Spomini na pogovor z Vlastom Kopačem

Planinski vestnik 2014/05

Do konca zvest svojemu prepričanju

Pred leti, ko sem bila še v osnovni šoli, sem delala nalogo o alpinizmu na Slovenskem. Ker je bil Vlasto Kopač zelo znan alpinist, sem ga prosila, ali smem priti na kratek obisk. Na mojo prošnjo se je z veseljem odzval in me prijazno sprejel. Spregovoril je o svojem življenju in odgovoril na mnoga vprašanja. Šele danes spoznavam vso veličino njegovega življenja in ustvarjanja.

Kopač je realko končal v Splitu leta 1933, kjer je bil njegov oče profesor. Takole se je spominjal teh časov: “Iz Kranja smo namreč šli v Split, kjer sem maturiral, od tam pa sem šel v Tuzlo, v ‘džačko’ četo. Bili so sami Dalmatinci-Splitčani, jaz pa edini Slovenec. V Tuzli sem bil skupaj z inženirjem Majcnerjem, ki je študiral v Ljubljani. Pripovedoval mi je o Plečniku in odločil sem se, da grem k njemu. Jeseni leta 1934, ko je bilo konec devetmesečnega vojaškega roka, sem šel v Ljubljano. Vpisal sem se na fakulteto k Plečniku, na njegovo šolo za arhitekturo. Ker sem bil že zelo pozen, so bile že vse mize zasedene in Plečnik mi je rekel: ‘Vid’te ljubček, saj ni prostora, osemnajst nas je. Pojdite k sosedu Vurniku.’ Pa sem odgovoril: ‘Profesor, k vam sem prišel!’ Videl sem okno, kjer ni bilo mize. Tisto okno je potrebovala snažilka, da je skozenj stepala cunje, s katerimi je brisala prah.
‘Kaj pa, če bi tja mizo dal ali pa desko in bi tam risal?’
Pa se je namuznil: ‘Bom našo Ano vprašal, če se da kaj naredit’, pa jutri pridite.’ Tam sem potem dobil prostor in ostal v njegovi šoli. Prišel sem iz Splita iz sredozemske klime. Bil sem jadralec in veliko sem jadral z jadrnico. Ko sem prišel v Ljubljano, me je prijela astma. Astmo je imel tudi moj sošolec iz Kranja. Ko sva začela težko dihati, sva odšla s kolesom v Stahovico in naprej v hribe. Tam je stvar odnehala. Tako sem začel hoditi v hribe tudi zaradi tega, ker sem se tam dobro počutil.”

Kamniška druš’na
Največ so takrat hodili v Kamniške skozi Bistrico, saj si prišel tja s kolesom v dveh urah. To je bilo izhodišče za osrednje Kamniške Alpe. Tam je bila plezalska druš´na Borisa Režka in Vinka Modca. Ta dva sta bila med prvimi slovenskimi plezalci v Kamniških, ki sta začela resno plezati in že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja opravljati težke ture. Kopač je nadaljeval: “Tako sem prišel v to druš´no, z Režkom sva potem skupaj precej plezala, veliko zimskih tur pa svaopravila s Karlom Tarterjem. Režek je svojo druščino imenoval Kavrska bratovš´na. Glavni so se imenovali kavri, ostali pa so bili lerpobi. Režek ni hotel širiti druščine. Enkrat je hotel zraven France Ogrin, pa je dobil odgovor: ‘Nas je dovolj!’ Potem je imel Ogrin svojo druščino pa spet Pavle Kemperle svojo. Leta 1935 smo ustanovili Akademsko skupino pri Slovenskem planinskem društvu. Spali smo ponavadi na sedlu. Sam sem v soboto ponoči prišel gor, zjutraj šel plezat, popoldne pa dol in ponoči s kolesom nazaj v Ljubljano. In bil spet zjutraj ob osmih za mizo v risalnici pri Plečniku.”
Plečniku ni bilo vedno prav, če včasih ob ponedeljkih Kopača ni bilo, če ni mogel s hriba, če je bilo slabo vreme. “Če me en dan ni bilo za mizo, je bilo zelo narobe. Ko sem ob takih priložnostih pred Plečnikom mendral, mi je rekel: ‘Dejte pustit te gore!’ Ob neki priliki sem mu s ture prinesel fotografije zasnežene Skute v srežu in soncu. ‘Takole zgleda gor,’ sem mu rekel. Gledal je tisto in rekel: ‘Jej, jej, jej, jej, to je pa tako, kot ob stvarjenju sveta!’ In nič več ni nasprotoval, da sem hodil v hribe. Leta 1938 me je že kot študenta zadržal, da nisem šel poleti na počitnice, in me povabil k risanju načrtov za Žale. To sem risal dve leti in pol. Tudi plačo sem imel, da sem kot študent lahko živel. Preživljal sem se sam, saj od doma nisem dobil ničesar za študij,” je povedal Kopač.

