Nedeljsko jutro v Bohinju je bilo turobno in ovito v sivo oblačnost, ki je zadržala jutranjo zarjo pred zaspanimi pogledi pohodnikov. Kljub temu se je na parkirišču pred Planino Blato zbralo več kot 90 gorskih reševalcev in njihovih prijateljev – »lovcev na sonce«, kot so se pošalili – ki so pogumno stopili v hrib. Ob 7.30 se je začel že 24. spominski pohod, ki vsako leto poveže generacije ljubiteljev gora.
Vlažen hlad ni odvrnil udeležencev, ki so v prijetnem ritmu dosegli Planino pri Jezeru in nato Dedno polje, kjer jih je pričakal topel čaj in domači piškoti. Proti Bošinki se je nebo začelo odpirati, najoptimističnejši pa so že slutili modrino med sivino. Na višini okoli 1700 metrov se je pogled razprl v pravo gorsko kuliso: Tičarice, Kopica, Zelnarica, Vogli in vse do Krede – prizor, ki je pohodnikom vzel sapo.
V strnjeni koloni in ob klepetu s sosedi na poti je vzpon proti vršnemu pobočju Bele glave hitro minil. Ob 11. uri je vrh dosegel celoten pohod – kar 93 udeležencev, med njimi najmlajši z vsega 2 leti in najstarejši z več kot 80. Ljubezen do hribov je bila skupni imenovalec te čarobne družbe, ki je Belo glavo obiskala v številu, kakršnega ta gorski kotiček verjetno ne pomni.
Spust je potekal po poti proti Štapcam oziroma Ovčariji, nato pa prek Dednega polja in Planine pri Jezeru do zavetišča v Kožah. Tam je dobro uigrana ekipa pripravila pravo gorsko pojedino: žgance iz letošnje trdinke, kislo zelje, klobase, domač kruh, slastne miške in bogato tekočo izbiro. Po takem dnevu je bila žeja več kot upravičena.
Ob koncu pohoda so se udeleženci zahvalili Robertu in njegovi ekipi, ki že dolga leta skrbijo, da je pohod prijetna in varna izkušnja od začetka do konca. Zahvala je šla tudi vsem, ki so se pohoda udeležili in prispevali k dobremu vzdušju. Organizatorji že zrejo proti naslednjemu letu, ko bo jubilejni, 25. pohod – in obljubljajo, da bo tudi takrat dogajanje vredno spomina.
Copilot
