V svetu alpinizma divja ploha*

Eden najbolj znanih italijanskih alpinistov je deležen kritik, da je s tujimi fotografijami in fotošopiranimi posnetki ponarejal pristope na nekaj osemtisočakov, na katere se je povzpel – Še zadnji poskus, da bi alpinizem obdržal vrednoto? – Ne gre za osebni križarski pohod: gre za vprašanje alpinistične etike in spoštovanja do tistih, ki so dejansko dosegli vrh gore in rob stene

»Smrt miss Elizabeth Hawley je potrojila te domnevne resnice: z njo ne bi bilo primera Confortola. Če bi bili dokazi, predloženi v podporo njegovemu vzponu, šibki, bi uporabila ‘sporni vrh’, in če bi bili dokazi celo proti njem, vzpona sploh nebi zabeležila. Danes je dokaze zelo enostavno pridobiti: fotografije, GPS, številni ljudje, prisotni na osemtisočakih, … kako to, da jih na teh vrhovih nikoli ni?,« pravi Simone Moro, ki se vrača k »primeru Confortola«. »Ueli Steck (in še kdo – precej lažje je pometati pred tujimi vrati) je trpel, ker ni imel fotografije vrha Anapurne, a si zagotovo ni rabil izmišljevati, bil je najboljši. Zakaj bi torej obtoževali Uelija Stecka, medtem ko vsi molčijo pri Confortoli?«

Štiriinpetdesetletni Marco Confortola je prejšnji mesec sporočil, da se je povzpel na vseh 14 vrhov, višjih od 8000 metrov, v Himalaji in Karakorumu, vključno z Everestom, in se pridružil ekskluzivnemu klubu približno 50. alpinistov, ki jim je uspel ta podvig. Confortolin dosežek je (bil) dvakrat izjemen, saj so mu leta 2008 na K2, drugem najvišji gori na svetu, med neurjem zmrznili vsi prsti na nogah.
Vendar ga je Simone Moro, še en italijanski alpinist, hitro izzval in trdil, da Confortola ni osvojil šestih vrhov, vključno s Kangčendzengo v Himalaji. Moro trdi, da je Confortola uporabil fotografijo vrha, ki jo je posnel pakistanski alpinist, in da naj bi jo Confortola obrezal.

Prvi pa je posredoval dvome še en gorski as, Silvio Mondinelli. Nato je Moro dvignil stavo in za to izbral ‘Lo Scarpone’, portal Italijanskega alpskega kluba. Po temeljiti raziskavi in stiku z več deset plezalci je v intervjuju izjavil: »Ne stremimo k Confortoli, temveč k resnici ter obveznostim in dolžnostim plezalca: če hodiš v šole, če želiš biti trener, to pomeni, da si simbol poštenosti, državljanske pameti in vrednot. Med vrednotami je tudi resnica in znanje, kako dokazati svojo resnico. Sprejeti dvom in poraz.« 

Spornih vrhov je vsaj pet: Makalu, Kangčendzenga, Anapurna, Nanga, Parbat in Dhaulagiri. Moro, pojasnjuje: »V Nepalu sem bil 121-krat, skoraj 35 let hodim tja in lahko rečem, da se v svetu teh vzponov nič ne premakne, ne da bi jaz in mnogi drugi ljudje, kot sem jaz, vedeli za to. Danes je nemogoče karkoli skriti. Zbral sem številna mnenja različnih ljudi, ki črno na belem pravijo in pišejo, da Confortola ni preplezal teh vrhov in to pokazal na fotografijah. Zato javno vprašanje: ali mi lahko, prosim, dokažete, da ste preplezali te vrhove? Ali mi lahko pokažete fotografije z vrha? In že na to vprašanje pride odgovor: številne fotografije z vrha niso njegove in so ponarejene brez strahu pred protislovjem, saj so bile prikazane pravim avtorjem in celo analizirane s strani grafičnih in fotografskih strokovnjakov.« Moro zaključuje, da bi bilo treba »nekaj iskrenosti in resnice o celotni tej alpinistični zadevi«. Marco Confortola se ne strinja in tudi v ‘Lo Scarpone’ ugovarja: »Pravi problem je zavist: ne dvomim v to, kar počnejo drugi, ampak tu je zavist. Žal mi je, ker vsakič, ko se pojavi kakšno vprašanje, nikoli ne govorimo o pomembnih stvareh, lepih stvareh, ampak se moramo vedno ukvarjati s polemikami.« Prebivalec Valteline, ki se je leta 2008 čudežno izognil tragediji na K2 (enajst mrtvih), potrjuje vse svoje vrhunce. »Na Anapurni je moja beseda proti besedi Silvia Mondinellija. On se je spuščal, jaz pa sem se vzpenjal. Na Kangčendzengi sem imel edem roženice: tam je ura, ampak ura ni prava. Delaj, kar hočeš, jaz sem bil na vrhu. Za Nango me že tri leta tolčejo s kladivom po glavi, ampak tam je potrdilo o vrhu.«

Nesmiselni dvoboj še zdaleč ni končan, čeprav bo verjetno res vse pozabljeno čez nekaj tednov. Če pogledamo, za kakšne zneske igrajo »najboljši« žogobrcarji, je vse skupaj res tudi smešno. A alpinizem se igra na visokih odrih in nekateri najbolj vidni in izstopajoči alpinisti se tega zavedajo, zato svojih dejanj pač ne ohranjajo zase, ampak nastopajo pred kamerami (kar droni). Ta odkrit odnos ter način, ki ga lahko opazujemo, pa prinaša tudi videnje načina, kako je bila zadeva izpeljana. Tisti, ki nastopa pred kamerami, se tudi ne bo kar tako ukvarjal s kakšnim nedovoljenim sredstvom. Lahko gledamo vse skupaj z zaupanjem, a tisti, ki preverjajo rezultate, morajo to storiti s štoparicami in dokazi. Nekateri športi imajo sodnike, ki pa tudi pred kamerami pogoljufajo, zato so jim namestili dodatne filtre. Potrebuje tudi alpinizem dodatne filtre. Ne, dokler niso rezultati del merljivih kriterijev, nagrad, priznanj … Javno pranje perila je nepotrebno, dokler ne vidimo prevar, ki jih sistem ne zazna, … *besed

Nadaljevanje in širjenje polemike …