Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 17. februar 1957
Slednjič zasedemo Claude Kogan, Jean Juge, Lochmatter in jaz v letalni redne službe. Naprej gremo zato, da pripravili za prihod materiala, ki nam bo ob spremstvu Bertholeta in Zimmermanna sledil v posebnem letalu. Tovariša nam pripovedujeta z mnogimi podrobnostmi o svojem potovanju. Imeli so dovolj časa, da so si šli mimogrede ogledat piramide, Aden, Karači, Bombay, z vlakom pa so prevozili razdaljo ob Bombaja do Paine. Imenitna vožnja kljub dvestopetdesetim postajam, na katerih se vlak ustavi. Porabili pa so za to tri dni in pol.
Vožnjo od Bombaja, do Patne že poznam, toda ljubša bi mi bila z ladjo tako zaradi počitka kot iz turističnih razlogov.
V Katmandu smo prispeli brez posebnih dogodkov. Da naznanimo svoj prihod, smo bili brzojavili gospodu Muliiju, toda brzojavi še niso prišli na naslovnika. Prispeli so šele dan za nami. Tako ni bilo na letališču nikogar, ki bi nas sprejel. Toda gospa Metha z indijskega poslaništva v Nepalu nam je ponudila svoj avto, da nas pripelje k dr. Hagenu, kjer smo našli oba prijatelja, Hansa Mullija in Schultessa. Tam smo ukrenili vse potrebno in odšli na indijsko poslaništvo, da uredimo carinske zadeve, ki še niso bile rešene. Nato smo bili povabljeni k bivšemu nepalskemu poslaniku v Lhassi, gospodu Kašer Bahadurju in se udeležili značilne nepalske večerje. Morali smo jesti sedeč po turško na tleh in ta položaj nam je bil sila neudoben. S prsti smo jedli tipično nepalsko jed, hudo začinjeno s currjjem* in čillijem*, od katerega nam je hotelo raznesti usta. Pri vsem tem mi je uspelo razbiti dva kozarca. K sreči smo pili le vodo! Ko je bila večerja pri kraju, se je ceremonija nadaljevala pokonci. Vodo sta nadomestila wkisky in pivo. Skratka, naš prvi stik z Nepalom je bil zelo prijateljski in tu smo preživeli prijeten večer, na katerega nam bo ostal svetal spomin.
Spat smo se vrnili v hišo Švicarske tehnične misije. Naslednji dan smo šli čakat posebno letalo, ki bi moralo pripeljati Zimmermanna in Bertholeta. Prostor za taborjenje smo predvideli poleg letališča. Zakaj? Ker je v Katmanduju transprot hudo vprašanje. Manjka bencina, taksijev je pa malo in so dragi. Tudi pričakujemo naše šerpe, ki niso prišli dogovorjenega dne. Le-ti pa se vozijo v vlaku od Dardžilinga. Zaradi katastrofalnega stanja poti in cest po koncu monsuna so porabili za svoje potovanje veliko več dni kot so mislili.
Res smo med Patno in Katmandujem ves čas leteli med širnimi, čez in čez poplavljenimi ravninami, V Nepalu, zlasti v Katmanduju, kjer so se rušile hiše in podirale zidne ograde med vrtovi, je brez prestanka deževalo. To ni nič posebnega, kajti zidovi so zgrajeni iz opeke, namesto cementa pa služi zemlja, pomešana s kravjeki. Kadar močno dežuje, se ta preprosta spojina razleze. Ko je monsuna konec, pa Nepalčani zopet mirnodušno zgrade svoje zidove. Sklenili smo torej taboriti tu in zdaj čakamo od ure do ure prihoda našega letala. Končno nam ga naznanijo in s kuliji organiziram transport zabojev na kraj, ki je deset minut oddaljen od vzletišča. Tu postavimo tabor. Na pomoč nam priskoči indijski častnik, ki nam da na razpolago velike vojaške šotore. Nato čakamo prihoda Stangelina in šerpe Dave Tondupa, ki je prišel v Patno in je s Stangelinovo pomočjo transportiral devet tovorov z vlakom, kamionom in končno letalom do Katmanduja. Zadržale so ju neugodne vremenske razmere. No, končno smo vsi skupaj: sirdar, šerpe, Evropejci in ves materiali Toda treba je iti še v banko in zakladnico, zamenjati denar in si oskrbeti nove bankovce, kajti v gornjem delu Nepala odklanjajo rabljene bankovce in imajo rajši kovance.
* ** silno ostri indijski omaki (op. prev.)