Pri gorskih reševalcih
Kmalu se je priključil gorskim reševalcem. V Kamniku so takrat najpogosteje reševali štirje bratje Erjavški: Lojze, Tone, France in Peter. Bili so jedro reševalne ekipe, ki jo je vodil slikar Maks Koželj. V Bistrici še ni bilo telefonske zveze. Če je bila nesreča, je šel kdo s sporočilom peš v Kamnik in nazaj, je povedal Kopač. Drvarji, ki so bili na terenu, so šli kar takoj reševat. Imeli so samo drvarske dereze s šestimi zobmi, cepin in vrv, nosila pa so si sproti naredili sami iz lesa in vej, če je bilo treba koga nesti. Če so dobili sporočilo, da je kdo odšel v hribe in ga ni nazaj, so ga takoj začeli iskati. Preiskali in prehodili so precejšen del Kamniških Alp. V primeru smrtne nesreče so ponavadi kavri oz. planinske kavke pokazali, kje je ponesrečenec. Tam so se namreč zbirali. “Spomnim se študenta elektrotehnike Vilfana leta 1936. Šel je iz Ljubljane na Veliko Planino, sto metrov pred bajto se je malo usedel, da bi počival, obsedel je in zmrznil. Pa Pečarja, ki se je ponesrečil v Brinškovem kaminu v Planjavi,” je razložil Kopač.
Opremo so si takrat kupovali sami in nekatere stvari tudi sami izdelovali. Takole se spominja Kopač: “Na primer plezalnike si moral imeti. Bili so iz platna ali usnja s podplatom iz filca. Filc smo dobivali iz Nemčije iz papirnice, kjer so ga uporabljali pri izdelavi papirja. To je bil en centimeter debel rumen filc, ki si ga odrezal in ga z avstrijskim Ago lepilom nalepil na podplat. Na čevljih smo imeli še železno kovanje, kroparje, ki jim pravijo tudi jegri. To so bili taki na muh’co kovani žeblji. Boljši so bili silvreta trikuni. Jaz sem imel nabito silvreto, ki je pa odpadala. Kramžarjev Dolfe mi je enkrat v Vratih rekel: ‘Pokaži malo svoje podplate!’ In mi je naredil nove trikune, bil je namreč kovač. Vrvi smo imeli konopljene, deset milimetrov debele. Prve kline, imenovane fihtle, pa so izdelovali kovači. Bili so iz mehkega železa, da so se ukrivili po špranji. Težko si ga dobil ven ali pa sploh ne. Znana je tista o Joži Čopu v Severni steni Triglava, ko ga ni mogel ven izbiti in je rekel: ‘Tega so pa na un stran zanetal.'”

Gradnja bivaka pod Skuto
Leta 1946 so se alpinisti v Planinskem društvu Ljubljana Matica zmenili, da postavijo bivak pod Skuto za tiste, ki jih tam dobi noč ali slabo vreme.
Kopač: “Sami smo vse na ramah znosili iz Kamniške Bistrice čez Žmavcarje. Vsega je bilo skoraj tri tisoč kilogramov materiala. Nosili smo alpinisti, ki smo se dobro poznali z lovci. Prej je bilo namreč to dvorno lovišče in tam ni smel hoditi noben turist. Mi smo nosili naravnost gor, ostali pa so morali na Kamniško sedlo in po turistovski poti na Male pode. Bivak smo postavili, ključ pa je bil v Kamniški Bistrici in v Ljubljani na društvu. Dogajalo pa se je, da je prišla mimo bivaka kakšna skupina, in ker niso mogli noter, je kakšen jezno s cepinom udaril po strehi in naredil luknjo. Sčasoma je bivak propadel in postavili so novega; tako škatlasto zadevo, ki še sedaj stoji.
Pozimi je bilo gor zelo prijetno. Z Belačem sva okoli leta 1954 poskusila prespati zraven v igluju. Zgradila sva ga po podatkih, ki so bili nazorno prikazani v reviji. Sneg je bil trd, dalo se ga je rezati. Za rezanje snega sem imel tak nož kot žago. Snežne klade sva v spirali zlagala, zgradila kupolo in prespala v zgrajenem igluju. Spalnih vreč takrat še nismo imeli, imela sva celzak oz. bivak vrečo, spodaj na sneg pa sva dala časopisni papir. Zunaj je bilo minus šestnajst stopinj Celzija, znotraj pa zaradi toplote, ki jo je dajala sveča, štiri. Iglu sva postavila blizu bivaka, za vsak primer, če bi se bilo treba umakniti. Pa ni bilo treba.” Na vprašanje, katera je bila njegova najtežja tura, mi je Kopač takole povedal: “Težko je reči. Mislim, da je bilo leta 1954, ko sva šla z Dolarjem čez Kočno. Na turi sva bila od štirih zjutraj do enajstih zvečer, v snežnem metežu. No, sicer nič posebnega, ampak jaz sem imel še trikune, on pa že Avčinove dereze. K sreči je takrat plezal prvi, trikuni so se mi v snegu zapacali, enkrat mi je zdrsnilo in zadržal me je, drugače bi šel. Pa tudi njemu so se trije zobje od derez odlomili.”

