Tudi Gabriel Buda in Riccardo Pilati sta izkoristila izredno lepo in stabilno jesensko obdobje, ki se končuje …
Kot lahko tudi letos opazujemo, se takoj, ko nekdo spleza in objavi, zvrstijo tudi druge naveze. V smeri Gousseault–Desmaison v severni steni Grandes Jorasses smo tako kar mimogrede našteli že pet navez …
Tri dni dva bivaka, ena stena
V začetku sezone, brez svežih informacij o razmerah, sta se Gabriel Buda in Riccardo Pilati podala v severno steno Eigerja – v legendarno Heckmairjevo smer. Edino, kar sta vedela, je bilo, da je zgornji del morda v dobrem stanju. V resnici sta bila prva v sezoni, kar je pomenilo, da ju je čakalo več kot le plezanje — sledila sta smer, čistila, iskala prehode in se spopadala z negotovostjo.
Tri dni v steni
Vzpon je trajal tri dni z dvema stenskima bivakoma, ki sta ju preživela v izpostavljenih razmerah. Spodnji del, ki je običajno »lažji,« je zahteval 10–12 raztežajev do M5 z veliko improvizacije in mikrotoksi na pravih mestih. Zgornji del je bil v nekoliko boljših razmerah, a še vedno ne idealen – zamrznjen žleb in kremenčev raz sta bila lepo zapolnjena s snegom in ledom, slap pa je bil v občutljivem stanju na negotovem vertikalnem ledu.
Gabriel je zapisal: »Kljub neizpodbitni borbi se imam za privilegiranega, da sem uspel preplezati ta zid brez drugih vrvi in z veliko malo neznano okoliščino!«
Spust: tema seraki in olajšanje
Spust je bil pravcata drama. Sprva sta načrtovala sestop po zahodnem boku, a sta se v temi izgubila po sledovih, ki so ju vodile naravnost nad serak ledenika W. V cik-cak iskanju prehoda med skoki in ledom sta doživela tri padce – prejšnji plezalcev je pustil varovanje, za kar sta se mu iz srca zahvalila.
»Kakšno olajšanje je najti v temi s svetilko tisti 0.4 BD – simbol odrešitve!«
