Planinski vestnik 2014/07
Tomaž Budkovič (1949–2014)
Poznala sva se iz otroštva in ves čas ostala prijatelja v najglobljem in najlepšem pomenu te besede. Bili smo najbližji sosedje v Bohinjski Bistrici. Tomažev oče Slavko Budkovič je bil prijatelj mojega očeta in oba sta bila ustanovna člana tamkajšnjega planinskega društva. Vsak po svoje sta dajala društvu značilno kulturno noto, ki jo v sedanjem času po družinskem izročilu nadaljuje Tomažev brat Lojze, vrhunski alpinist.
Vzdušje v Budkovičevi družini je bilo zelo prijetno in za takratni Bohinj nenavadno. V meščansko urejenem stanovanju je bilo čutiti prisotnost nekega minulega časa, ki se je v zbirkah Tomaževega očeta prebujal v novo življenje. Zbirka mineralov je lepo povezovala njegovo zanimanje za naravo Bohinja s kulturno zgodovino. Mož je bil razmišljujoč, tih, vznesen.
V Tomažu, magistru geologije in zgodovinarju ter arheologu, sem nekaj let kasneje prepoznal mnogo lastnosti njegovega plemenitega očeta. V njem se je uresničila očetova davna želja po študiju geologije in z njim je ponovno zaživela zbiralska strast, vezana predvsem na nekdanji Bohinj. Torej ni nenavadno, da je bilo tudi vzdušje v Tomaževi mladi družini zelo podobno tistemu iz njegovega otroštva, toda še mnogo lepše. Z ženo Mojco, tudi intelektualko, sta se čudovito dopolnjevala. Kako žal mi je, da je bilo naših družinskih srečanj veliko premalo.
V starem Bohinju smo preživljali zares lepo otroštvo, vendar se spominjam, da se je Tomaž razlikoval od ostalih vrstnikov. Zdi se mi, da se je veliko bolj premišljeno loteval naših otroških podvigov in da je že zelo zgodaj kazal izrazita nagnjenja do vsega, kar je najbolj zanimalo njegovega očeta, do geologije, do (lokalne) zgodovine in do gora. V gimnazijskih letih sva se oba včlanila v alpinistični odsek na Jesenicah, ki ga je zavzeto vodil Janez Krušic. Toda poleg Krušica in Uroša Zupančiča, ki se nam je pogosto pridružil, sva imela še boljšega mentorja na šoli, Stanka Klinarja. Druženje v hribih je rodilo lepo in trajno prijateljstvo s sicer strogim profesorjem angleščine. In če se spomnim soplezalcev iz tistih najlepših let, boljšega od Tomaža med njimi ni bilo. Čeprav ni bil videti športnik in ni nikdar in nikjer silil v ospredje, je bil sijajen alpinist že od prvih začetkov. Pri plezanju in v življenju nasploh ga je namreč odlikovala izredna uravnoteženost duha in telesa. Najino drugo skupno plezanje in njegova komaj druga smer po vrsti je bila v tistem času razvpita Zajeda Šit. V rekordnem času sva opravila s smerjo in potem sodelovala še pri reševanju mladega Splitčana, ki mu je bila pot na Jalovec zadnja v življenju. Spominjam se, kako sva načela še nedotaknjeno, monolitno steno Zoba Kanjavca, ki sva mu takrat rekla Hribarica, pa doživetja prvega obiska v Zahodnih Julijcih z vzponom po razu Visoke Bele špice v družbi Stanka Klinarja, prve ponovitve smeri Juvan-Šteblaj v Kotovi špici ter prve zimske ponovitve Uroševe grape v Rateških Poncah, obiska Prokletij nad dolino Grbajo … A to so bili šele začetki Tomaževega življenja.
Takrat se je tudi pokazalo, da ga ne vlečejo le svetli vrhovi, temveč tudi temine podzemnega sveta. Postal je odličen jamar, član Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Sodeloval je pri raziskovanju Pološke jame, Jame pod Gamsovo glavico in mnogih drugih jam. Tomaž svojih športnih podvigov nikoli ni oznanjal. Zanj je veljalo, kot je zapisal France Avčin v knjigi Kjer tišina šepeta, da je alpinizem veliko bolj nagnjenje kot šport, nagnjenje do vznesenih čustev in strasti … Pri Tomažu še več kot to, stik s kamnom, z osnovno materijo zemeljske skorje.
Kako prijazno se je pred vsako predstavitvijo katere od svojih knjig opravičeval publiki, naj mu ne zameri nerodnega načina podajanja, ker da se on zna pogovarjati le s kamni. Potem so bili njegovi komentarji vselej vsebinsko in pripovedno nadvse bogati, zanimivi, strokovni, estetsko dovršeni, prijazni in nevsiljivi, da bi jih poslušal v nedogled. Vsi, ki smo ga poznali, smo vedeli, da se bo po nekaj trenutkih znebil začetne treme in začel v svojem stilu. Komaj smo čakali.
