Zapis kot zahvala vsem, ki so pomagali
V nedeljo, 12. oktobra, sta se Lovro in njegov prijatelj v zgodnjih jutranjih urah podala na Kukovo špico. Ob 7.30 sta bila na izhodišču v dolini Vrata. Oblečena sta bila v poletno gorniško opremo, a zaradi nedavnega sneženja sta v nahrbtnikih nosila tudi zimsko opremo. Za vzpon sta izbrala pot čez Gulce, ki se najprej zložno vzpenja skozi gozd, nato pa zavije na melišče, kjer sledi strm vzpon. Pot, ki večinoma poteka po meliščih, ju je pripeljala do skal, približno 200 metrov pod vrhom. Tam se teren postavi pokonci in zahteva tudi uporabo rok.
Vzpon je potekal brez posebnosti. Okoli 1700 metrov nadmorske višine sta prečila meglo in ju je obsijalo sonce. Nebo je bilo skoraj brez oblačka, in ob 11.30 sta stala na vrhu Kukove špice. Po približno uri počitka sta začela sestopati.
Lovro je sestopal prvi. Približno 20 metrov nad meliščem je stopil na srednje veliko skalo, ki jo je odneslo, kot da bi bila iz perja. Ker je imel težišče na njej, je skupaj s skalo zdrsnil v globino. V trenutku je pridobil veliko hitrost, odbijalo ga je od skal, v zraku je delal salte. Spominja se misli: »A se bom že ustavil? Kdaj bo konec?«
Ustavilo ga je melišče. Ostal je pri zavesti. Opazil je močno krvavitev iz desnega dela trebuha in izpahnjen levi mezinec. Ni se mogel premikati. Čez nekaj časa je do njega pritekel prijatelj. Ko ga je vprašal, ali lahko nadaljuje s sestopom, je Lovro odgovoril, da ne. Prijatelj je nemudoma poklical Gorsko reševalno službo.
Začelo ga je močno zebsti. Prijatelj mu je oblekel svojo jakno, nato še svojo dodatno in ga ogrnil s termo folijo. Ker to ni zadostovalo, ga je objel in tako sta skupaj čakala reševalce. Ti so prispeli v približno 15 minutah, a so se trenutki zdeli neskončni. Lovro je sprva mislil, da je med padcem izgubil avtomobilske ključe, zato so reševalci najprej dvignili prijatelja, nato še njega.
Prepeljali so ga v Splošno bolnišnico Jesenice, kjer je prejel odlično oskrbo. Danes okreva doma. Po nesreči je utrpel zlomljen nos in mezinec, šive na goleni, trebuhu in ušesih ter številne praske in modrice.
Lovro verjame, da brez Božje pomoči, dobre čelade, velikega nahrbtnika z zimsko opremo, bližine melišča in predvsem zbranega prijatelja nesreče ne bi preživel.
Iskreno se zahvaljuje osebju Splošne bolnišnice Jesenice in Gorski reševalni službi za hitro in strokovno pomoč. Zahvaljuje se tudi svoji družini in zaročenki Zarji za podporo.
Vsem naštetim še enkrat — hvala.
Copilot
