Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 3. marec 1957
Zdaj se kopičijo odeje iz ovčje ali jakove volne, sredi neke vdolbine pa je postavljen majhen oltarček, posvečen Budovemu kultu. Pred oltarčkom je polica z majhnimi čašami, v katerih plavajo prižgani stenji v jakovem maslu.
Na levi so preproge in ognjišče na golih tleh. Za njimi je videti prav malo ne posebno raznoličnih kuhinjskih potrebščin. Majhna okna so brez šip, vendar Pa imajo oknice. Dimnika ni. Dim si išče pot skozi špranje na strehi.
Šerpe žive od zemeljskih proizvodov, krompirja in tiste malenkosti sočivja, ki hoče še zrasti v tej višini. Hranijo se tudi s tsampo, ki se kuha iz pražene ječmenove moke z dodatkom vode in masla. Pijejo samo čaj, odišavljen z žarkim jakovim maslom.
Njihov alkohol je nekolikanj podoben sadjevcu. To je je čang, ki ga delajo iz ječmenovega zrnja in kakega prosa. Prav tako delajo neke vrste tropinovec, ga imenujejo arak in ki po okusu rahlo spominja na špirit.
Zakaj so zapustili visoke tibetanske ravnice in se prišli naselit južno od Everesta?
Ker je pač tod življenje manj trdo kot na visokih planotah, podnebje prijetnejše, zemlja pa bolj rodovitna. Razen tega žive ti ljudje od transporta med Tibetom in jugom tja do Indije. Črede jakov in ovac goje vse do višine 5.000 metrov. Krompir uspeva tu še na višini 4.200 metrov.
V to pokrajino je prišel Tensing kot mlad priseljenec v starosti šest let. Najprej je bil pastir, nato pa nosač kakor vsi njegovi rojaki daleč naokrog. Nekega dne je prišla tem nosačem na uho govorica, da so na poti od juga v Dardžiling beli možje, ki imajo namen prehoditi visoke gore in potrebujejo nosačev in služabnikov.
Takoj se jih je nekaj podalo na pot v Dardžiling, kjer niso bili še nikoli. Stopili so v stik z belci in se ponudili, da spremljajo odpravo kot služabniki.
Ker so bili zelo uslužni, razumni, silno odporni, kos največjim višinam in udani do smrti, so jih začele britanske odprave ceniti. Vsakič, ko so odhajale poizkušat, da zavzamejo Everest s severa, so jih najemale in vodile s seboj. Med njimi so se nekateri zaradi vpliva, ki so ga imeli na svoje tovariše, izkazali kot vodje. Dali so jim ime »sirdarji«.
Drugi zelo spretni šerpe so se udinjali kot kuharji. Vedno so imeli s seboj enega od njih, ki je imel na skrbi samo našo kuhinjo. Tokrat je to prekaljeni Himalajec Tondup, ki se je udeležil že mnogih odprav. Zelo snažen je in na moč se trudi, da bi nas zadovoljil. Evropejci ne smemo nikoli pozabiti, da so se ti šerpe-kuharji naučili vse sami, saj niso šli skozi noben tečaj in nobeno vajeniško dobo.
Pravi mojstri, ki jih moramo zares občudovati, pa so, kadar nam v dežju, blatu in z mokrimi drvmi zakurijo pošten ogenj, na katerem potem skuhajo riž in zavro čaj.
Kadar moramo najeti šerpe, pišemo vnaprej v Dardžiling in povemo število ljudi, ki jih hočemo imeti. Če imamo prednost, navedemo tudi imena tistih, ki bi jih radi najeli za ves čas trajanja odprave.
Ob splošnem napredku se je ustanovila zveza šerp, ki jo vodi Tensing, in z le-to podpisujemo pogodbe.
Načelnik, ki vodi ekipo, to je sirdar, dobi dnevno sedem do osem indijskih rupij, kuhar šest, ostali šerpe-nosači pa štiri do pet rupij. Razen tega pa dobijo ob koncu odprave na svojo celotno plačo še petnajst procentov napitnine.
Ekspedicija se zaveže tudi, da jih odškoduje v primeru nezgode. Vsekakor pa morajo iti pred odhodom na zdravniški pregled v Dardžiling. Za to potovanje in pa, da lahko pridejo k odpravi na določeni kraj, dobe vnaprej vsoto denarja.
nadaljevanje 9 ni – nadaljevanje