Tomaž je vedel, da je življenje sestavljeno iz obdobij in da vsako obdobje od moža zahteva svoje. Ko smo se sredi cvetoče majske pomladi poslavljali od njega, mi je bohinjska pisateljica Minka Cvetek dejala: “Tomaž je bil velika osebnost. Zdi se, da niti ure svojega življenja ni preživel tjavendan.” Da je bilo zares tako, si čutil predvsem v njegovi knjižnici, ki je najbogatejša osebna knjižnica, kar jih poznam. Vsaka knjiga je imela posebno mesto v zbirki in … v Tomaževem življenju. Znanje, ki si ga je pridobil tudi z njihovo pomočjo, je bilo enciklopedično. Ko sta s prijateljem Jankom Stuškom v Bohinjski Bistrici ustanovila Mali vojni muzej, so ga začeli nagovarjati, naj napiše besedilo za zloženko o prvi svetovni vojni v Bohinju. Nastala je knjiga Bohinj 1914-1918. Med fronto in zaledjem (Mohorjeva družba, 2004), ki govori o izgradnji in delovanju sistema oskrbe soškega bojišča iz Bohinjske doline. Knjiga S Turudijevim bataljonom na soškem bojišču (Mohorjeva družba, 2009) temelji na pismih, ki jih je s soškega bojišča pisal staršem mladi častnik Vladimir Bregar. Tomaž je pismom dodal geografski in zgodovinski okvir. To so knjižna dela, ki so morala nastati. Odkrivajo pomemben del naše zgodovine, o katerem je moja generacija v šoli izvedela malo ali nič. Tomaž je bil pravi človek, da je te knjige napisal. V svoji drugi knjigi Vzpon Bohinja pred zatonom Avstro-Ogrske pa je segel v čas gradnje bohinjskega predora in v začetke organiziranega turizma v Bohinju. Mojstrsko je povezal spomine svojega deda Gašperja, takratnega bohinjskega trgovca in turističnega delavca, in širši zgodovinski okvir tedanjega časa. Tomaž pa je imel še nekaj, česar mnogi pisatelji nimajo. Za svoje pisanje je imel v ženi Mojci prvega lektorja in ocenjevalca. Njuno skupno delo je besedilo napravilo razumljivejše tudi tistim, ki slabše poznamo zgodovino. Ko skrušen in žalujoč ob izgubi najboljšega prijatelja ždim in nemo gledam predse, se mi pred očmi vrstijo slike; od dobrodušnega, svetlolasega dečka, ki se je rad igral na domačem dvorišču ali spremljal očeta na travnik blizu bistriške cerkve, kjer sta nasekla sveže trave za kravico, do sopotnika na najinih odkrivanjih skrivnosti dolgega bohinjskega grebena in do nepozabnega soplezalca, ki nikoli ni stokal ali se česa bal, ker je vedel, da se je za sleherni vzpon odločil sam. Odvijajo se mi slike iz študentskih let, ko sva bila cimra, iz časa, ko je njegov prijazni, inteligentni humor dosegal viške, prav tako vidim njegov obraz v kasnejših letih, ko je ob slehernem srečanju izkazoval neko posebno prijaznost in veselje, brez vsakršne evforije. Tej prijaznosti rečem dobrota. Tako podoživljam slike iz kasnejših let, ko je ob ženi in štirih otrocih postal mož, ki ve, kakšne naloge ga čakajo v življenju.
Mislim, da je kot geolog dosegel vrhunce v svoji stroki. Ob njegovih živih razlagah mi je bilo vedno žal, da se nisem bolj posvetil tej vedi, tako močno mi je kamen zaživel pred očmi. Kadar sem pri svojem delu potreboval strokovne nasvete, so bili njegovi zmeraj najdragocenejši in zapomnil sem si jih za vedno. In kot arheolog, ki je odkril Ajdovsko luknjo v Bohinju, ter kot zgodovinar je bil Tomaž človek, ki je poznal vrednost in vsebino navideznih malenkosti, ki gradijo skupno sliko velikih stvari. Domači so mu bili arhivi od Ljubljane do Dunaja. Znal je najti, kar je iskal.
Tisti čas, ko je odšel, sem se odpravil v Vrata in na Križ, v beli svet gora, ki je po rahlem jutranjem dežju polagoma zažarel v sončni bleščavi. V dno doline je vstopila pomlad. Z menoj je odšel na pot kot nevidni sopotnik, ki mi je nekoč pomagal odkrivati skrivnosti tega sveta, ki je bil tako dober, da bi mu bil rad vsaj malo podoben, prijazni botrček mojega sina Tomaža. Tomaž Budkovič je eden tistih ljudi, zaradi katerih sem srečen, da sem živel v njihovem času. Za vse, tudi za tiste, ki ga osebno niso poznali, pa ostaja za vedno prisoten v svojih knjigah, najlepšem dragocenem darilu vsem, ki imajo ta svet radi, kakor ga je imel rad on sam. Za slovensko planinsko srenjo, ki v naših gorah srečuje sledove nesmiselnega bojevanja v vojnah, so izjemen vir znanj in spoznanj, saj spadajo v vrh tovrstnega slovstva. Ob pomoči žene Mojce, ki je kot zdravnica sicer dobro vedela, kako blizu je že bil nevidni črti, ki ločuje naš svet od onstranstva, je dokončal še svojo zadnjo knjigo Bohinj 1918-1941. Življenje ob meji, ki govori o zgodovini Bohinja med obema vojnama. Kakšen mož, ki lahko z zadnjimi močmi stori tudi to!
Joža Mihelič
