Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 24. februar 1957
Leta 1932 so zavračali papir. Hoteli so žvenketajoče in težke kovance. To nas je izučilo, da smo bili mnenja, da je dvakratna opreznost boljša kot enkratna. In vzeli smo pol bankovcev, pol pa novcev. Sedaj se je zgodilo, da so v isti deželi začeli odklanjati kovance in segati le po bankovcih. Toda mi smo ostali v pregovorih odločni in smo jih končno prepričali, da so vzeli novce.
V banki gre vse počasi. Treba je prešteti vse kupčke kovancev in šope bankovcev, saj bom kljub vsemu odnesli s seboj skoraj dvanajst tisoč nepalskih rupij. Indijska rupija velja 92 švicarskih centimov, za 100 indijskih pa dobimo 182 nepalskih rupij, kar je za nas izredno ugodna zamenjava. Finančno vprašanje končno urejeno.
Ko s pomočjo šerp pripravimo vse tovore in natančno preverimo, ali tehtajo po trideset kilogramov, jih razporedimo. Vsak večer imamo kak sprejem. Na prvega gremo k Švicarski tehnični misiji, kamor so vabljeni ministri vlade, prav tako pa tudi poslanik Velike Britanije in profesor Tucci iz Rima s svojo odpravo.
Tudi avstrijsko ekspedicijo, dr. Tichyja in njegova dva tovariša srečamo in skupaj obedujemo. In tako združi tu v Katmanduju skupna strast tri odprave: italijansko, avstrijsko in našo.
Hodimo s sprejema na sprejem. Najpomembnejši je bil tisti, ki nam ga je priredil nepalski minister za zunanje zadeve vprav na večer pred našim odhodom v vladni palači. Predstavljen je bil ves kabinet in tudi člani kraljeve družine.
Naslednji dan, v nedeljo, nam je dal minister za narodno obrambo na razpolago vojake, da uredimo vprašanje odhoda kulijev.
Kadar take odprave odhajajo, privedejo kulije zelo zgodaj in jih razvrste po deset in deset. Vsakemu dado tovor, kot predujem pa dvajset rupij in tri cigarete. Nato jih znova razporede na drugi strani. Zaradi dobre discipline in pametne organizacije gre vsa stvar naglo od rok.
Končno nas je obiskal angleški poslanik in nam ponudil džip, ki bi peljal dva od nas do Bagdaona. Gospod Boris iz hotela Royal nam je prav tako posodil dva džipa do istega kraja, kjer bi nas že čakali šerpe in kuliji.
Kuliji so že na poti. Gredo čez katmandujsko planoto v smeri Bagdaon Banepa, ki je naša prva etapa. Odpeljemo se z avtom in ustavimo v Bagdaonu, da si ogledamo mesto, zlasti čudovito svetišče ljubezni. Nato se vrste še druge pagode in drugi templji do Bagdaona, najimenitnejšega dela mesta, ki je dostopno vozilom.
Naprej pa je cesta zaradi poplav vsa razkopana in prisiljeni smo, da nadaljujemo pot peš. Poslovimo se od naših spremljevalcev, gospoda Borisa in njegove žene, od Mullija in Schultessa in pričnemo svoje veliko romanje skozi Nepal.
Stopimo pogledat hišo prijatelja Tensinga. To še živi njegova ostarela mati, bodra kljub prekoračenim osemdesetim letom. Poslej je to že tradicionalna postaja. Vsakič, ko gremo mimo, jo obiščemo in vedno jo najdemo nasmejano, ljubeznivo in gostoljubno.
Mnogo je govora o ljudeh, ki nosijo v višini naš material in ki so nam tako dragoceni pomočniki. Kaj so ti šerpe in odkod prihajajo?
To so simpatični, vedno veseli ljudje mongolskega obraza, poševnih oči in štrlečih ličnic. Prišli so iz Tibeta in se naselili v pokrajini Namče Bazarja, majhne vasice, ki leži v področju ledenika Khumbu, ki se spušča z Everesta na nepalsko stran. Najprej so jih imenovali Bhotije, od tretje generacije naprej pa so privzeli ime »šerp«.
Namče Bazar leži 3400 metrov visoko in njegove hiše stoje v majhni kotanji, ki so jo naredile morene. Vse te starinske hišice so zgrajene na isti način in notranja ureditev je pri vseh enaka.
Prav na tleh je v edinem zavetišču živina, jakov, koza in ovac. Po temnih in zelo strmih lesenih stopnicah prideš v prostorno izbo, kjer stoje ogromne posode za zalogo vode, riža, moke, koruze itd.
