V soboto, ko je megla v dolini vztrajno dušila dan, se je marsikdo odločil za beg v višine. Sonce je bilo dosegljivo šele nad 2000 metri, zato je Mišelj vrh, mogočni razglednik med Mišeljsko in Veljsko dolino, hitro postal cilj številnih pohodnikov. Nadmorska višina? Kljukica. Težavnost pristopa? Tu se marsikomu prikaže velik rdeč ❌.
Razmere so bile zimsko jesenske: snega ni bilo veliko, a ravno dovolj, da je pristop skozi znameniti kamin postal resna zanka. Že v kopnem ni mačji kašelj, s snegom pa se hitro spremeni v “no go” za večino. Dva mlada pohodnika sta se tokrat zapodila v napačen kamin. Eden izmed njiju se je znašel v položaju, ki ga ni znal več razrešiti. Pokazala sta zrelost – nista rinila z glavo skozi zid, ampak sta poklicala na pomoč.
Reševalci so bili kot vedno v pripravljenosti. Na Voglu je ravno potekala vaja letalskih reševalcev, zato je odziv sledil hitro. Helikopter Slovenske vojske je poletel proti severu, reševalca letalca sta fanta povitlala v kabino, nato pa se je ekipa skozi megleni pokrov vrnila v Bohinj.
Zgodba se je končala srečno. Lahko pa bi se tudi drugače.
Ko zračna pomoč postane samoumevna
Bohinjski gorski reševalci ob takšnih primerih znova opozarjajo: če veš, da boš lahko poklical in dobil zračno pomoč, pač malo več tvegaš. A se kdo kdaj vpraša (tudi reševalci?), ali je tveganje pilota, ki mora prebijati megleni pokrov tja in nazaj, sorazmerno z načrtom za sončni razgled?
V gorah ni prostora za lahkomiselnost. Ko se znajdemo v brezizhodni situaciji, ko strah ohromi razum, je čas za preudarne odločitve. Na silo preprosto ne gre. G. reševalci so vedno pripravljeni pomagati – a naj to ne postane izgovor za nepremišljenost.
Mišelj vrh bo še naprej vabil s svojo lepoto. A naj bo vsak korak proti njemu tudi korak v spoštovanje razmer, odgovornost in zavedanje, da tam zgoraj ni prostora za samoumevnosti. Helikopter ni gorski taksi. Je zadnja možnost – in velik vložek. Tudi človeški.
Copilot
