vzpon po Skalaški smeri v Špiku
Doroteja in Jaka sta se (20. septembra 2025) podala v severno steno Špika — v smer, ki je nekoč burila domišljijo, danes pa še vedno zahteva spoštovanje. Skalaška smer, ki poteka po izrazitem stebru desno od najlepše zajede v Špiku, je bila njuna izbira. Včasih sta nanjo le pogledovala, zdaj pa sta jo doživela v polnosti.
Vzpon sta opravila v dobrih razmerah, z občutkom za linijo in spoštovanjem do zgodovine. Smer jima je ponudila vse, kar obljublja: zračne prehode, kompaktno skalo, nekaj krušljivih mest v žlebu in predvsem tisto neizrekljivo lepoto, ki jo najdeš le v steni, ki ima zgodbo.
Doroteja je v navezi plezala prvič v tej steni, Jaka pa je že poznal njen značaj. Skupaj sta se uskladila v ritmu, ki ni bil le tehničen, temveč tudi pripoveden. Vsak raz, vsaka polica, vsak klin je bil kot stavek v zgodbi, ki se piše že skoraj stoletje.
Skalaška smer: odgovor Pavle Jesihove
Skalaška smer je druga velika klasika v Špiku — dostojen odgovor Pavle Jesihove (Pavla Jesih in Jože Lipovec 18. – 21. julij 1931) na Direktno smer Debelakove (Mira Marko Debelakova in Stanko Tominšek 5. – 6. september 1926). Po mnenju alpinistov jo celo prekaša v slikovitosti prehodov in težavnosti, a zgodovina je neizprosna: bila je preplezana kot druga pet let kasneje. A njena zgodba je morda več ker se je rivalstvo za prvenstvo bilo do te mere, da je Režek zapisal o Jesihovi: »Naj mi ne zameri, če po tolikem času zlobno rečem, da je bila pripravljena dati za prav debelo svečo, da bi naju slabo vreme gotovo zavrnilo.« Prav dobro pa je vedeti tudi, da se je Boris vendarle motil, ko je napisal: »Čas se spreminja, menjavajo se, pogledi in cilji postajajo drugačni. V eni človeški dobi se obličja ostenj niso spremenila. Vse, kar se je kdaj dogajalo v njih, se bo počasi zgubilo v pozabo, in vendar so bili ti drobci lepši del mnogih življenj, ki so se bila zapisala goram.«
Danes: spoštovanje in nadaljevanje
Vzpon Doroteje in Jake je tako več kot tehnični podvig. Je nadaljevanje pripovedi, ki se je začela z Debelakovo, Tominškom, Jesihovo, Lipovcem, Čopom, … Je poklon smeri, ki ni le lepa, temveč tudi pomembna. In je opomnik, da v gorah ne plezamo le po skali — plezamo po zgodovini, po etiki, po zgodbah.
