Alaj – vzhodna stena, alpski slog (1995),
Ak-Su, Turkestan – severna stena, alpski slog (1996),
Troll Wall, Norveška – Baltska pot, kapsulni slog (1997),
Bhagirathi III, Indija – nova smer, kapsulni slog (1998),
Veliki stolp Trango, Pakistan – zahodna stena, Ruska smer (1999),
Great Sail Peak, Baffinov otok – Rubikon, kapsulni slog (2002),
Jannu, Nepal – severna stena, oblegovalni slog (2003–2004), nagrada Piolet d’Or (2005),
Kyzyl-Asker, Kokshaal-Tau – jugovzhodna stena, alpski slog (2007),
Latok III, Karakorum – zahodna stena, kapsulni slog, z mlajšo generacijo (2011), …
Projekt je postal most med generacijami, med tradicijo in sodobnostjo, med lokalnim znanjem in globalnim alpinizmom.
Mentorstvo in zapuščina
Odincov ni le alpinist, temveč tudi pedagog. Od leta 1982 je treniral več sto alpinistov, med njimi tudi (pokojna) Dmitrija Golovčenka in Sergeja Nilova, oba dvakratna prejemnika Piolet d’Or. Svoje znanje je delil v Kirgizistanu, Tien Šanu, Himalaji in Karakorumu, kjer je učil logistiko, timsko delo, potrpežljivost in zaupanje v ekstremnih razmerah.
Njegov pristop je stene spremenil v učilnice, odprave pa v generacije. Z eno še nepreplezano steno v okviru projekta Ruska pot vidi prihodnost v rokah svojih učencev – kot simbolično predajo duha in znanja.
Nagrada za življenjsko delo
Nagrada Piolet d’Or Carrière se podeljuje plezalcem, katerih delo pooseblja doslednost, ustvarjalno vizijo in vpliv na razvoj svetovnega alpinizma. Odincov se z letošnjim priznanjem pridružuje legendam, kot so Bonatti, Messner, Scott, Kurtyka, Destivelle, Štremfelj in Karo.
Njegova zgodba je zgodba o tem, kako se iz ruševin sistema lahko rodi nova vizija – vizija, ki ne išče bližnjic, temveč gradi mostove. Aleksander Odincov je plezalec, ki je postsovjetskemu alpinizmu dal glas, smer in prihodnost. plezalcu, vizionarju in mentorju, ki je v zadnjih petdesetih letih ne le premikal meje tehničnega alpinizma, temveč tudi oblikoval identiteto postsovjetske plezalne skupnosti. Njegova zgodba je zgodba o vztrajnosti, ustvarjalnosti in predanosti – zgodba, ki se je začela v Sankt Peterburgu in se razširila na najtežje stene sveta.