Z glasbo v hribih
Prepevanje v gorah je Kopaču veliko pomenilo. “Posebno so me zanimale stare pesmi. Nekdaj je bil v Stahovici gorski vodnik Andrej Šlebir, ki je bil oskrbnik na Veliki planini. Njegova mama Manca je nosila v košu tja gor vse, kar je bilo treba za turiste. Enkrat, ko sem jo vprašal, ali zna kakšno staro pesem, mi je rekla: ‘Tako, ki jo noben drug ne več.’ In sta skupaj s Koželovo Nežo, Mančino vrstnico iz mladih let, zapeli neko staro pesem: Sonce nam je nizko sijalo, preden šlo je za goro. Bil je nenavaden napev, ki sem ga kasneje predstavil dr. Valensu Vodušku. Povedal mi je: ‘To je keltski substrat, keltske pesmi, ki so še tukaj ostale.’ Nato smo skupaj prišli in posneli obe, ki sta nam še enkrat zapeli. Za tem so posneli še veliko pesmi v tem koncu pod hribi, takih, ki jih drugje ni več. Pomagala jim je tudi pastirica in ljudska pesnica Kati Turk. Tudi pri nas se je zmeraj prepevalo. Med nami je bil Davorin Kremžar, ki so mu rekli Čmrlj. On je igral na harmoniko in tudi za ples je bil zmeraj zagnan, če je bila možnost. Oba Gregorina, Janez in Miro, sta bila pevca. Miro je bil celo operni pevec v Mariboru, Janez pa je bil pevec v akademskem pevskem zboru Toneta Tomšiča. Leta 1942 je bil v bolnišnici, šel sem ga obiskat. Kmalu potem je tam tudi umrl. Lep dan je bil, ko smo ga pokopali. Do zadnjega je upal, da bo ozdravel in še preplezal Rzenik.” Med svojimi neuresničenimi cilji je Kopač navedel prečenje Kamniških Alp, ki so ga nameravali opraviti pozimi, pa se je prej začela vojna. “Takrat sem bil interniran v Dachau, kjer sem bil eno leto in pol. Nazaj sem prišel komaj živ. Tehtal sem le 49 kilogramov. Po tistem sva šla skupaj z Režkom najprej na Kamniško sedlo. Bil sem tako slab, da tudi nahrbtnika nisem mogel nesti. Vzel ga je Režek in nesel oba. Bajta je bila odprta, v njej ni bilo nič, vse je bilo izropano med vojno. Slamo z ležišč sva pograbila in jo odnesla ven. Zakurila sva velik kres in zgorelo je vse, tudi uši, ki so bile v njej. V bajti sva potem prespala. Naslednji teden sva šla pospravit bajto na Korošico. Je bila tudi popolnoma odprta. V Bistrici je Režek rekel lovcu Petru Uršiču, naj mu da karabin (puško) za zraven, pa mu je Peter odvrnil: ‘Boris, mislim, da je bolje, da je nimaš.’ In prav je imel. Šla sva po dolini Bele, jaz sem nesel grablje, on pa sirkovo metlo. Zgoraj na robu Rzenika je nekaj migalo. Dejal sem: ‘Lej, kakšen veter je zgoraj, da se rušje premika.’ Pa gledam in vidim tri glave, ki se hitro skrijejo. To so bili prebežniki, ki so bežali čez mejo v Avstrijo. Videli so naju, da sva šla po dolini, in se skrili. Gotovo so imeli pri sebi tudi orožje. In če bi midva imela puško, bi zagotovo streljali. Prišla sva na Korošico, iz koče sva spet vse znesla in zakurila. V slami je bilo polno streliva, da je močno pokalo.”

