Redko narejena ledna smer v Julijcih in zgodba o njenem nastanku
Pred 45 leti sta brata Pavel in Peter Podgornik opravila prvi vzpon v smeri Beli trak, eni najredkejših lednih linij na južni strani Julijskih Alp. Smer se naredi le v izjemnih razmerah, ko se v markantnem žlebu v spodnjem delu stene Vršaca oblikuje visok, strm in kompakten slap. Takrat se v steni pojavi bel, sijoč trak ledu, ki je dal smeri ime.
Primorske stene: Vršac, SZ stena, Beli trak (IV/4+, WI 90° / 40°–65°, 500 m)
Prvi vzpon: Pavel in Peter Podgornik, 1.–2. januar 1981 (12 h)
Do danes so znane le tri ponovitve:
1. ponovitev: Miroslav Svetičič – Slavc (solo), 6. januar 1987
2. ponovitev: Giovanni Bazzo in Erik Švab, 21. februar 2000
3. ponovitev: Miha Valič in Tadej Golob, 26. februar 2000
Po podatkih Petra Podgornika so to edine zabeležene ponovitve do januarja 2026.
Smer, ki se naredi le redko
Vstop v Beli trak vodi po strmem lednem jeziku, ki pripelje pod navpičen slap, pogosto obtežen s svečami. Prva plezalca sta se v najtežjem delu varovala izključno na cepinih in okoli sveč; le tam, kjer je bilo res nujno, sta v skalo zabijala kline. Štiri sta pustila v steni.
Po približno 120 metrih strmega ledu se smer položi, nato pa po 200 metrih preide v lažjo grapo, ki se konča pod skalno zaporo. Od tam vodi rampa desno do stika z varianto Juvan–Sazonov, ki se priključi Desni Ceklinovi smeri. Po njej je mogoče nadaljevati navzgor ali sestopiti v dolino.
Prvenstvena za prvenstveno
Pavel in Peter Podgornik sta 24. decembra 1980 po štiriurnem gaženju vstopila v Loško steno, levo od Comicijeve smeri. Preplezala sta 500 m nove smeri (60/40-50 st., III-IV, 9 h), potem pa morala odnehati. Drugi dan se jima je zlomila dereza, pridružilo pa se je še slabo vreme. Za spust sta potrebovala kar pet ur.
Kljub prestanim naporom sta že čez štiri dni znova utirala gaz pod J steno Jerebice. Vstopila sta v grapo (V+/V, 70 m, 45-50 st., 400 m, 11 h), ki se dviga v centralnem delu stene. Toda v vrhnjem, že lažjem delu smeri sta našla star klin, zaradi česar sklepata, da sta verjetno opravila le 1. ZP: zanimivo bi bilo izvedeti, kdo je tod plezal prvi? Bivakirala sta na grebenu pod vrhom Jerebice.
Že v novem letu sta Pavel in Peter nadaljevala »prvenstveno turnejo« in 1. januarja 1981 sta želela plezati novo smer v Zadnjiškem Ozebniku, a so bile razmere slabe. Zato sta se šele opoldne odločila za Vršac in v smer vstopila pozno, z mladostno lahkotnostjo in brez prave predstave, kaj ju čaka.
Takrat še ni bilo sodobne opreme za ledno plezanje. Varovala sta se na cepine, sveče in nekaj klinov — a volje je bilo dovolj.
Noč ju je ujela v ozkem, strmem žlebu (60°–65°), le en raztežaj nad najtežjim delom. Med gladkimi stenami ni bilo možnosti za varovanje. V strmino sta izkopala polico z majhnim napuščem in upala, da bosta noč preživela vsaj približno varno.
Orkanski veter je vso noč čistil osemsto metrov stene nad njima. Sneg se je nabiral v žlebu, pršni plazovi pa so drveli mimo na nekaj minut. Celo noč sta čistila sneg in pazila, da se ne zadušita.
Mraz – blizu –20 °C – jima je trdil noge v enojnih usnjenih čevljih. Oba sta vedela, da lahko resno omrzneta.
Še v temi sta pospravila zmrznjeno bivak vrečo in se tresoč lotila nadaljevanja.
Žleb se je višje položil. Prečila sta Levo Ceklinovo smer in nadaljevala do skalne zapore, kjer sta se prebila desno na rob in dosegla stik z varianto Juvan–Sazonov. Tam sta smer zaključila.
Sestop po Desni Ceklinovi smeri je trajal še več ur. Kjer je bilo prestrmo, sta se spuščala po vrvi. Ko so klini zmanjkali, sta varovališča izdelovala iz pomožnih vrvic, ovitih okoli rušja in zmrznjenih korenin.
Izpod stene je sledil dolg marš v globokem snegu do Na Logu v Trenti, kjer sta pri avtu ugotovila, da so čevlji in volnene nogavice zmrznjeni skupaj. Prsti na nogah so bili beli. Oba sta se bala, da čez dva meseca ne bosta mogla na svojo prvo odpravo v Himalajo.
Dan pred njima je v SZ steno Vršaca vstopila še ena naveza iz alpinističnega odseka Nova Gorica. Tamara Likar, Leon Markič in Marko Gasparič so v treh dneh opravili drugo ZP ponovitev Leve Ceklinove smeri. Po dveh neudobnih in hladnih bivakih v steni Vršaca so po končanem plezanju prespali noč v zimski sobi na Prehodavcih, naslednji dan pa so splezali še 500 metrov visoko novo smer v Z steni Kanjavca, Smer treh sivih senc.
Doktor Andlovic je v tednih pred odhodom dobro skrbel za Pavla in Petra. V žaru mladosti sta pred odhodom splezala še nekaj zaledenelih slapov. Nohti pomrznjenih nog so odpadali na poti skozi Solo Khumbu.
Slavčev solo in kombinacija za zgodovino
Prvi, ki je smer ponovil, je bil Miroslav Svetičič – Slavc, 6. januarja 1987. V solo vzponu je Beli trak povezal še s Popoldansko smerjo v vršnem delu stene (V/4+, M, 800 m, 13 h). Ob povratku v dolino je za sprostitev preplezal še Končarjev slap v Trenti.
To je bila kombinacija, ki jo lahko opravi le plezalec njegovega formata.
Beli trak ostaja ena tistih smeri, ki se naredi le redko, a ko se, ponudi izjemno linijo v osrčju Julijcev. Za brata Podgornik je bila to smer mladosti, tveganja, improvizacije in trme. Danes, 45 let pozneje, ostaja Petru spomin na čas, ko je bilo plezanje drugačno — bolj negotovo, manj opremljeno, a zato toliko bolj pristno. Morda se pa led kmalu naredi in bo spet kdo vstopil …
