Poletje 1942. Marceline in Francine Dumoulin, preprost švicarski par, sta se kot že tolikokrat prej podala na visoke pašnike nad Le Diabléretom. Sedem otrok je ostalo v dolini, z obljubo, da se starša kmalu vrneta. A gora je tistega dne ostala tiha. Nič več korakov, nobenega pozdrava. Le praznina, ki se je zarezala med rebri otrok in ostala tam — kot ledena razpoka, ki ne boli, a nikoli zaceli.
Iskalne akcije so bile zaman. Kot da bi ju pogoltnila zemlja. Kot da bi se čas odločil, da ju ne bo več izpisal. V vasi so se začele širiti zgodbe — o skrivnostni gori, ki jemlje, a ne vrača. O »Rapture«, kot so jo poimenovali domačini, gori razodetja in pozabe.
Minila so desetletja. Otroci so odrasli, praznina pa je ostala. Ne kot rana, temveč kot tiha senca, ki se je včasih prikradla v sanje. In potem je prišlo leto 2017.
Televizijski tehnik, ki je pregledoval umikajoči se ledenik Tsanfleuron, je opazil nekaj nenavadnega: zarjavele sklede, star nahrbtnik, par čevljev — eden moški, eden ženski. In poleg njih, dve telesi, prepleteni v večni objem. Led jih je ohranil, kot da se je čas ustavil v trenutku padca.
DNK testi so potrdili: to sta bila Marceline in Francine. Verjetno sta padla v razpoko, ki se je zaprla nad njima kot ledena knjiga, ki je zgodbo zapečatila za tri četrt stoletja.
Njuna najmlajša hči, takrat še dojenček, je ravno dopolnila osemdeset let, ko je prejela novico. Po življenju tihega čakanja je končno dobila odgovor. Ne več legendo, temveč resnico. Starša sta se vrnila — ne v življenje, temveč v zgodovino, v objem, ki ga je ledenik ohranil, da bi ga nekoč izročil nazaj.
Ko se ledeniki krčijo pod težo podnebnih sprememb, se razkrivajo zgodbe, ki so bile dolgo zakopane. Ne le o izgubi, temveč o tem, kaj pomeni biti človek. Gore ne govorijo pogosto. A ko spregovorijo, ne pripovedujejo zgodb o junaštvu, temveč o krhkosti, o vezi, ki je močnejša od časa.
Vsaka raztopljena plast ledu je kot stranica knjige, ki se odpira. In v njej — Marceline in Francine. Ne kot mit, temveč kot opomin, da tudi tišina hrani resnico. Da tudi izguba lahko najde pot domov.