Brez varovanja v Tschadovi smeri v Šitah
Od alpinistov, ki so nekdaj plezali v naših gorah, se je Kopač mnogih rad spominjal: “V naših gorah so Nemci začeli s prvenstvenimi plezalnimi smermi, predvsem plezalci iz Gradca in Dunaja. Šele potem smo prišli Slovenci. Dobro se spominjam bratov Gregorin, predvsem pa Režka, s katerim sva bila dobra prijatelja. Čeprav je bil to robat človek, brez šol in niti mature ni imel, je bil zelo talentiran. Bil je računovodja v tiskarni Slovenija. Na dvorišču nasproti univerze je bila tiskarna, katere lastnik je bil njegov stric Kolman.
Včasih sem prišel tja in Režka ni bilo za mizo. Pa sem vprašal njegovega strica, kje je Boris, on pa mi je odgovoril: ‘To bi tudi jaz rad vedel.’ V Ljubljani je bil med mlajšimi Milan Schara, ki je sam preplezal Aschenbrennerjevo smer v Travniku. To je bilo takrat neverjetno! Naš alpinizem je bil precej drugačen kot v Julijcih. Jeseniško druš´no je vodil Joža Čop s svojimi prijatelji Maksom Medjo, Gandijem, Miho Potočnikom. Joža Čop je za Kamniške dejal: ‘To so krtine.’ Tudi Uroš Župančič je bil dober plezalec. Na Jesenicah ni bilo drvarske druščine tako kot v Kamniški Bistrici, kjer so bili vsi gozdovi in doline last Kamniške korporacije. Bistriška stalna posadka drvarjev domačinov je šla v soboto domov pa spet v nedeljo nazaj in so bili ves teden v gmajni. Z njimi smo se veliko družili in skupaj pohajali. Drvarji in lovci so bili tudi prvi gorski reševalci.
Enkrat sem prišel v Tamar. Takrat sta bila tam tudi Lado Vodopivec in zdravnica iz Kranja Vida Košmelj. V Šitah nikoli nisem bil, tudi smeri nisem nobene poznal. Vseeno sem predlagal, da bi šli v Šite pogledat.
Zgoraj nas je srečal Gandi in rekel: ‘Kam pa tole ženeta?’
Odgovoril sem mu: ‘Čez Šite!’
‘Veš kaj,’ je odvrnil Gandi, ‘če bo pa tale prišla čez Šite, bom pa jaz papež!’ Pa je prišla čez. No, in to si je ona zapomnila, jaz pa sem že skoraj pozabil. Takrat nisem vedel, katero smer smo preplezali, a prišli smo čez. To je bila Tschadova smer. Vodopivec je na sredi ture omagal. Jaz sem plezal naprej, potem je bila Vida, za njo pa Lado. On je moral izbijati kline in ko je prišel do mene, mi jih je dal. Ko je omagal in jih ni mogel več, jih je puščal. Kar naenkrat klinov ni bilo več in zadnjo tretjino smo plezali brez varovanja. Imeli smo veliko srečo, da ni kdo zdrsnil, ker bi šli vsi dol.”

Ohranjanje kulturne dediščine na Veliki planini
Kopač ni bil najbolj zadovoljen z rešitvami na Veliki planini. Pri Republiškem zavodu za varovanje kulturne dediščine namreč ni bilo posluha, da bi preko Unesca dosegli, da bi bila Velika planina kulturni spomenik. Takole je nadaljeval: “Dokler sem bil na Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani, sem preprečeval, da bi se gradilo, kar bi kdo hotel. Še naprej so morali graditi ovalne koče, značilne za Veliko planino. Leta 1986 sem skrb za Veliko planino prepustil drugim, domačini sami pa so v enem letu na hitro šest bajt preuredili v štirioglate, češ da je tako v njih več prostora. Takih ovalnih koč ni nikjer drugje v Alpah, niti v Evropi. Od vseh je prvotno podobo ohranila samo Preskarjeva bajta. Tudi to je hotel zadnji gospodar Lojze predelati, saj so že vsi imeli nova okna, zidane štedilnike namesto ognjišč pa dimnike ter strope po bajtah. Rekel je: ‘Vzel bom motorko in izžagal okna, da ne bom vedno sedel v tem dimu.’
Dejal sem mu: ‘Lojze, malo še počakaj. Bomo uredili, da boš dobil novo bajto.’ Zavod za spomeniško varstvo v Kranju je priskrbel nekaj denarja. Zgradili smo mu novo bajto, ovalno, vendar z oknom, straniščem, štedilnikom in cisterno za vodo. Staro smo pa ohranili táko kot je. Takó je ostala, edina. Razglasili so jo za kulturni spomenik,” je sklenil Vlasto Kopač.
Z očetom sva obiskala njegovo hčerko Mojco Kopač, ki nama je povedala še veliko zanimivih stvari o njem, med drugim tudi to, da je bil leta 1940 član prve slovenske alpinistične odprave v Durmitor v Črni gori, kar opisuje tudi v svoji knjigi Iveri z Grintovcev, ki je izšla tik po njegovi smrti, 27. aprila 2006.

Ajda Sazonov in Tone Sazonov – Tonač