Ko je Alex Honnold 25. januarja 2026 brez (varovalne) vrvi stopil na fasado nebotičnika Taipei 101, se je svet za (nekatere) trenutek ustavil. Eden najprepoznavnejših plezalcev našega časa, je tokrat izbral popolnoma drugačen oder: 508 metrov stekla, kovine in vetra, sredi milijonskega mesta, pred kamerami, ki so dogodek prenašale v živo po vsem svetu.
Prvotni termin vzpona je bil 24. januar, a so zaradi dežja vzpon prestavil za 24 ur. Organizatorji in Netflix so poudarili, da je varnost na prvem mestu — tudi za človeka, ki je sinonim za ekstremno tveganje. Dež in veter sta fasado spremenila v drsečo past, zato je moral Honnold počakati na boljše razmere.
Čeprav urbani free solo ni novost — pionir tega žanra je bil Francoz Alain Robert, ki je Taipei 101 preplezal že leta 2004 in ponovno leta 2011 — je Honnoldov vzpon presegel vse dosedanje podvige po obsegu, produkciji in globalnem dosegu. Dogodek je bil zasnovan kot Netflixov spektakel, spremljale so ga množice na ulicah Tajpeja, milijoni gledalcev na spletu in mediji od ZDA do Azije.
Vzpon je trajal 1 uro in 31 minut, v katerih je Honnold plezal po ozkih kovinskih prečkah in arhitekturnih detajlih, ki niso bili nikoli mišljeni za roke ali prste. Brez varovanja, brez možnosti napake, izpostavljen vetru, ki je na višini več kot 400 metrov že povsem drugačen element kot na tleh. Ko je dosegel vrh, je bil vidno izmučen, a zbran — in z značilnim nasmehom, ki ga poznamo iz njegovih najtežjih vzponov.
Dogodek je postal najbolj medijsko podprt urbani plezalni podvig vseh časov:
– zaradi globalnega prenosa v živo,
– zaradi simbolike nebotičnika, ki je bil nekoč najvišji na svetu,
– zaradi Honnoldovega statusa v plezalni skupnosti,
– in zaradi psihološke napetosti, ki jo prinaša vsak njegov solo vzpon.
Če je Alain Robert svetu pokazal, da je mogoče plezati po mestnih stolpnicah, je Honnold pokazal, da lahko urbani free solo postane globalni spektakel, ki preseže meje športa in stopi v polje kulturnega dogodka. Vzpon na Taipei 101 je tako postal prelomnica — trenutek, ko se je plezanje iz naravnih sten preselilo v srce sodobne arhitekture in tam našlo nov, nepričakovan izraz. Počasi bo potrebno pozabiti na skalne utemeljitelje solo plezanja …
